Spomini na jasličarstvo od leta 1992 do 2005

Tako kot večina stvari na tem svetu ne nastane oz. se ne razvije v trenutku, se tudi jasličarstvo v neki župniji ne razvije čez noč. Zagotovo so poleg volje zelo pomembni talenti, ki jih je potrebno povezati, da lahko nastanejo dobre jaslice. V prvih treh letih sva bila v izdelavo vključena le dva, z željo po izvedbi zahtevnejših jaslic pa se je skupina z mnogimi novimi talenti močno razširila (od 15 do 20 mladih). Ob delu in v veselju smo preživeli mnoge ure in spletli vezi, spomine in anekdote, ki nas vežejo še danes. Hvaležni smo tudi takratnim župnikom, ki so nam dali proste roke ter možnost, da smo se lahko družili in ustvarjali. Pater Lojze Bratina nam je ob naših vprašanjih, kaj lahko naredimo in kaj ne, največkrat odgovoril »Po pameti« in nas tako že takrat učil razločevanja duhov. Vedno je bilo prisotnega tudi zelo veliko jasličarskega duha, česar pa raje ne bom podrobneje pojasnjeval.

Pri izdelavi jaslic imajo zelo velik pomen izkušnje, ki si jih jasličar pridobi skozi leta, različna dela pa pripeljejo tudi do oblikovanja različnih jasličarskih poklicev. Tu ne gre za poklicanost kot so duhovni poklici temveč za čisto enostavno delitev dela po sposobnostih in željah. Tako mora nekdo prevzeti vlogo arhitekta, drugi gradbenika, tretji šivilje, ideologa, kiparja, krovca, mešalca gipsa, trafologa (električarja), vodovodarja-hidrologa, čistilca, kuharja, … in prav tu lahko vidimo, da vsak jasličar skozi leta v svojem poklicu razvija in izboljšuje znanje, tehnike dela in morda uporabo novih materialov, ki izboljšajo izdelek ali olajšajo delo.

Najbolj nazoren je primer razvoja poklica in izdelkov vodovodarjev-hidrologov. Prisotnost vodotokov v jaslicah in s tem povezana izdelava strug se je v Dravljah pričela že v letu 1992 in sicer z uporabo običajnih salonitnih plošč­. Ker se voda tako enostavno ne da ugnati, je bila naslednja struga narejena iz pleksi stekla z ravnim dnom in stranicami, spoji pa so bil lepljeni s silikonom. Izgled je bil bolj klaveren, pa tudi silikon se ni hotel najbolje prijeti na pleksi steklo. Naslednje leto je voda tekla po leseni strugi, ki smo jo iz ukrivljene debele drevesne veje izdolbli z motorko. Struga sicer ni puščala, a z izdelkom nismo bili ravno zelo zadovoljni. Za naslednji material smo izbrali beton. Izdelali smo kalup z vsemi ovinki in padci ter vlili strugo, ki je bila za vsak slučaj še izolirana z izotektom. Voda je bila ukročena, hidrologi pa močno zasopli, ko smo prekladali verjetno med 100 in 200 kg težko strugo. Po kar nekaj letih smo vrhunec našega razvoja dosegli z izdelavo struge iz vlaken in epoksi smole (material za izdelavo čolnov). Še največ težav pri tej strugi smo imeli s policijo, ki je z lučkami pripeljala za nami in nas je ustavila, ko smo s tovornjakom, »trije mulci«, okli polnoči z Broda v Dravlje, prav previdno in počasi tovorili naš izdelek.

In tako ima čisto vsaka od strug svoje prednosti in tudi slabosti. Tako ena pušča, druga je neprilagodljiva, tretja pretežka, slednja pa je bila draga, a uporaba le-te je pokazala največjo prilagodljivost, vzdržljivost ter tudi možnost za dekoracijo.

A razvoj in uporaba materialov se tu niso ustavili, o čemer pa bodo morali poročati nasledniki, ki so svoje ideje razvijali za nami.

