P. Franc Kejžar nas je ob pol sedmih pričakal pred cerkvico sv. Roka, blagoslovil in zaželel srečno pot. Naša voznica Alenka, ki je naša simpatizerka nas je varno in srečno pripeljala na cilj. Pred vhodom nas je pričakal brat Auermund, ki se že dlje časa pozna z našo sestro in dela v medicinskem centru v Gradcu. Predstavil nas je bratu Mihaelu, ki si je dan rezerviral za vodenje naše skupinice- bilo nas je 5- po celotnem centru; tri iz medicinske stroke, ena pedagoginja in s.Magdalena. Brat Mihael pripada redovni skupini usmiljenih bratov, ki vodijo ustanovo. Njihov zavetnik je sv. Janez od Boga, ki je ustanovitelj reda usmiljenih bratov. Nekaj časa so delovali tudi v Ljubljani (od 1783-1811 ), v času francoske okupacije pa so jih iz Ljubljane pregnali.
Ob dobrodošlici s sokom granatnega jabolka nas je brat Mihael , ki dela v ustanovi kot klinični psiholog peljal v negovalni del centra, kjer stanujejo varovanci s psihofizičnimi težavami oz. posebnimi omejitvami zaradi različnih vzrokov. Ob skrbni strokovni negi, podprti z veliko ljubezni in potrpežljivosti zaposlenih se vse te pomanjkljivosti skrijejo in vsak stanovalec lahko prispeva svoj talent v šopek približno 300 stanovalcev, ki jih ustanova lahko sprejme. Njihova starost je različna, imajo ženski in moški oddelek. Ko vstopiš v stavbo, imaš občutek sprejetosti, ljubečega doma, prostori so svetli, stene okrašene z izdelki varovancev. Sprejelo nas je mlado dekle – Klara, stanovalka, ki ima posebne talente za izdelovanje drobnih predmetov iz volne, papirja. Videli smo njihovo delavnico in trenutke prostega časa. Zelo vroč dan so preživljali s hlajenjem ob otroškem bazenu.
Brat nam je ob strokovni razlagi osebja razkazal tudi oddelek s fizioterapijo in delovno terapijo. Tam je zelo veliko pripomočkov in več prostorov, kjer stanovalci krepijo svoje fizične in umske sposobnosti. Iz nemščine nam je br. Mihael prevajal v hrvaški jezik, ki je njegov materin jezik, saj se je rodil v Slavonskem Brodu in ga zapustil kot 16-letnik v času vojne.
Po krajšem ogledu okolice smo se posladkali s sladoledom, v glavnem atriju nas je prišel pozdravit tudi prior br. Antonius. Po poklonu darila, ki ga je skrbno pripravila naša Helena (spekla je kruh ) in izročila Alenka,pa se je prior z veseljem tudi slikal z nami. Pridružil se je še direktor ustanove g. Ivan Jukić. Povabljeni smo bili tudi na kosilo.
Ob pol enih smo se priključili molitvi v kapeli ustanove, ki ima čudovita okna, na katerem so poslikave Marijinega oznanjenja, Jezusovega rojstva in Jezusovega vstajenja.
Stanovalci doma so nam pokazali tudi glasbeno in cirkuško točko, ko lahko le strmiš in se čudiš, kaj zmorejo vztrajnost, ljubezen in skupno delo zaposlenih in stanovalcev. S svojimi točkami se predstavljajo tudi izven svojega kraja in države. Vsaki dve leti uprizorijo tudi velikonočni pasijon.
Ker petina stanujočih nima svojega doma in sorodnikov, je v bližini doma tudi pokopališče, kjer se poslovijo od tistih, ki svoj počitek najdejo pri svojem zavetniku, ki se je v času, ko je živel ,odločil ustanoviti bolnišnice, ki bi drugačnim postale »drugi dom« in ne le prostor , kjer je zaradi rutinskega dela razvrednoteno človeško dostojanstvo in zaradi tega ne trpijo samo oboleli, ampak tudi tisti, ki tam delamo . Včasih smo nemočni, ko želimo, da kljub pomanjkanju časa bolnik, ki je prikrajšan čustveno in fizično občuti sprejetost tistih, ki jih ima takrat v bližini. O tem in mnogih utrinkih iz tega dne sva premišljevali tudi medve z Melito, ki se srečujeva z ljudmi na delovnem mestu in srečanjih Vera in luč.
Hvala sestri Magdaleni za spodbudo pri udeležbi in dobri organizaciji, ki je presenetila tudi sestro osebno, ki je doživela že veliko srečanj in ji bo to srečanje ostalo tako njej in nam v posebnem prostoru v naših srcih.
Besedilo: Mateja Sedej
