Jaslice 2018

GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil

življenjski dih in tako je človek postal živa duša.

8 GOSPOD Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je

bil izoblikoval.

15 GOSPOD Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.

16 GOSPOD Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, 17 le z

drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej!Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš

gotovo umrl.«

18 GOSPOD Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu

bo primerna.«

21 GOSPOD Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je

eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. 22 GOSPOD Bog je iz rebra, ki ga je

vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku. 23 Tedaj je človek rekel:

»To je končno kost iz mojih kosti

in meso iz mojega mesa;

ta se bo imenovala móžinja,

kajti ta je vzeta iz moža.«

24 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

1 Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: »Dobila sem

moža od GOSPODA.« 2 Nato je rodila njegovega brata Abela. In Abel je pasel drobnico,

Kajn pa je obdeloval zemljo. 3 Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval GOSPODU daritev

od sadov zemlje. 4 Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče.

GOSPOD se je ozrl na Abela in njegovo daritev, 5 na Kajna in njegovo daritev pa se ni

ozrl.

25 Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina, kateremu je dala ime Set. Rekla je

namreč: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela, ki ga je ubil Kajn.«

10 Noetu so se rodili trije sinovi: Sem, Ham in Jafet.

13 Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo

z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred.«

14 »Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa.

17 Glej, zlil bom vode potopa na zemljo, da uničim vse meso pod nebom, v katerem je dih

življenja. Vse, kar je na zemlji, bo preminilo. 18 S teboj pa sklepam zavezo. Pojdi torej v

ladjo ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov!19 In od vseh živali, od vsega

mesa, spravi po dvoje v ladjo, da bodo skupaj s teboj ostale pri življenju!Naj bodo samci

in samice!20 Od ptic po njihovih vrstah, od živine po njenih vrstah in od vse laznine na

zemlji po njenih vrstah, od vsake vrste naj po dve živali prideta k tebi, da bodo ostale pri

življenju. 21 Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, kar boš potreboval za hrano, in ga spravi pri

sebi, da se boste mogli hraniti ti in oni.«

1 Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. 2 Ko so se ljudje odpravili od vzhoda,

so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. 3 Rekli so drug drugemu: »Dajmo,

delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko

smolo namesto malte. 4 Rekli so: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj

sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!«

5 GOSPOD je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. 6

In GOSPOD je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega

dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. 7 Dajmo,

stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!«

8 In GOSPOD jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto.

1 Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj

sem.« 2 Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v

deželo Moríja!Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!«

9 Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil

drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. 10 Potem je Abraham

iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina. 11 Tedaj mu je zaklical GOSPODOV

angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 12 In je

rekel: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš

Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« 13 Abraham je povzdignil oči in

pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej

šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.

1 Izak se je postaral in oči so mu opešale, da ni mogel videti. Poklical je starejšega sina

Ezava in mu rekel: »Moj sin!« Ta mu je rekel: »Tukaj sem.« 2 Rekel je: »Glej, postaral sem

se in ne vem, kdaj pride dan moje smrti. 3 Vzemi zdaj svojo pripravo, tulec in lok, pojdi

na polje in ulôvi zame kako divjad!4 Potem mi pripravi okusno jed, kakršno imam rad,

in mi jo prinesi, da bom jedel. Zato, da te moja duša blagoslovi, preden umrem.«

6 Rebeka pa je rekla sinu Jakobu: »Slišala sem, kaj je oče govoril tvojemu bratu Ezavu.

Rekel je: 7 ›Prinesi mi plen in mi pripravi okusno jed, da bom jedel in te blagoslovil pred

GOSPODOM, preden umrem.‹ 8 Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas, kaj ti zapovem!9

Pojdi k čredi in vzemi od tam dva lepa kozlička, da ju pripravim za okusno jed, kakršno

ima tvoj oče rad!10 Potem jo boš odnesel očetu, da bo jedel in te blagoslovil, preden

umre.«

11 Jakob je rekel materi Rebeki: »Glej, moj brat Ezav je kosmat človek, jaz pa sem gladek.«

15 Nato je Rebeka vzela najboljšo obleko svojega starejšega sina Ezava, ki jo je imela pri

sebi v hiši, in jo nadela svojemu mlajšemu sinu Jakobu. 16 Koži kozličkov pa mu je ovila

okoli rok in okoli gladkega vratu. 17 In dala je okusno jed in kruh, ki ga je pripravila, v

roke svojemu sinu Jakobu.

