Ob 40-letnici smrti draveljskega rojaka, duhovnika, slikarja Staneta Kregarja smo pripravili spominsko razstavo del, ki jih je naredil za Dravlje.

Otvoritev razstave bo v sredo, 14. avgusta, na predvečer praznika velikega šmarna po večerni maši ob 19.00. 

S pevskim nastopom bo sodeloval Matija Cergolj, ki ga bo na orglah spremljal Tilen Bajec. O Stanetu Kregarju bo spregovoril umetnostni zgodovinar mag. Andrej Doblehar. Na ogled bo film o življenju in delu slikarja z naslovom Podoba podobe avtorja Andreja Dobleharja iz leta 2005, ki je nastal ob stoti obletnici umetnikovega rojstva.

Razstava bo v okrogle kapeli nove cerkve na ogled do nedelje, 15. septembra.

Stane Kregar 1905 – 1973

“Romar k lepoti”, tako je imenoval našega draveljskega rojaka, umetnika, slikarja in duhovnika Staneta Kregarja, avtor razstave v Narodni galeriji v Ljubljani g. Andrej Doblehar ob 40-letnici slikarjeve smrti.
P. Štrubelj je kot njegov učenec na škofijski gimnaziji zapisal o njem: “Stane Kregar je bil naravnost zaljubljen v lepoto, brez dvoma tudi v Lepoto. Ko sem bil v njegovem ateljeju, je popravljal in z novimi barvami dodeloval svojo umetnino. Ob tej priliki je rekel samo: »Veš, slika mora odražati lepoto. Kar ni odmev lepote, ne spada v likovno ustvarjanje.« Zato so njegova dela polna lepote, čeprav nam slika grozote vojne, pošastno dogajanje na bojnih poljanah ali pa slikanje domačega ognjišča: matere, ki reže kruh in s tem simbolizira svojo življenjsko pot, ljubezni, ko slika brata, ki sta padla ob koncu druge svetovne vojne. Nikjer ni neke napetosti, napadalnosti ali sovražnosti. Lepota, s katero je upodabljal svoje like, je bila njegova ljubezen. Sliko je dodelaval tako dolgo, da je moral sam priznati, kako je lepa in da odraža vsebino njegove duše, v kateri je pestoval svojo umetnino” (Bog je videl: Draveljski duhovni večeri. 1997).
Stane Kregar je bil doma v Zapužah zraven gostilne Pri slepem Janezu ob Celovški cesti. V tem času so bile Dravlje še del župnije Šentvid. Bil je drugi otrok v družini z osmimi otroki. Hodil je v osnovno šolo v Šentvidu, nato na škofijsko klasično gimnazijo. Po končani srednji šoli se je vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1929. To je bil žal zadnji duhovnik domačin iz Dravelj, ki so nekoč v daljnem 19. stoletju dale Slovencem kar osemnajst duhovnikov.
Na njegovo likovno nadarjenost in na njegovo domišljijo je brez dvoma vplivalo tudi domače okolje. Sam pripoveduje takole: »Mnogokrat sem leže v travi na domačem vrtu gledal oblake, ki sem v njih videl zdaj to, zdaj ono. Opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega. Moja otroška leta so bila polna takih vizij in fantazije«… (Bog je videl: Draveljski duhovni večeri. 1997). Rad se je spominjal svojega otroštva in srečnih mladostnih dni pri svoji družini v Zapužah.
Zaradi te nadarjenosti ga je škof Rožman poslal na študij na Akademijo likovnih umetnosti v Prago, ki jo je z odličnim uspehom tudi dokončal in se vrnil v Ljubljano.
Na škofijski klasični gimnaziji je postal profesor risanja. Vsako nedeljo je maševal na šoli Valentina Vodnika, kjer so bile pred vojno redne šolske nedeljske maše na hodniku v drugem nadstropju.
Iz tega obdobja ima nanj lepe spomine moja sestra Milica, ko je leta 1935 pričela hoditi v to šolo. Takole pripoveduje: » Po sv. maši v šoli je hodil g. Stane k nam, ker je tedaj stanoval pri nas g. Mirko Bartol, ki je bil katehet. Z mojo mamo sta se poznala še iz šentviške osnovne šole, ko sta bila sošolca. Imeli smo potem skupni zajtrk. Jaz sem vedno sedela pri mizi poleg njega. Takrat sem strašno rada risala. Zmeraj sem imela v roki papir in svinčnik. Govorila sem, da bom profesorica risanja, ko bom velika. G. Stane Kregar se je prisrčno smejal mojim umetninam. Ko je bil pred vojno v Pragi, mi je prinesel sliko moje patrone sv. Ljudmile, ki je bila Čehinja. Še ko sva se kasneje srečevala (ko sem bila že študentka agronomije), je usta od smeha raztegnil do ušes. Kako prisrčno se je smejal, prav nepozabno! Bil je človek z otroško dušo.«
V tem času je že veliko ustvarjal. Iz tega obdobja je majniška podoba Marije z Detetom v draveljski cerkvi (1938). Sam jo je leta 1964 obnovil, ker je bila že nekoliko načeta.
Stane Kregar je bil umetnik velike širine. Ni ustvarjal samo na platnu, ampak tudi freske, mozaike in vitraje. Delal je načrte za mašne plašče, tapiserije, vezenine, oltarne prte, opremljal je tudi knjige (Mohorjevi koledarji).
Njegova dela lahko občudujemo tako v cerkvah, kot tudi v državnih objektih. Likovno je opremil okrog sto cerkva na celotnem slovenskem ozemlju. Za svoje delo je leta 1971 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Kaj pa je poleg že omenjene majniške Marije še ustvaril za našo cerkev?
Še preden je Rokova cerkev postala župnijska, je v njej naredil tabernakeljska vratca, ciborij in plašček, veliko bandero s podobo sv. Roka, oltarni prt.
Ko je bila v Dravljah leta 1961 ustanovljena župnija, je bila Rokova cerkev potrebna temeljite prenove. Pri tem je sodeloval g. Stane Kregar, ki je izbral barve za poslikavo. V krstilnici Rokove cerkve je ustvaril prelep mozaik, »kjer je skušal z barvami ponazoriti vsebino krsta. Skušal je uresničiti evangeljsko sporočilo: prerojenje iz vode in Sv. Duha. Človek pri krstu postane deležen božje narave. Sonce pa tej vodi daje posebno moč »(Lojze Štrubelj: Dravlje iz starih korenin v novo drevo. 1981).
Naredil je še dve mali banderci, še en oltarni prt ter dva mašna plašča: rdeči plašč ter črni ornat. Naši župniji je podaril tudi dve štoli: poročno in krstno.
P. Štrubelj piše, da je ob obisku malo pred smrtjo g. Kregar, izčrpan od raka, zaupal: »Joj, kakšne barve vidim! Ko bom ozdravel, bom slikal samo v teh barvah.« Verjetno je bil to predokus tistih večnih barv, ki jih g. Kregar občuduje sedaj v večnosti.

Marija Koman