Dravlje – kot pišejo nekateri pisci – so bile nekdaj prva vas na Gorenjskem. Iz majhne vasice na obrobju Ljubljane je nastalo veliko mestno naselje, ki šteje danes okrog 22000 prebivalcev. Ko je leta 1644 razsajala kuga, je na tem območju živelo cca 300 prebivalcev. Od teh jih je okrog 100 pobrala kuga (kot poroča Valvazor). Ti, ki so ostali, so bili prave »gorenjske grče«, zasidrane na svoji zemlji in v svoj rod z veliko vero v božjo pomoč in varstvo. Le tako so lahko zmogli v slabih dveh letih zgraditi zaobljubljeno cerkev sv. Roku.

Sto let kasneje v času Marije Terezije je bilo število prebivalcev približno enako. Po prvi svetovni vojni je začelo dokaj naglo rasti in leta 1931 je na tem območju živelo že 1351 ljudi. Trideset let kasneje – leta 1961 ob ustanovitvi župnije je tu bilo že okrog 3000 prebivalcev, nato pa je to število še naraščalo.

Naši predniki so bili jasnovidni in so že leta 1929 na meji katastrskih občin Dravlje in Zgornja Šiška zgradili osnovno šolo Valentina Vodnika. Kmalu je postalo jasno, da nobena cerkev v bližini ne bo mogla sprejeti vseh učencev pri obvezni šolski maši. Začasno so problem rešili s tem, da so v 2. nadstropju šole postavili zasilni oltar za nedeljska bogoslužja šolskih otrok. Trajno rešitev pa naj bi našel in izvedel novoustanovljeni odbor za gradnjo župnijskega središča. Nova cerkev naj bi stala v Lakotencah v neposredni bližini šole (KO Dravlje). Leta 1941 je bila končana komasacija zemljišč. Plečnikova šola je že napravila maketo bodoče cerkve, ki naj bi bila posvečena Mariji Kraljici miru. Kako živa je bila misel na novo cerkev v Dravljah, lahko vidimo iz slovesne zaobljube slovenskih beguncev v Avstriji in Italiji leta 1945, da bodo zgradili to cerkev, če se srečno vrnejo domov. Žal se, kot vemo, ti načrti niso uresničili. Na zemljišču, namenjenem za cerkev, so se po vojni leta 1948 začele graditi prve zasebne hiše v Ljubljani.

(se nadaljuje 16. oktobra)

Besedilo: Marija Koman