Drugi omembe vreden poklic je trafolog – večini bolje poznan pod imenom električar. Kljub temu, da bi lahko postavili nekaj močnejših reflektorjev, ki bi svetili vsak v svojo smer jaslic, smo znali trafologe polno zaposliti z željo, da je čim več lučk in žarnic vključenih v jaslice, saj jim to doda večjo živost. Tako je bilo potrebno osvetliti notranjost posameznih hiš, stolpnic, samostanov, … ker pa v objektih ponavadi luč ne sveti na vseh oknih oz. v vseh sobah, je bilo za osvetlitev posameznih oken potrebno izdelati škatlice in vanje namestiti male žarnice (seveda tudi v tiste, kjer so imeli luč ugasnjeno). Na cestah so morale goreti ulične svetilke, nekateri ljudje so imeli bakle, v jezeru je bilo potrebno urediti podvodno razsvetljavo, včasih pa je bilo potrebno uporabiti tudi malo močnejšo žarnico, skrito za kakšnim kamnom ali hribom, ki je osvetljevala dolino ali morda hlevček ali kaj drugega. Nekateri smo zaradi tega pri vsaki maši zmolili en dodaten Oče naš, da ne bi zaradi žarnic, ki so se grele zelo blizu suhega mahu, potrebovali tudi poklica pravih gasilcev. Pri tem smo zagotovo imeli veliko Božjega blagoslova, tako kot tudi pri nekaterih bližnjih stikih z elektriko, ki so se hvala Bogu srečno končali. Pri tem je v večjo Božjo čast in slavo šla tudi marsikatera varovalka, kar pa ni imelo večjih posledic kot le Božotovo zmajevanje z glavo. Seveda je razvoj iz običajnih žarnic šel na ozko usmerjene halogenske reflektorčke, ki pa so jih danes že popolnoma izrinile dovolj močne usmerjene diode, tako da je verjetno sedaj delo trafologa še nekoliko olajšano. Ker pred dvema desetletjema na Aliexpressu niso bili tako lahko dostopni različni transformatorji, so morali trafologi čez leto zbirati različne napajalnike iz najrazličnejših naprav, saj je bila potreba po njih zares velika. Vsak napajalnik je tako imel svoje lastnosti, napetosti, moči, … kar pomeni, da je vsak novinec pri trafologih najprej opravljal zahtevno usposabljanje o poznavanju in uporabi različnih »trafotov«.

Zagotovo je največjo prelomnico v zgodovini jasličastva v Dravljah pomenila izdelava figur. V prvih letih po letu 1992 smo imeli v cerkvi nič kaj večje figure kot jih ima marsikdo v svojih domačih jaslicah. Po nekaj letih so se klasičnim jaslicam pridružili različni objekti, kot so razne hiše, mlin, cerkve, hotel,… izdelana je bila istrska vas, celo cela maketa Dravelj iz leta 1948, dejansko pa je bilo v njih zelo malo življenja. Kljub natančni izdelavi objektov, se je po mahu paslo nekaj ovc s pripadajočimi pastirji in seveda klasična Sveta družina. Želje za uresničitev novih zanimivih jasličarskih idej so leta 1997 gnale vojaka na civilnem služenju pri Karitas Dravlje, da se je z ljubiteljskim rezbarjem Jankom Svetino dogovoril za izdelavo prvih lesenih 25 glav, 25 parov dlani do zapetja in 25 parov čevljev. Vojak je v svojem prostem času, ko mu ni bilo potrebno razkladati sladkorja ali preganjati skavtov, iz žice izdelal trup, roke in noge ter na konce žic nataknil glavo, roke in čevlje. »Žičkote« so nato v roke vzele šivilje, ki so udejanjile rek: »Obleka naredi človeka.« Pri tem so prišle prav vse izkušnje šivanja oblek za barbike, pravi razvoj in napredek pa so šivilje dosegle, ko je iglo zamenjala lepilna pištola na vročo plastiko. Prav tako je zelo pomembno odkritje pomenila uporaba starega ploščatega trožilnega podometnega kabla, s katerim se je na popolnoma enostaven način izdelovalo »žičkote«. Ker se je božje ljudstvo v jaslicah v naslednjih letih množilo hitreje, kot bi jih lahko izdeloval gospod Svetina, je lesene glave in okončine zamenjala Das masa, roko na srce pa le-ti, tako kot še danes, nimajo velike umetniške vrednosti.

