O rednih in izrednih svetih letih

Kot smo lahko brali v prejšnji teden je judovska postava predpisovala jubilejna leta na vsakih 50 let. Papež Bonifacij VIII., ki je leta 1300 uvedel praznovanje svetih let v katoliški Cerkvi, je imel namen, da bi se sveta leta obhajala vsakih 100 let, ob prelomu stoletja. A že 50 let kasneje je papež Klemen V. to obdobje zmanjšal na 50 let, da bi ga tako uskladil s prvotnim svetopisemskim naročilom. Ker pa v tistem času tudi 50 let življenja ni učakal ravno vsakdo in ker naj bi bila možnost obhajanja svetega leta namenjena vsakomur, je bilo vmesno obdobje do leta 1470 (papež Pavel II.) oziroma 1473 (papež Sikst IV.) skrajšano na 25 let. V tem ritmu redna sveta leta obhajamo še danes.

Leto 2016 očitno izstopa iz omenjenega vzorca, kar pomeni, da obstajajo ne samo redna, temveč tudi izredna sveta leta. Ta običaj se je pojavil v 20. stoletju, izredna sveta leta pa so bila razglašena ob pomembnih dogodkih v Cerkvi ali ob obletnicah le-teh. Prvo izredno sveto leto je razglasil Pij IX. leta 1933, ko je po izročilu minilo 1900 let od Kristusove smrti in vstajenja. Drugo izredno leto je bilo potem leta 1966, ko ga je Pavel VI. razglasil v zahvalo za srečen zaključek II. vatikanskega cerkvenega zbora. Tretje izredno leto se je navezalo na prvo: leta 1983 ga je Janez Pavel II. razglasil ob 1950-letnici Jezusove smrti in vstajenja. Tudi letošnje, četrto izredno po vrsti, se nanaša na enega od prejšnjih – papež Frančišek je želel počastiti 50. obletnico zaključka II. vatikanskega koncila.

Prihodnjič: o odpustkih, vezanih na sveto leto.