18 Ko je prišel k očetu, je rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem. Kdo si ti, moj sin?« 19

Jakob je rekel očetu: »Ezav sem, tvoj prvorojenec. Storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani,

sédi in jej od mojega plena, da me tvoja duša blagoslovi!« 20 Izak je rekel sinu: »Kako to,

da si ga našel tako hitro, moj sin?« Pa je rekel: »GOSPOD mi ga je poslal naproti.« 21 Izak

je rekel Jakobu: »Stopi bliže, da te potipam, moj sin, ali si ti moj sin Ezav ali ne!« 22 Jakob

se je približal očetu Izaku in ta ga je potipal in rekel: »Glas je Jakobov glas, toda roki sta

Ezavovi roki.« 23 Tako ga ni spoznal, ker je imel roki poraščeni kakor njegov brat Ezav.

25 Potem je rekel: »Daj mi bliže, da bom jedel od plena svojega sina in te moja duša blagoslovi!«

Postavil je jed predenj in on je jedel. Prinesel mu je vina in je pil. 26 Potem mu

je oče Izak rekel: »Stopi sem in me poljubi, moj sin!« 27 Stopil je k njemu in ga poljubil.

Tedaj je začutil vonj njegove obleke. Blagoslovil ga je.

25 Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja

zarja. 26 Videl je, da ga ne bo zmogel, zato ga je udaril v kolk, tako da se je Jakobov kolčni

sklep izpahnil, ko se je bojeval z njim. 27 Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!«

Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« 28 Rekel mu je: »Kako ti je ime?«

Pa je rekel: »Jakob.« 29 In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval

si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.«

*

Jakobovih sinov je bilo dvanajst. 23 Leini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon,

Levi, Juda, Isahár in Zábulon. 24 Rahelina sinova: Jožef in Benjamin. 25 Sinova Raheline

dekle Bilhe: Dan in Neſtáli. 26 Sinova Leine dekle Zilpe: Gad in Aser.

*

3 Jožef je rekel bratom: »Jaz sem Jožef!Ali moj oče še živi?« Bratje pa mu niso mogli

odgovoriti; tako so osupnili pred njim. 4 Potem je Jožef rekel svojim bratom: »Stopite

bliže k meni!« In ko so se mu približali, je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali

v Egipt. 5 Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem!Kajti Bog

me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju. 6 Že dve leti vlada lakota v notranjosti

dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi. 7 Zato me je Bog poslal pred vami,

da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev. 8 Tako me

torej niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja

vsej njegovi hiši ter za vladarja vse egiptovske dežele. 9 Pojdite hitro k mojemu očetu in

mu recite: ›Tako govori tvoj sin Jožef: Bog me je postavil za gospodarja vsemu Egiptu;

pridi k meni, nikar se ne múdi!10 Prebival boš v gošenski deželi in boš blizu mene, ti in

tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov, tvoja drobnica in tvoje govedo in vse, kar imaš. 11 Tam

bom poskrbel zate, kajti še pet let bo lakota, da ne obubožaš ti, tvoja hiša in vsi tvoji.‹«

14 Potem se je oklenil brata Benjamina okoli vratu in jokal; tudi Benjamin je jokal ob

njegovem vratu. 15 Nato je poljubil vse brate in jokal pri njih. Potem so njegovi bratje

govorili z njim.

6 Juda je vzel za prvorojenca Era ženo, ki ji je bilo ime Tamara. 7 Toda Judov prvorojenec

Er je bil hudoben v GOSPODOVIH očeh, zato ga je GOSPOD usmrtil.

