Današnje skupno praznovanje 50 letnice slovenske jezuitske province smo v veliki hvaležnosti za prejete darove, ki smo jih po Duhu prejeli z življenjem in delom naših dragih patrov in bratov jezuitov preživeli na poseben način. V poslušanju, pogovoru, molitvi in skupni evharistični zahvali.

Ob tej okrogli, zlati obletnici je na pastoralni obisk v Slovenijo prišel najvišji jezuitski predstojnik, pater Arturo Sosa Abascal. Med nami je bil duhovni oče, ki je bil v rodni Venezueli mnoga leta upanje mnogih zatiranih, revnih in zapuščenih in jim na različne načine odpiral pot upanja. To svojo držo je nadgrajeval tudi s svojim akademskim delom in služenjem v različnih cerkvenih službah. P. Sosa se zavzema za večjo aktivnost laikov v Cerkvi ter poziva h gledanju na svet z očmi  papeža Frančiška.

S p. Soso so prišli na praznovanje še njegov asistent, p. Cipriano Diaz, p. Pierre Belanger, odgovoren za komunikacije, predsednik korusa, p. Marjan Čuden, hrvaški provincijal DJ, p. Dalibor Renic ter provincijalka slovenskih Uršulink, s. Anka Kogelnik.

Srečanje je bilo razdeljeno v štiri dele.

Na začetku nam je po uvodnem pozdravu provincijala slovenske DJ, p.Ivana Brescianija, naš dragi gost namenil nagovor v katerem je predstavnikom vseh skupin, ki v Sloveniji, ki živimo darove Ignacijanske duhovnosti v naših skupnostih, spregovoril o t.i. univerzalnih apostolskih preferencah / predlogih za skupno delovanje DJ skupaj z laiki za prihodnje desetletje.

To so:

– Pokazati pot k Bogu z Duhovnimi vajami in razločevanjem.

– Hoditi skupaj z ubogimi, izključenimi iz sveta, ranjenimi v lastnem dostojanstvu, v poslanstvu sprave in pravičnosti.

– Spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti v upanju.

– Sodelovati pri skrbi za Skupni dom.

Predlagane preference so v soglasju z aktualnimi prioritetami Cerkve. Tako, kot je že večkrat povedal papež Frančišek, je tudi p. Sosa poudaril, da je najpomembnejša prva preferenca, ker brez te molitvene drže ostalo ne deluje.

V drugem delu smo se ob dveh skupnih vprašanjih pogovarjali po skupinah. Pogovor so vodili patri jezuiti. Vsak je na kratko povedal, kaj se ga je v nagovoru p.Sosa dotaknilo in kje vidi, da nas po tem, kar smo slišali, kliče Sv. Duh v naši slovenski Cerkvi. Pogovori so bili zelo ustvarjalni, a žal je bil čas omejen in tako smo morali v slabi uri ta del srečanja zaključiti.

Tretji del srečanja je bil namenjen skupni molitvi, ki jo je v naši cerkvi vodil p. Marjan Kokalj. Ob besedi in sliki smo spremljali 50 let dela jezuitov v Sloveniji. Zelo veliko je bilo področij, kjer so delovali in razgibali cerkveni prostor.  Na TEJ povezavi lahko prisluhnete posnetku skupne molitve.      

Zadnji, najpomembnejši del, pa je bila skupna daritev svete maše. Glavni mašnik je bil p. Sosa Abascal, ki nas je v  začetku svoje pridige povabil, da skupaj praznujemo še ob mizi evharistije, ki združuje naše potrtosti in tolažbe z bolečinami in veseljem križanega in vstalega Kristusa.

Govoril je tudi o razločevanju, ki kliče k upanju, ker vidi trenutno stanje in ponuja možnost za boljše služenje družbi in Cerkvi. Obenem nas osvobaja skušnjave, ki pravi, da so problemi preveč zapleteni ali celo nemogoči, da bi jih rešili. Umetnost razločevanja pomeni, učiti se, do zadnjega srčnega utripa, do Božjega utripa. P. Sosa Abascal nas je spomnil, da naj bomo pozorni predvsem na srce in na to, kar srce posluša. Poslušati moramo drug drugega z voljnim srcem in odprtim duhom. 

Na TEJ povezavi lahko prisluhnete posnetku pridige, spodaj pa je slovenski prevod.

