Jaslice 2005
Verstva sveta
Besedilo iz zgibanke:
V naših časih, ko se človeštvo vse bolj povezuje in vezi med različnimi ljudmi postajajo vse močnejše, katoliška Cerkev resneje razmišlja o svojem odnosu do drugih religij. Ena je skupnost vseh ljudi in en je njen izvor, saj je Bog ustvaril vse ljudi na zemlji in isti je tudi njihov cilj. Od različnih ver pričakujejo odgovore na nerešena vprašanja, ki danes, enako kot nekoč, begajo srca ljudi: Kaj je človek? Kaj sta smisel in cilj življenja? Kaj je prav in kaj greh? Odkod trpljenje in čemu služi? Kakšna je pot do prave sreče? Kaj je smrt, kakšna sta sodba in plačilo po njej? Odkod prihajamo in kam gremo?
Od davnih časov do danes so se ljudje zavedali skrite moči nad tekom stvari in dogodkov v človeški zgodovini. Tako v hinduizmu razmišljajo o božjih skrivnostih in jih izražajo v neizčrpnem bogastvu mitov in prek filozofskih razmišljanj. Pot iz tesnobe iščejo v meditaciji in se zatekajo k Bogu z ljubeznijo in zaupanjem. Budisti spoznavajo nezadostnost tega spremenljivega sveta in učijo o poteh, po katerih goreč in zaupljiv duh doseže popolno svobodo in razsvetljenje. Podobno učijo druge vere in pomirjajo človeško srce z raznimi učenji, pravili življenja in svetimi obredi. Katoliška Cerkev ne zanika ničesar, kar je resničnega in svetega v teh verah, temveč iskreno spoštuje vse načine obnašanja in življenja, vse smernice in učenja, ki, čeprav na drugačne načine, odsevajo svetlobo te resnice, ki osvetljuje vse ljudi. Oznanja pa in bo vedno morala oznanjati, da je Kristus »pot, resnica in življenje« (Jn 14, 6), v katerem vsi ljudje najdejo polnost življenja in v katerem je Bog spravil vse s seboj.
Cerkev posebej spoštuje muslimane, ki slavijo enega Boga, usmiljenega in vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje ter so mu nedoumljivo podvrženi, prav tako kot očak Abraham, s katerega rodom se s ponosom povezujejo. Čeprav Kristusa ne priznavajo kot Boga, ga slavijo kot preroka, spoštujejo njegovo mater Marijo in čakajo na dan sodbe. Muslimani cenijo moralno življenje ter slavijo Boga z molitvijo, miloščinami in postom.
Boga ne moremo klicati za Očeta, če ne obravnavamo kot brata vsakega človeka, ki je, kakršen je, ustvarjen po božji podobi. Cerkev torej spodbuja svoje sinove, da z dialogom in sodelovanjem s temi, ki sledijo drugim religijam, z razsodnostjo in ljubeznijo ter izpričujoč krščansko vero in življenje, prepoznavajo, ohranjajo in spodbujajo duhovne in moralne vrline, pa tudi sociološko kulturne vrednote teh ljudi.
Gornje besedilo je prevod izbranih odlomkov iz deklaracije »Nostra aetate« (Naša doba), ki jo je leta 1965 zapisal papež Pavel VI. in ki je danes kvečjemu aktualnejša kot pred štiridesetimi leti (le da bi skoraj gotovo omenila še kako manj prijetno stran islama). Odtod tudi motivacija za naše letošnje jaslice. Benedikt XVI. je na letošnjem srečanju mladih posvaril pred »samopostrežno trgovino religij«, v kateri si vsak izbere, kar mu najbolj ugaja. Kljub tej pasti, ki je bolj kot z »Našo dobo« Pavla VI. v sorodu z utvaro new agea (»novo dobo«), pa nas ne sme biti strah ozreti se prek plota: škoda bi bilo ne zgledovati se po muslimanski privrženosti veri in Bogu ali po šintoističnem spoštovanju do starejših, do prednikov in do tradicije — če omenimo le nekaj vrednot, ki jih ceni tudi krščanstvo, vendar nam jih prav v krščanskem svetu vedno bolj primanjkuje.
Po vsej zemlji svetijo luči, saj ljudje ne moremo živeti v temi. Kristjani verujemo, da je prava luč prišla na svet z učlovečenjem božjega sina, ki ga praznujemo na božič. Da bi svetila tudi vam, vam želimo
draveljski jasličarji
Sveta Družina
Islam
Budizem
Šintoizem
Hinduizem
Pravoslavci
Katoličani
Judje
Koledar dogodkov
Nedelja pri nas
ARHIVPrijava na e-novice