11 Nato je Juda rekel snahi Tamari: »Prebivaj kot vdova v očetovi hiši, dokler ne doraste

moj sin Šelá!«

12 Preteklo je veliko dni in Judova žena, Šuova hči, je umrla. Ko se je Juda potolažil, je šel

s prijateljem Hirájem iz Aduláma v Timno, kjer so strigli njegovo drobnico. 13 Tamari

so povedali in rekli: »Tvoj tast gre v Timno strič drobnico.« 14 Tedaj je odložila vdovska

oblačila, se pokrila s tančico, se zagrnila in sedla pri vhodu v Enájim ob poti v Timno.

Spoznala je namreč, da je Šelá dorastel, pa mu je niso dali za ženo.

15 Ko jo je Juda zagledal, jo je imel za vlačugo, ker si je zakrila obraz. 16 Obrnil se je s poti

k njej in ji rekel: »Pusti, naj grem k tebi!« Ni namreč vedel, da je njegova snaha. Rekla je:

»Kaj mi boš dal za to, da prideš k meni?« 18 Rekel je: »Kakšno zastavo naj ti dam?« Pa je

rekla: »Pečatni prstan, trak in palico, ki jo imaš v roki.« Dal ji je to in šel k njej. In spočela

je z njim. 19 Nato je vstala in šla, odložila tančico ter oblekla vdovska oblačila.

24 Ko so pretekli približno trije meseci, so Judu povedali in rekli: »Tvoja snaha Tamara je

nečistovala in tudi spočela je iz nečistovanja.« Juda je rekel: »Peljite jo ven in naj jo sežgejo!«

25 Ko so jo peljali ven, je poslala tastu sporočilo: »Spočela sem od moža, čigar last so

te stvari.« Rekla je še: »Le poglej, čigavi so ta pečatni prstan, ta trak in ta palica!« 26 Juda

si je to ogledal in rekel: »Pravičnejša je od mene, ker je nisem dal sinu Šeláju.« Potem pa

je ni več spoznal.

21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in GOSPOD je gnal morje z močnim vzhodnim

vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. 22

Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi.

23 Egipčani so jih zasledovali in šli za njimi v sredo morja, vsi faraonovi konji, njegovi

vozovi in konjeniki. 24 Ob jutranji straži je GOSPOD v ognjenem in oblačnem stebru

pogledal na egiptovsko vojsko in jo zbegal. 25 Zaviral je kolesa njihovih voz in jim tako

oteževal vožnjo. Tedaj so Egipčani rekli: »Bežimo pred Izraelom, kajti GOSPOD se bojuje

zanje proti Egipčanom!«

2 Moábka Ruta je rekla Naomí: »Naj grem, prosim, na polje paberkovat med klasjem za

tistim, v čigar očeh najdem milost.« Rekla ji je: »Pojdi, moja hči.« 3 Šla je tedaj in prišla

ter paberkovala na polju za žanjci. Primerilo pa se je, da je bila to njiva, ki je pripadala

Boazu iz Elimélehove rodbine. 4 In glej, Boaz je prišel iz Betlehema in rekel žanjcem:

»GOSPOD z vami!« Rekli so mu: »GOSPOD te blagoslôvi!« 5 Nato je Boaz rekel svojemu

hlapcu, ki je bil postavljen čez žanjce: »Čigava je ta mladenka?« 6 Hlapec, ki je bil

postavljen čez žanjce, je odgovoril in rekel: »To je mlada Moábka, ki se je vrnila z Naomí

iz moábske dežele. 7 Rekla je: ›Prosim, naj paberkujem in zbiram med snopjem za žanjci.‹

Prišla je in ostala od ranega jutra do zdaj; niti malo ni počivala.«

8 Tedaj je Boaz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči, ne hodi na drugo polje paberkovat in ne

oddaljuj se od tukaj, ampak se drži mojih dekel!9 Imej oči na njivi, ki jo bodo žele, in

hodi za njimi!Mar nisem zapovedal hlapcem, naj te ne nadlegujejo? Kadar boš žejna,

pojdi k posodam in pij od tega, kar bodo hlapci zajeli.« 10 Padla je na obraz in se priklonila

do zemlje. Rekla mu je: »Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name,

ko sem vendar tujka?« 11 Boaz ji je odgovoril: »Natanko so mi povedali vse, kar si storila

