Cerkev sv. Roka

 

Dravlje, vasica nad Ljubljano, so dobile svojo cerkev sv. Roka leta 1646. Pobuda za postavitev cerkve je izhajala iz časov, ko je tu divjala kuga. To je bilo leta 1644, takrat so se Draveljci zaobljubili, da če jim bo kuga prizanesla, bodo postavili cerkev sv. Roku. In to se je tudi zgodilo. 

Dan sv. Roka je bil takrat v Dravljah zapovedan praznik, zato je sem vsako leto romala veličastna procesija. Udeležencev je bilo več tisoč: duhovščina, plemstvo, deželne oblasti, uradniki in meščani. Romanje v procesiji k sv. Roku je v letih 1680 do 1682 preprečila kuga, ki je divjala po sosednjih krajih, nato pa jo je leta 1761 prepovedal Jožef II. Tradicija pa je znova oživela leta 1888, povod pa je bila nova bolezen, ki je razsajala po Ljubljani, in sicer koze. Procesije je nato znova ustavil začetek prve svetovne vojne.

Dravlje je močno prizadel potres leta 1895, prizanesel ni niti cerkvi sv. Roka. Uničena je bila ladja cerkve in pa orgle.

V času prve svetovne vojne so cerkvi odvzeli zvonove. A draveljci so stopili skupaj in kupili nove, najprej jeklene, nato pa bronaste, kateri nam zvonijo še danes.

V začetku 20. stoletja so pastoralne potrebe strmo naraščale. Verniki so naročali vedno več maš, kar je vzpodbudilo potrebo po stalnem duhovniku, ki ga Dravlje še niso imele. To je postal Franc Jere. V letu 1907 je bilo urejeno tudi draveljsko pokopališče z drevoredom, katerega so (in ga še danes) krasile lipe. Dravlje so že od samega začetka spadale pod župnijo Šentvid, a kmalu so se pojavile želje po samostojni župniji.

Razmere za samostojno župnijo so se močno izboljšale po drugi svetovni vojni. V cerkvi sv. Roka so leta 1947 dobili dovoljenje za večerne maše na veliki šmaren, leta 1957 za večerne maše za vse zapovedane praznike, leta 1960 pa za polnočnico. Marca 1961 so pridobili dovoljenje za tri maše ob nedeljah in prazniki ter dovoljenje za izvajanje liturgičnih opravil za veliki teden. Vse to je kazalo na to, da se bliža ustanovitev nove župnije.

Po popisu prebivalcev leta 1961 pa je bilo popolnoma jasno: ustanovitev župnije Ljubljana-Dravlje bo.

Nova župnija Ljubljana-Dravlje je bila razglašena 30. julija 1961. V ta namen so pripravili slovesnost, katero je vodil škof Anton Vovk. Za župnijskega upravitelja je imenoval p. Alojzija Štrublja.

Takoj po razglasitvi so se lotili del, ki so bila potrebna, da je novonastala župnija lahko delovala. Sprva so uredili župnišče, nato pa so se lotili cerkve. Uredili so zakristijo, v njej zamenjali klopi ter obnovili zvonik. V cerkev so napeljali elektriko, pobelili stene, obnovili glavni oltar in slike ter obnovili omet, ki je že odpadal.

Notranjščina

Ladja cerkve je kratka, nizka in široka, z visokim slavolokom pa se nato odpre v prezbiterij. Takoj ko vstopimo, lahko na levi strani zagledamo krstilnico, katero krasi čudovit mozaik, delo Staneta Kregarja. Vsebina tega mozaika je zelo močna, ponazoril je vsebino krsta. Na mozaiku je tako upodobljen Sveti Duh – simbol za tretjo božjo osebo, na dnu pa valovanje vode. Na drugem delu mozaika pa je Kregar upodobil sonce, pod njim pa valovanje morja.

Če je zunanjščina cerkve iz baročnega časa, pa tega ne moremo trditi za opremo v cerkvi. Večina izhaja iz 19. stoletja in je delo avtorja Mateja Tomca z izjemo nekaterih kipcev. Ena izmed teh izjem je kip sv. Roka. Gre za kip, ki je edini kos opreme, ki sega v čas baroka. 

Veliki oltar je sestavljen iz treh niš, ene osrednje in dveh stranskih. Osrednji del delijo štirje korintski stebri. V osrednji niši vidimo sv. Roka, na levi strani sv. Gregorja Velikega, na desni pa sv. Boštjana. Poleg je naslikanih še nekaj angelov.

Na levi in desni strani cerkvene ladje sta stranska oltarja. Na levem vidimo sliko Marijinega vnebovzetja. Ob straneh oltarne podobe stojita kipa sv. Izidorja in sv. Notburge, nad njima pa sta še manjša lika sv. Joahima in sv. Ane. Enako razporeditev lahko najdemo na desnem stranskem oltarju s kipom sv. Frančiška Ksaverija na levi in sv. Ignacija na desni strani, nad njima pa sta lika sv. Marjete in s. Florijana. Oltarna slika, ki leži med temi štirimi kipi upodablja sv. Kozma in Damijana.

Križev pot je v osnovi delo gluhonemega slikarja Janeza Potočnika (1749 – 1834). A slike kakršne so sedaj, sodeč po stilu, niso vse delo istega slikarja. Najbolj odstopajo V., X., XI. In XIII. postaja.

 

Zunanjščina

Zunanjščina cerkve je preprosta, narejena v slogu prvega baročnega obdobja pri nas. Za zahodni del cerkve služi zvonik, ki skupaj s prizidanim vhodom na kor in s kratkima stranicama ladje tvori fasado cerkve. Na južni strani je prizidana še zakristija. Sama zunanjost cerkve je precej stroga, a poslikava v baročno rdeči barvi z belo obrobljenimi predrtinami ji daje razgibanost.