»Sprejmi Kristusov evangelij. Njegov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval; živel, kar boš učil.« (posvetilna molitev)
»Verovati, učiti in živeti, udejanjati Božjo besedo – kako je to včasih težko in odgovorno, pa tudi kako lepo in osrečujoče, kadar ti to uspe! Kot bralec si vsem na očeh, izpostavljen kritiki in pohvali, tvoja usta so božji mikrofon, ki posreduje njegovo Besedo naprej, sam pa si ogledalo, v katerem se zrcali to, kar prebiraš. Od tebe je odvisno, ali bo ta glas prijeten in prepričljiv ali morda hripav in nerazumljiv; ali bo podoba v zrcalu lepa in jasna ali pa medla in popačena.« (Roman Starc)
V soboto 4. postnega tedna sva se bralca Božje besede z župnikom patrom Miranom udeležila srečanja bralcev ljubljanske nadškofije, ki ga je v Cistercijanski opatiji v Stični organizirala liturgična komisija Nadškofije Ljubljana.
Nagovoril nas je gospod Pavle Ravnohrib, slovenski filmski in gledališki igralec, povezan s Cerkvijo. Predstavil je Cerkveno službo bralca Božje besede, ki je strežniška služba.
Dobra priprava na branje se začne že pred tem, ko prvič beremo Božjo besedo kot bralci v cerkvi. Dobro moramo poznati slovenski jezik, se seznaniti z biblično geografijo in osebami, ki jih srečujemo v Svetem pismu. Bralec božje besede ni komentator ali bralec besedila v poročilih, dejansko mora poznati njegov okvir in pomen. Prav tako mora vedeti, kaj je liturgija, zgradba maše ali liturgično leto. Bralec naj se seznani tudi z zakonitostmi okoliščin (velika množica, malo vernikov, pogreb oz. poroka, različnost svetopisemskih besedil, …) in branje temu prilagodi. Božja beseda namreč najboljši sad obrodi takrat, ko jo premišljujemo. In če bomo še glasno in razumljivo brali, bodo verniki pomen Božje besede globlje dojeli. Bralec Božje besede ni v prvi vrsti nekdo, ki zmore prvovrstno in brez napak prebrati besedilo. Bralec Božje besede je sam že oznanjevalec, spoznal je ljubezen, ki jo Bog od začetka sveta izkazuje človeškemu rodu in slehernemu posamezniku. Vse to prinaša ljudem.
Ker je namreč bralec javni govornik, prebere Božjo besedo v knjižnem jeziku, torej v zborni izreki. Pozoren mora biti: da besedilo členi po primernih enotah; na intonacijo pri stavčnih ločilih; glasovno razločno branje števnikov; razločno izgovorjavo samoglasnikov in soglasnikov ter soglasniških skupin; na pravilno izgovorjavo predlogov v, k h, z/s; na pravilno izgovorjavo imena Bog; na pravilno izgovorjavo besed s kratkimi naglašenimi a, u in i. S pravilno rabo maternega jezika se seveda krepi tudi naša zavest domoljubnosti.
Predavatelj se je dotaknil tudi garderobe bralca in pristopa k ambonu. Kristjan, ki ima službo bralca, naj k ambonu pristopi urejen, ne izzivalen, in z občutkom, da dela nekaj svetega; saj je cerkev kot bogoslužni prostor svet prostor, bogoslužje (sveta maša) pa sveto opravilo. Oguljena oblačila, razgaljeno telo ter neprimerna obutev niso primerni za bralca Božje besede, … K ambonu pristopimo, ko ljudstvo odgovori mašniku na glavno mašno prošnjo z Amen in gre mašnik k sedežu, brez nepotrebne tišine in čakanja, s ponižnostjo v srcu in z dostojanstvenim korakom, roke imamo lahko sklenjene ali pa ob telesu, ne opletajmo njimi okoli. Po prihodu k ambonu bralec pove, iz katere knjige je berilo in takrat lahko s pogledom vzpostavi stik z verniki. Nobene potrebe ni, da bi se nam pri branju Božje besede in nasploh pri bogoslužju mudilo. Tudi razumljivost prebranega besedila se s hitrostjo branja precej zmanjša. Beremo s pravimi pomenskimi poudarki, tako kakor bi prijatelju prebrali kako lepo misel, zato je priporočljivo, da bralci redno beremo Sveto pismo (vključno s pojasnjevalnimi uvodi in opombami pod besedili) in vsaj kakšnega od poljudnih priročnikov, ki osvetljujejo čas in okoliščine, v katerem je Sveto pismo nastajalo. Upoštevati je treba tudi premore med besedilom, še posebej na koncu, preden bralec pove, da je to Božja beseda.
Po predavanju smo srečanje nadaljevali z delom po skupinah, kjer smo izmenjali izkušnje; v predavateljevi skupini pa so pozornost namenili pravilno prebranim odlomkom svetopisemskega besedila in vprašanjem, ki so se ob tem pojavljala. Ves čas dela v skupini, v kateri sem bila, je tiho tlelo vprašanje, ki nam je bilo večkrat tudi na glas zastavljeno, kako oziroma na kakšen način bralci duhovno rastemo in se bogatimo, da bi zmogli udejanjati Božjo besedo.
Ker je za oznanjevanje Božje besede sebi in zbranim vernikom potrebno versko znanje in poznavanje zgodovinskih okoliščin, v kakršnih je bila Božja beseda posredovana ljudem, pa tudi poznavanje Svetega pisma, saj je Božja beseda izbrana tako, da se obe berili, psalm in evangelij med seboj povezujejo in s tem pokažejo na dopolnitev Stare zaveze v Kristusu in njegovem nauku, smo izrekli željo, da bi bila vsebina naslednjega srečanja biblični pogled na Sveto pismo.
Srečanje smo sklenili s sveto mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Besedilo: Adrijana ŠMID MARJANOVIĆ