svoji tašči po smrti svojega moža, kako si zapustila svojega očeta in svojo mater in svojo

rojstno deželo ter šla k ljudstvu, ki ga prej nisi poznala. 12 GOSPOD naj ti poplača tvoje

dejanje!Popolno plačilo naj ti pride od GOSPODA, Izraelovega Boga, pod čigar peruti si

prišla iskat zavetje!«

15 GOSPOD pa je dan pred Savlovim prihodom razodel Samuelu na uho: 16 »Jutri ob tem

času ti pošljem moža iz Benjaminove dežele. Mazili ga za kneza čez moje ljudstvo Izraela.

On bo odrešil moje ljudstvo iz roke Filistejcev, kajti ozrl sem se na svoje ljudstvo, ker

je njegovo vpitje prišlo k meni.« 17 Ko je Samuel videl Savla, mu je GOSPOD spregovoril:

»Glej, to je mož, o katerem sem ti rekel: ›Ta bo vladal mojemu ljudstvu.‹«

1 Tedaj je Samuel vzel posodico z oljem, mu ga izlil na glavo, ga poljubil in rekel: »Ali te

ni GOSPOD mazilil za kneza čez svojo dediščino?«

4 Iz filistejskega tabora je stopil posredovalec, ime mu je bilo Goljat, iz Gata. Visok je

bil šest komolcev in eno dlan. 5 Na svoji glavi je imel bronasto čelado in bil je oblečen v

luskinast oklep; teža oklepa je bila pet tisoč šeklov brona. 6 Na svojih nogah je imel bronaste

golenice in med rameni bronasto kopje. 7 Kopjišče njegove sulice je bilo kakor tkalsko

vratilo, konica njegove sulice je bila šeststo šeklov železa. Ščitonoša pa je stopal pred

njim. 8 Obstal je in zaklical proti Izraelovim bojnim vrstam. Rekel jim je: »Zakaj ste se

prišli razvrščat za boj? Mar nisem jaz Filistejec in vi Savlovi hlapci? Izberite si koga in naj

pride dol k meni!9 Če se bo mogel bojevati z menoj in me bo ubil, bomo mi vaši hlapci.

Če pa ga bom jaz premagal in ga ubil, boste vi naši hlapci in nam boste hlapčevali.«

32 David je rekel Savlu: »Naj nikomur ne upade srce zaradi njega!Tvoj hlapec pojde in se

bo bojeval s tem Filistejcem.«

38 Savel je potem Davida oblekel v svojo bojno opravo, mu dal bronasto čelado na glavo

in ga oblekel v oklep. 39 David si je čez njegovo bojno opravo opasal njegov meč in poskusil

hoditi, ker ni bil vajen. David je rekel Savlu: »Ne morem hoditi v tem, ker nisem

vajen.« In David je odložil to s sebe, 40 vzel v roko svojo palico, si izbral pet gladkih kamnov

iz potoka, jih položil v svojo pastirsko torbo, ki jo je imel, v malho, v roko pa je vzel

svojo fračo in šel proti Filistejcu.

41 Filistejec je prihajal vse bliže k Davidu, pred njim pa je hodil njegov ščitonoša. 42 Ko

je Filistejec pogledal in videl Davida, je začutil do njega prezir, kajti bil je mladenič,

rdečkast in lep na pogled. 44 Potem je Filistejec rekel Davidu: »Pridi k meni, da dam tvoje

meso pticam neba in živalim polja!« 45 David pa je rekel Filistejcu: »Ti prihajaš k meni z

mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu GOSPODA nad vojskami,

Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasramoval. 46 Danes te bo GOSPOD izročil meni v

roko; ubil te bom in ti odsekal glavo. 47 In vsa ta množica bo spoznala, da GOSPOD ne

rešuje z mečem in sulico, kajti boj je GOSPODOV, in dal vas bo nam v roke.«

48 Ko se je Filistejec vzdignil in prihajal bliže proti Davidu, je David hitro stekel k bojni

vrsti proti Filistejcu. 49 Segel je s svojo roko v torbo, vzel iz nje kamen, ga zalučal ter zadel

Filistejca v čelo. Kamen se mu je zaril v čelo in padel je z obrazom na zemljo. 50 Tako je

David premagal Filistejca s fračo in kamnom. Udaril je Filistejca in ga usmrtil, ne da bi

bil meč v Davidovi roki.