Kot posebnost draveljskih jaslic je bilo zagotovo tudi nebo z okoli 1.500 drobnimi zvezdicami, ki ga že kar nekaj let ni bilo mogoče videti. Izdelavo tega nam je omogočil Jože Hozjan, ki nam je priskrbel 1,8 kilometra optičnega vlakna. Razrezali smo ga na 1.800 kosov in jih razdelili na tri dele (po 600 v en snop). Na na eni strani smo jih povezali skupaj in s konca v njih posvetili z močno žarnico, druge konce posameznih vlaken, kje je svetila drobna lučka, pa smo prebadali skozi nebo, narejeno iz temno modre tkanine. Za izdelavo neba smo vsako leto porabili celo noč, vedno pa smo bili veseli stvaritve, ki je dosegla popolno imitacijo neba, kjer ene zvezde svetijo bolj, druge manj (zaradi kota pod katerem si gledal v optično vlakno), ponekod so bile zvezde posejane bolj na gosto, drugod spet manj, vse skupaj pa je lepo zaokrožilo in zaprlo prostor v kotu pred pisarno, kjer smo od leta 1993 do leta 2004 postavljali jaslice.

Zagotovo največji graditeljski podvig v zgodovini draveljskih jaslic je bil izveden v letu 2005, ko smo po letu 1992 jaslice spet postavili v kapeli. Obiskovalca smo želeli postaviti v središče jaslic, s čimer si je lahko ustvaril občutek, da je tudi on del teh jaslic. Klančino, ki pripelje v kapelo, smo spremenili v tunel, skozi katerega se je prišlo v sredino kapele. Tu je bilo nekaj kvadratnih metrov prostora, povsod naokoli kapele (tudi nad tunelom, skozi katerega se je vstopilo) pa so bile izdelane jaslice vseh verstev sveta.

Na tem mestu pa se je končala tudi pot starejše generacije draveljskih jasličarjev, saj smo si začeli ustvarjati svoje štalce in v njih tudi svoje jaslice.

Zagotovo je prav, da se zabeleži tudi, kdo smo bili takratni ustvarjalci jaslic. Jedro skupine je bilo večino časa bolj ali manj isto, kar nekaj pa je bilo enoletnih ali pa priložnostnih sodelavcev, zato navajam večje število sodelujočih:

Martin Kavčič, Klemen Kavčič, Klemen Podobnik, Tilen Podobnik, Primož Podobnik, Irena Jarc (Demšar), Janez Demšar, Boštjan Hozjan, Kristina Blažič (Stegel), Jernej Demšar, Marjeta Čurič (Demšar), Primož Hočevar, Leonida Zamuda, Janez Cergolj, Matija Cergolj, Matevž Erjavec, Milena Karanovič, Blaž Birsa, Katja Brvar, Bogdan Maček, Franci Žabjek, Petra Zor, Janko Svetina, Urša Andromako, Jože Štrukelj, Krištof Koman, Barbara Cergolj, Mirko Silan, Blaž Muhič, Gašper, Martina Podobnik, Martina Gartner, Stojan, Miha Muhič, Andrejka, Uroš Muhič, Rok Gabrovšek, Primož Verhovc, Marjeta Polajnar, Lucija Černivec, Tadej Černivec, Andrej Horvatič, Marija Gabrovšek (Horvatič), p. Ivan Bresciani, p. Ivan Herceg, Iva, Nataša Kunovar, Nina Fortun, Petra Kavčič (Nahtigal), Petra Jakob (Merljak), Matejka Jakob, Polonca Fortunat (Kavčič), Saša Kolman (Kavčič), Blaž Beniger, Nataša Kores (Bjeljac), Saša Karanovič, Hermina Smolič, Andreja Papež, Petra Bajec (Nabergoj), Valerija Šterbenc (Stenko), Klementina Krušič in Klara Demšar.

Zagotovo sem koga, ki je še sodeloval, nehote izpustil, a glavnina ustvarjalcev je našteta. Seveda bom seznam dopolnil, če me bo kdo pocukal za rokav in me spomnil na naše skupne jasličarske dni.