Dragi sobratje jezuiti, sodelavci in dragi prijatelji, ki nam stojite ob strani! Kot skupnost smo ravnokar molili ob 50. obletnici Slovenske jezuitske province, sedaj pa bomo praznovali še ob mizi evharistije, ki združuje naše potrtosti in tolažbe z bolečinami in veseljem križanega in vstalega Kristusa. Petdeset let prisotnosti jezuitov na tem področju pomeni petdeset let hoje, služenja in premišljevanja  Besede ob pomoči ignacijanske duhovnosti. Pomeni tudi petdeset let odkrivanja poti in razločevanja, kje Bog želi, da služimo njegovemu ljudstvu, Cerkvi, ki je obenem mlada in stara, v družbi, ki so jo zaznamovali  številni zgodovinski dogodki. Petdeset let pomeni petdeset let učenja te težavne umetnosti, ki se imenuje razločevanje . Sveto pismo pravi: “Kadar vidite, da se na zahodu dviga oblak, takoj pravite: ‘Deževalo bo.’ in tako se zgodi Kadar pa piha Jug pravite: ‘Vročina bo .’ in se zgodi..” To potrjuje človekovo sposobnost opazovanja, pa tudi, da na podlagi sedanje stvarnosti lahko dojamemo prihodnje dogodke. Razločevanje pomeni, znati opazovati in znati prav razlagati to, kar vidimo. Pri tem nam pomaga modrost, ki je v nas, v naši kulturi in se prenaša iz generacije v generacijo. Jezus pa nam pravi, naj še poglobimo to prirojeno modrost in jo damo na razpolago za služenje drugemu. Modrost poglobimo tako, da oblikujemo notranjega človeka, kot nam o tem govori sv. Pavel v Pismu Rimljanom. Brez kultiviranja človekovih globinskih čutov ne moremo zares rasti v Kristusu in svobodi. Razločevanje predvideva motrenje in poslušanje; okušanje in spreobrnjenje. Preko tega se nam razodene prihodnost v Bogu. Razločevati pomeni prisluhniti temu, kar se dogaja okrog nas: kriki ljudi in družbe na sploh, krik narave, kriki tistih, ki prihajajo od daleč in od blizu. Prisluhnemo govoru zgodovine, da bi vedeli, od kod smo in kam gremo. Poslušati pomeni,  da nismo izolirani in umerjeni sami vase. Razločevanje je tudi pogovor. Pomeni, pripovedovati si med sabo o tem, kar smo videli in slišali, da bi našli skupne poti, ki jih bomo ubrali. To so načini našega bivanja, ki jih želi Bog. Pogovor pomeni, pogovarjati se z Očetom (kot v kolokviju v duhovnih vajah). In ti Gospod, kakšen si v resnici, in kaj želiš od nas? Glede na vzpone in padce, ki jih doživljamo ljudje in Cerkev, se Družba Jezusova obrača na Boga, da bi nam povedal, kaj si želi od nas: kako naj bi živeli kot ljudje, ki jim je bilo odpuščeno in živijo spravljeno v tej dobi sprememb, ko pomeni brati  znamenja časa kot izziv. Razločevati pomeni poslušati, v skupnosti in z Bogom, s Kristusom, Marijo v notranjem pogovoru, kot nas učijo Duhovne vaje. Saj je Bog tisti, ki nas išče v zgodovini, tudi v najbolj težavnih okoliščinah, kot pravi papež Frančišek v okrožnici Veselje evangelija. Razločevanje je vedno vabilo k spreobrnjenju: da zapustimo svoje poti in se podamo na Božje. Razločevanje kliče k upanju, ker vidi trenutno stanje in ponuja možnost za boljše služenje družbi in Cerkvi. Obenem nas osvobaja skušnjave, ki pravi, da so problemi preveč zapleteni ali celo nemogoči, da bi jih rešili. Umetnost razločevanja pomeni, učiti se, do zadnjega srčnega utripa, do Božjega utripa. Pozorni moramo biti torej na srce in na to, kar srce posluša. Poslušati moramo drug drugega z voljnim srcem in odprtim duhom. Sinodalnost, ki jo predlaga papež Frančišek, je sestavljena iz omenjenih štirih delov: opazovanja, odmevanja, poslušanja in pogovarjanja. Danes se lahko posebej spomnimo na razločevanje, ki ga opravljajo papež, škofje in mnogi pastoralni delavci na sinodi o Amazonski regiji, da bi Bog Oče blagoslovil njihove napore in nam vsem skupaj podaril mir.

Med slovesno sveto mašo sta združeno prepevala zbora Stopinje in Župnijski mešani pevski zbor Dravlje.

Po maši smo se ob pogostitvi družili še v dvorani.

Bogu hvala za darove, ki smo jih v teh 50 letih prejeli po patrih in jezuitskih bratih. Da bi iz teh posejanih semen vedno znova poganjalo življenje med nami!

Na TEJ povezavi lahko prisluhnete vsem posnetkom.

 

Besedilo: Darja Silan

Foto in zvočni posnetki: Tomaž Celarec