1 Ko je kraljica iz Sabe slišala o Salomonovem slovesu zaradi GOSPODOVEGA imena,

ga je prišla preizkušat z ugankami. 2 Prišla je v Jeruzalem z zelo velikim spremstvom;

kamele so nosile dišave, zelo veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se

je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. 3 Salomon ji je pojasnil vse, kar ga je

vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila kralju zakrita in katere bi ji ne bil pojasnil. 4 Ko je kraljica

iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in hišo, ki jo je sezidal, 5 pa jedi na njegovi

mizi, kako sedijo njegovi dostojanstveniki in strežejo njegovi služabniki, pa njihova

oblačila, točaje in žgalno daritev, ki jo je daroval v GOSPODOVI hiši, je strmela.

6 Rekla je kralju: »Kako res je, kar sem slišala o tvojih dosežkih in tvoji modrosti v svoji

deželi!7 Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. A glej, še

pol mi niso povedali!Tvoja modrost in blaginja presegata sloves, o katerem sem slišala.

8 Blagor tvojim možem, blagor tem tvojim služabnikom, ki venomer stojijo pred teboj in

poslušajo tvojo modrost. 9 Slavljen GOSPOD, tvoj Bog, ki je imel veselje nad teboj in te

je posadil na Izraelov prestol!Ker GOSPOD vekomaj ljubi Izraela, te je postavil za kralja,

da bi uveljavljal pravico in pravičnost.«

9 Ko sta prišla čez, je Elija rekel Elizeju: »Prosi, kaj naj storim zate, preden bom vzet od

tebe!« Elizej je rekel: »Naj mi pripade, prosim, dvojni delež tvojega duha.« 10 Pa je rekel:

»Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo; če pa ne,

se ne bo zgodilo.« 11 Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen

voz in ognjeni konji ter so ju ločili; in Elija se je v viharju vzdignil v nebo. 12 Elizej je to

videl in je klical: »Moj oče, moj oče, Izraelovo bojno vozovje in njegovi konjeniki!« Potem

ga ni več videl; zgrabil je svoja oblačila in jih pretrgal na dva kosa.

13 Pobral je Elijev plašč, ki je zdrknil z njega, se vrnil in obstal na bregu Jordana.

(Grožnja asirskega kralja Sanheríba) 10 »Tole recite Judovemu kralju Ezekíju: ›Naj te ne

zavaja tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskemu kralju.

11 Glej, sam si slišal, kaj so asirski kralji storili vsem deželam, ko so jih z zakletvijo

pokončali. In ti naj bi se rešil? 12 Mar so bogovi narodov rešili nje, ki so jih uničili moji

očetje: prebivalce Gozána, Harána, Recefa in sinove Edena, ki so bili v Telasárju? 13 Kje je

kralj Hamáta, kralj Arpáda, kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?‹«

14 Ezekíja je vzel pisanje iz rok odposlancev in ga prebral. Nato je Ezekíja šel v GOSPODOVO

hišo in ga razgrnil pred GOSPODOM. 15 Potem je Ezekíja molil pred GOSPODOM

in rekel: »GOSPOD, Izraelov Bog, ki prestoluješ med kerubi!Ti si Bog, ti edini,

vsem kraljestvom na zemlji. Ti si naredil nebo in zemljo. 16 Napni, GOSPOD, uho in

prisluhni!Odpri, GOSPOD, oči in poglej!Poslušaj besede, ki jih je poslal Sanheríb, da

bi osramotil živega Boga!17 Res so, GOSPOD, asirski kralji opustošili narode in njihove

dežele, 18 njihove bogove pa pometali v ogenj. Saj to niso bogovi, temveč delo človeških

rok, les in kamen; zato so jih mogli uničiti. 19 Zdaj torej, GOSPOD, naš Bog, nas vendar

reši iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti, GOSPOD, edini

Bog!«

20 Tedaj je Amócov sin Izaija poslal Ezekíju sporočilo in rekel: »Tako govori GOSPOD,

Izraelov Bog: ›Kar si molil k meni glede asirskega kralja Sanheríba, sem slišal. ‹