Kljub številnim navedenim bom izpostavil le enega ključnih ustvarjalcev takratnih jaslic, ker se z njim žal ne morete več pogovoriti v živo, kako je doživljal jasličarske dni. Arhitekt in gradbenik Klemen Podobnik je s svojim izrednim talentom za izdelovanje maket izdelal mnoge hiše, cerkve, samostane, obzidja, Jeruzalem, … Rad je delal sam, v miru, pri delu pa ni dopuščal površnosti. Bil je vztrajen in nepopustljiv ustvarjalec poznih nočnih ur. Zato smo hvaležni, da je svoje talente delil z jasličarji oz. s celotno župnijo.   

Hvala Bogu je bilo v letu 2005 v ekipi dovolj mladih, ki so imeli veselje ter so se že izučili v določenih poklicih, tako da so lahko prevzeli vajeti in nadaljevali z jasličarsko tradicijo.

 

civilni vojak Jernej Demšar, dipl. ing. vodovodarstva in hidrologije

Ljubljana, 13.12.2020

O jaslicah

Leta 1997 me je eden izmed jasličarjev povabil v Dravlje. V župniji, kjer sem bila prej aktivna, so bili jasličarji samo fantje. Ker sem rada ustvarjala, sem povabilo z veseljem sprejela.

Kaj sem takrat počela, se niti ne spomnim. Morda šivala nebo in vanj pikala optična vlakna, da so izgledala kot zvezde na modrem nebu. Pomagala sem tu in tam – občasno kakšnemu »trafologu« prinesla čokolado. Običajno so se lepo zahvalili, se malce namuznili, nato pa sami šli ponjo … Sčasoma sem se naučila, da če “trafologi” prosijo za čokolado, moram prinesti tiste lego kockam podobne zadeve, v katere se privije žice.

Pri izdelavi ljudi smo uporabili lesene glave, roke in noge, ki jih je iz lesa izrezal g. Svetina. Izdelal jih je 22 + sveto družino. Te dele figur smo nato nataknili na žice in jih oblekli. Prvo leto smo obleke šivali.

Od prvega leta se spomnim le še tega, da s(m)o jaslice v veliki meri že postavili, ko je Jože prinesel hotel, ki je bil precej velik in opazen. Tudi v kasnejših letih smo večkrat imeli težave z merilom – stavbe in ljudje niso bili ravno v merilu – običajno so bili ljudje preveliki glede na hiše. Težava pa je bila večkrat tudi v tem, da so nekateri stavbe delali doma in razmerje med npr. hišami in samostanom ni bilo enako – ali pa je bilo merilo enako, vendar so bile zato nekatere stavbe prevelike glede na preostale jaslice.

Trudili smo se, da bi take stvari preprečili, zato smo s sestanki pričeli v septembru. Delo se je nato nadaljevalo bolj ali manj po domovih. Velikokrat smo delali pri Demšarjevih – hiša je pogosto dišala po smoli, ki so jo uporabili za strugo, Janezovo sobo smo večkrat spremenili v izdelovalnico ljudi, ovac in drugih živali.

Ko smo delali “Ljudstva”, smo morali izdelati približno 70 človeških figur. Da bi jih izdelali iz lesa, nekako ni prišlo v poštev. Takrat smo za glavo, roke in noge uporabili das maso, osnovo za telo pa iz trožilnega kabla – to briljantno idejo so našli naši trafologi. Nato smo figure ovili še v wc papir in oblekli. Tisto leto smo ugotovili, da ni nujno, da vse zašijemo, temveč lahko uporabimo lepilno pištolo. V cvetličarnah so jih takrat že uporabljali, po šolah in domovih pa še niso bile tako razširjene. Bile so zelo dobrodošle, po drugi strani pa so večkrat pustile kakšno opeklino na rokah.

Živali smo običajno izdelovali iz gline, ki smo jo nato posušili. Ker je žganje gline običajno kar drago, so živali ostale le posušene, pobarvali pa smo jih z dipijem. Večkrat je odpadla kakšna noga, ali pa ušesa … Še posebej veliko živali smo potrebovali pri jaslicah, kjer smo predstavili različna ljudstva (Pojdite in učite vse narode).

Čeprav morda izgleda lahko, je kar težko narediti psa. Moj je bil občutno predebel, zato sem ga predelala v pujsa. Ko so med sušenjem odpadla še ušesa, pa sem morala uporabiti strokovno literaturo, namreč knjigo s slikami različnih živali, da sem odkril, kaj sem pravzaprav ustvarila. Spoznali smo, da gre za tapirja, ga ustrezno pobarvali in v jaslicah se je pasel še vrsto let. Takrat so nastali tudi kosmati severni in rjavi medvedje, ki so se  odtlej tradicionalno skrivali v jaslicah.

Tisto leto so bili v jaslicah tudi Indijanci. S konji smo imeli veliko dela in spomnim se, da smo nekega dne v januarju prišli v cerkev in videli, da so enega izmed konj in indijanca vrgli v reko. Spomnim se, da me je takrat zelo prizadelo. Ni mi šlo v račun, da se mladi od septembra večkrat tedensko dobivamo, namenimo svoj čas, v decembru hodimo neprespani v službo, da bi lahko polepšali praznike drugim, nekdo pa lahko enostavno to v nekaj sekundah to uniči. P. Bratina pa je rekel: “Očitno nekdo na ta način kaže svoje komplekse.” Teh njegovih besed se še večkrat spominjam. Po tem dogodku smo kasneje začeli razmišljati o tem, da bi morda bilo fino, da je nekdo prisoten v cerkvi, ko je le ta odprta za ogled jaslic.

Leto kasneje (leta 2000) smo imeli izdelanih že kar nekaj ljudi, manjkale pa so nam ovce. Tisto leto smo jih morali narediti 120. Proizvodnjo ovac smo imeli pri Demšarjih v Janezovi sobi. Ovce smo najprej izdelali, ko se je glina posušila pa smo jih pobarvali z jupolom. Tisto leto smo pojedli tudi veliko jabolk, saj nas je na stopnicah vedno čakal pehar zelo dobrih jabolk. Pri izdelavi jaslic se nam je večkrat pridružil tudi pater Ivan Herceg, ki je včasih pomagal, včasih bral, včasih pa malce zakinkal.

V kasnejših letih smo imeli ovce in ljudi izdelane, tudi kar nekaj živali, tako da smo se lahko posvetili malenkostim – bršljanu na hiši, orodju, ki stoji pred hišo, vozovi, vrči za vodo … Tudi pri  izdelavi ljudi smo gledali na podrobnosti.

Za izdelavo dreves je bila najpogosteje zadolžena Kristina, ki je imela vedno smisel za ustvarjanje in je večkrat našla in nabrala kakšno zanimivo rastlino, ki jo je uporabila pri izdelavi dreves. Največkrat so bile to ciprese in hortenzije, pa tudi kakšen pušpan smo z veseljem uporabili.

Postavljanje jaslic v zadnjem tednu pred božičem je bilo vedno zanimivo, saj so fantje večkrat poskrbeli za kakšno zabavo ali iz čisto običajnih dogodkov naredili hec. Kljub temu pa je bilo vedno tudi zelo utrujajoče, saj smo z delom zaključevali ob 3h ali 4h ponoči, zjutraj pa šli v službo. Delo smo večkrat morali prekiniti zaradi maš – nekatere so bile kar precej dolge.

Vedno sem občudovala Klemna Podobnika, Martina in Jerneja, ki sta pogosto postavljala jaslice in figure – vedno tako z občutkom. Klemen je bil pravi mojster predvsem za »izdelavo skal«. Na leseno konstrukcijo je napel blago, ga nato premazal z gipsom in pobarval. Ko si ga opazoval pri barvanju, si imel občutek, da kar nekaj maha s čopičem, ampak izdelek na koncu je bil pa fascinantno dober. Tudi hiše, ki jih je izdelal, so bile vedno doterane.

Zadnje leto, ko sem bila še precej aktivna, smo pogosto jaslice izdelovali v čajni kuhinji. Večkrat so se oglasili kakšni mladi – nekateri so bili zelo vestni in so večkrat prihajali, drugi so se oglasili samo enkrat. S slednjimi je bilo običajno več dela kot koristi. Zanimivo jih je bilo kasneje opazovati, ko so si ogledovali jaslice in svojim prijateljem ponosno povedali: »Tistega človečka sem pa jaz naredil/a.«

Decembra 2004 sem bila noseča in ko smo postavljali jaslice, sem si v čajno kuhinjo s seboj prinesla ležalnik, saj v sedečem položaju nisem prav dolgo zdržala. Moja miza je bila tako moj veliki trebuh, na katerega sem lahko odložila kakšno malenkost.

Postavljanje jaslic se je običajno končalo 24. decembra ponoči, včasih tudi v zgodnjih jutranjih urah. In takrat je sledilo tradicionalno fotografiranje jasličarjev.

Za jaslice doma pa nismo imeli energije. Večkrat sem zato imela slabo vest. Moja tašča pa me je potolažila in vedno rekla: »Vaše jaslice so v Dravljah.«

 Irena Demšar

Trafologija in ideologija

Kot jasličarju so mi pritikali dva naziva: trafolog in ideolog. Oba sta na mestu.

Prvega ni treba razlagati, saj vsi vemo, kaj je trafologija. (Veda o transformatorjih.) V prazgodovinskih časih draveljskih jaslic, to je v začetku tisočletja, ni bilo Ali Expressa, kitajske spletne trgovine, iz katere ti Cheng za dolar in pol pošlje transformator (shipping: free; delivery: some point in some distant future). Denarja, da bi jih kupovali v Sloveniji, seveda nismo imeli. Zato smo vlekli transformatorje iz stare šare, posebej cenjeni in močni pa so bili tisti iz starih računalnikov, ki smo jih s primernim trikom (ustrezna obremenitev na 5 V konektorjih) pripravili do tega, da so namesto računalnika poganjali razsvetljavo jaslic. V starih časih tudi ni bilo pohlevnih LED lučk, temveč reflektorčki, ki so zahtevali nore tokove, zato transformatorjev ni bilo nikoli preveč. Tako se je ekipa treh jasličarjev dva tedna plazila po tleh, hodila po stenah in plezala po stropih, vlekla za seboj žice in transformatorje, iz žepov so ji gledali fazenpriferji in kombinirke, med zobmi so se jim valjali raznobarvni koščki izolacije. (Kadar se je zaslišal pok in se je po cerkvi ali v čajni kuhinji naredila tema, je šla varovalka; kadar se je zališal krik, je koga streslo.) Zaradi svoje psihične in fizične navezanosti na transformatorje smo pridobili naziv trafologi. Pojasniti moram, da je bil ta naziv visoko cenjen, vedno izgovorjen z globokim spoštovanjem in, včasih, rahlim priklonom.

Pomembnejše pa se mi zdi pisati o drugem nazivu, ideolog. Jaslice so lahko lepe, polne detajlov, krasno osvetljene (kar je sploh pomembno in prav zato je – oprostite, da se vračam na prejšnjo temo – trafologija tako spoštovana veda). Z lepoto ni nič narobe. Lahko so tudi poučne in kažejo, kako je šla sveta družina najprej sem, potem tja in nato doživela kaj tretjega. Tako lahko katehet pripelje veroukarje in uporabi jaslice kot didaktični pripomoček. Vendar se nam je zdelo pomembno, da jaslice niso le všečna 3-d slikanica.

Tu torej nastopi vloga ideologa. To je tisti, ki se ukvarja z idejo malo globlje, da jaslice ne bi bile le brneč bron in zveneče cimbale. Ideja seveda ni bila delo enega samega človeka. Ideje smo prinesli vsi, jih debatirali in na koncu izbrali eno. Tudi scene v jaslicah, osebe, objekte smo preučevali vsi. Naloga ideologa pa je vse te stvari res naštudirati in jih osmisliti tako, da bo obiskovalec odšel od jaslic malo drugačen, kot je k njim prišel.

Najbolj zaresne jaslice v tem pogledu so bile, vsaj zame, tri: Luč sveta, sol zemlje (2002), Slovenske ljudske šege od adventa do svečnice (2004) in, zadnje jaslice te ekipe, Verstva sveta (2005).

Luč sveta, sol zemlje, ki so prikazovale svetnike, so bile zaključek trilogije. Prvi del je bila stara zaveza, v kateri Bog Oče vodi božje ljudstvo iz greha in Egipta čez puščave in morjave do obljubljene deleže. Tu pride drugi del, nova zaveza, kjer preda štafeto Sinu in v jaslicah si ogledamo prizore njegovega delovanja. Na koncu pa Sina zamenja sveti Duh, ki vodi Cerkev odtlej do danes. Tri leta, tri dobe, tri božje osebe, troje jaslic.

To so bile prve res “študiozne” jaslice. Tiste svetnike, ki so najpogostejši gosti slovenskih oltarnih slik in kipov, smo postavili, kot jim pripada: Barbaro na stolpu s kelihom, Lucijo z očmi na pladnju, ki ga ponuja snubcu, Martina s plaščem, ki ga para na pol in daje beraču, Sebastjana prestreljenega ob drevesu … Nad njimi so ždeli apostoli – Andrej s križem, Jakob s popotno palico, Jernej s svojo kožo v rokah… Po teh jaslicah smo jasličarji še nekaj časa v vsaki slovenski cerkvi natančno vedeli, kdo je kdo v oltarju.

Drugi, modernejši svetniki, so se znašli v svojih vlogah: don Bosko na trgu med mladino, Jana Nepomuka so ravno metali čez most, Ignacij pa je v votlini ob sveči pisal duhovne vaje. Vianej je bil na dveh koncih hkrati, saj je imel dar bilokacije, Jožef Kupertinski pa lebdel v zraku, kar naj bi se mu dogajalo med molitvijo. Najbolj simpatični pa so bili ljudski svetniki: sv. Valentin je imel ključ od korenin (obešen za pasom), sv. Gregor je ženil ptičke na drevesu, Matija je razbijal (neverjetno prepričljiv) led, Pankracij, Bonifacij in Servacij pa so drgetali na ledu. Za svetnika smo razglasili še dva stalna gosta jaslic, pokojna draveljska jezuita, upodobljena s kar prepoznavnima figurama: brat Fricko je zalival rože, p. Svoljška pa smo postavili za zavetnika prvoobhajancev.

V jaslicah je bilo sedemdeset svetnikov in takrat se nam je prvič zazdelo potrebno ob običajni zloženki izdelati še knjižico s kratkimi opisi. Imela je, kot tudi kasnejše, kakih 20 strani. V zloženki ob jaslicah so bili seveda opisani krajše.

Ali pa poglejte Klemna Marijo Dvoržaka: da bi nasitil lačne, je prosjačil po dunajskih ulicah. Ko mu je mimoidoči pljunil v obraz, je Klemen mirno odgovoril: »To je bilo zame, hvala. Zdaj pa še nekaj za moje reveže.

Zbiranje takšnega materiala, življenjepisov in anekdot je bilo dolgo delo. O tem priča spisek uporabljene literature; internet še ni bil, kar je danes in za tole je bilo potrebno iz knjižnic privleči čisto prave knjige. Sam sem po postavljanju teh jaslic poznal življenjepise vseh teh svetnikov in z njimi povezano ikonografijo, dekleta, ki so izdelovala figure, pa bi mnoge najbrž prepoznale po slikah, saj so se trudila, da bi si bili vsaj tisti, za katere se ve, kako so izgledali, tudi v jaslicah čimbolj podobni.

Celotne jaslice so bile videti kot dolga pot, postavljena dokaj kronološko, od Štefana do mučencev iz časa druge svetovne vojne. Ta cesta, polna svetnikov božje Cerkve, se je iztekla, odprla v ograjo, proti obiskovalcem, ki smo jih v zloženki nagovorili z

Dragi svetniški kandidati – lep božič vam želimo.

Dve leti kasneje so sledile Slovenske ljudske šege od adventa do svečnice. Tudi za to se je bilo potrebno zakopati v knjige. Obiskovalci tako so izvedeli, na kateri dan ne sme ženska prva k hiši (ker bi kuram riti zašila in ne bi več nesle), kdo so bile Lucije in kakšno zvezo imajo z Miklavžem, zakaj so se župniki v resnici (in upravičeno!) bali parkljev, kako izdelati pručko za odkrivanje čarovnic, zakaj so prvotno tepežkali predvsem dekleta in to z najboljšimi nameni… Same koristne informacije.

Na svete tri kralje so se nekateri postili; temu, ki bi jih tako častil od svojega sedmega leta, bi menda prišli dan pred smrtjo povedat, da bo umrl.

Kdo bi si mislil!

Tudi te jaslice je poleg običajne zloženke spremljala knjižica. Tolikšna, da bi se ji po bolonjski reformi morda reklo že skoraj diploma. 😉

A tu smo še vedno pri 3-d slikanici, res z ogromnim številom lepo postavljenih scen in detajlov ter dolgim spremljajočim materialom, vseeno pa je potrebno te stvari tudi osmisliti, pustiti neko neplehko, netrivialno, neočitno, nezguljeno, žlahtno sporočilo, ob katerem se obiskovalec zdrzne in zamisli. Takole se je končalo besedilo zloženke.

Pisane navade so bile našim prednikom le razvedrilo ob življenju, ki je bilo v resnici težje od našega. Vendar lahko začutimo, kako je bila v vsakem koščku njihovega preprostega sveta prisotna vera, svetniški godovi, cerkveni prazniki … Včasih človek nikoli ni mogel biti prav daleč od Boga.

Največje jaslice, kar jih je bilo kdaj v Dravljah – pa tudi najbogatejše in vsebinsko najzahtevnejše, pa so predstavljale vsa Verstva sveta. Postavili smo jih v kapeli, vendar tako, da so prekrivale tudi vhod vanjo. V jaslice si torej prišel skozi “predor” in se znašel sredi njih – sredi sveta. Glede na to, da so se pele prek predora, so morale biti tudi kar visoke, tako da so dobro zapolnjevale tudi periferni vid … Še nam, ki smo jih postavljali in v njih nekaj tednov praktično živeli, se je zdel, kadar smo vstopili vanje, učinek kar presenetljiv in mogočen.

Vsebina jaslic in spremljajoče knjižice je temeljila na šestih knjigah, od poljudnih do zgodovinskega učbenika, ki ga uporabljajo na nekaterih ameriških univerzah. Poleg katoličanov in pravoslavcev so naš svet napolnjevali židje in muslimani, hindujci, budisti in šintoisti. Vsako verstvo je bilo postavljeno v svoje naravno okolje, s tipično arhitekturo, oblačili, živalmi in kulturnimi elementi. Vse to je spet pospremila kakih dvajset strani dolga knjižica s preprostimi opisi verstev in njihovimi zgodovinami.

Ob teh jaslicah nas je zaskrbelo, da bi se kdo spotikal, češ da delamo reklamo za druge vere. Strah je pregnala dragocena najdba, enciklika »Nostra aetate« (Naša doba), ki jo je leta 1965 zapisal papež Pavel VI. V njej čudovito lepo in spoštiljivo v vsaki veri poišče najboljše, kar je v njej in po čemer se lahko kristjani le zgledujemo. Recimo,

Cerkev posebej spoštuje muslimane, ki slavijo enega Boga, usmiljenega in vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje ter so mu nedoumljivo podvrženi, prav tako kot očak Abraham, s katerega rodom se s ponosom povezujejo. Čeprav Kristusa ne priznavajo kot Boga, ga slavijo kot preroka, spoštujejo njegovo mater Marijo in čakajo na dan sodbe. Muslimani cenijo moralno življenje ter slavijo Boga z molitvijo, miloščinami in postom.

Iz takšnih citatov smo sestavili besedilo zloženke.

Nekoč, bilo je že konec januarja, sem vstopil v te jaslice in tam je bilo pet, šest mladih. Študentskih let. Od neznano kod. Stali so tam in se pogovarjali. Dali smo jim misliti. Z gornjim odstavkom in številnimi drugimi. Tisto leto in prejšnja. Tako kot, pravzaprav, tudi sebi. Sebi še najbolj.

To so bile zadnje jaslice te ekipe. A to skupinico študentov imam še vedno pred očmi, kot simbol tega, kar je bil – vsaj v mojih očeh – v resnici pomen našega dela. Simbol tega, k čemur je bilo vredno stremeti.

Janez Demšar