32 Zato GOSPOD tako govori o asirskem kralju: Ne bo prišel v to mesto ne ustrelil tja

puščice, ne bo se mu približal s ščitom ne nasul nasipa proti njemu. 33 Po poti, po kateri

je prišel, bo šel nazaj, v to mesto pa ne bo prišel, govori GOSPOD. 34 Branil bom to mesto,

da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.«

12 Tedaj so možje prihiteli in našli Daniela, ko je molil in milo prosil pred svojim Bogom.

13 Pristopili so in rekli pred kraljem glede kraljevega odloka: »O kralj, ali nisi podpisal

odloka, da bo vsak, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka razen

tebe, o kralj, vržen v levjo jamo?« Kralj je odgovoril in rekel: »Trdna je ta odredba

po medijsko-perzijski določbi, ki ne bo preklicana.« 14 Tedaj so odgovorili in rekli pred

kraljem: »Daniel, eden izmed sinov judovskih izgnancev, se ne meni zate, o kralj, niti za

odlok, ki si ga podpisal, temveč trikrat na dan opravlja svojo molitev.«

15 Ko je kralj slišal za stvar, mu je bilo zelo hudo zaradi njega in je premišljal, kako bi rešil

Daniela. Do sončnega zahoda se je trudil, da bi ga osvobodil. 16 Toda tisti možje so odhiteli

h kralju in kralju rekli: »Vedi, o kralj, pri Medijcih in Perzijcih je določba, da se noben

odlok ali odredba, ki jo je izdal kralj, ne more spremeniti!«

17 Tedaj je kralj rekel, naj pripeljejo Daniela in ga vržejo v levjo jamo. Kralj je spregovoril

in rekel Danielu: »Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!« 18 Nato so prinesli

kamen in ga položili na odprtino jame. Kralj ga je zapečatil s svojim pečatnim prstanom

in s pečatnimi prstani svojih velikašev, da se zadeva glede Daniela ne bi spremenila.

20 Navsezgodaj, še ob svitu, je kralj vstal in v naglici šel k levji jami. 21 Ko se je približal

jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Daniel,

služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov?« 22

Tedaj je Daniel nagovoril kralja: »Živel kralj na veke!23 Moj Bog je poslal svojega angela

in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in

tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice.« 24 Tedaj se je kralj silno razveselil nad njim

in rekel, naj potegnejo Daniela iz jame. Daniela so potegnili iz jame in niso našli na njem

nobene poškodbe, kajti zaupal je v svojega Boga.

(Mt 1,1-17)

1 Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina.

2 Abrahamu se je rodil Izak, Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi

bratje. 3 Judu je Tamara rodila Pereca in Zeraha. Perecu se je rodil Hecrón, Hecrónu se je

rodil Ram, 4 Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, Nahšónu se je

rodil Salmón, 5 Salmónu je Rahába rodila Boaza, Boazu je Ruta rodila Obéda. Obédu se

je rodil Jese. 6 Jeseju se je rodil David, kralj.

Davidu je Urijájeva žena rodila Salomona. 7 Salomonu se je rodil Roboám, Roboámu se

je rodil Abíja, Abíju se je rodil Asá, 8 Asáju se je rodil Józafat, Józafatu se je rodil Jorám,

Jorámu se je rodil Uzíja, 9 Uzíju se je rodil Jotám, Jotámu se je rodil Aház, Aházu se je

rodil Ezekíja, 10 Ezekíju se je rodil Manáse, Manáseju se je rodil Amos, Amosu se je rodil

Jošíja, 11 Jošíju pa so se rodili Jojahín in njegovi bratje ob preselitvi v Babilon.

12 Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, 13

Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, 14

Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, 15 Eliúdu se

je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, 16 Jakobu pa se je

rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.

17 Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov, od Davida do preselitve v

Babilon štirinajst rodov, od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov.