Skrb za snovno stvarstvo – darovanje darovanega

Da je okolje, v katerem živimo, to edino okolje, v katerem lahko živimo, treba zaščititi pred uničenjem, je v zadnjih desetletjih postalo očitno dejstvo, ki, vsaj na ravni izraženih mnenj, uživa splošno podporo. Resničnost je pogosto drugačna: številne države, ki si optimistično postavljajo visoke zahteve glede varstva okolja, teh pogosto ne dosežejo in, če se ozremo na mikroraven, ki nam je bolj dostopna in si jo laže predstavljamo, mnogi posamezniki kljub svoji načelni okoljski ozaveščenosti ravnajo/mo v nasprotju z njo. Ne gre zgolj za to, da bi iz čiste, popolnoma nerazumljive objestnosti zalučali plastenko nekam med gozdno podrast, ampak tudi ali predvsem za to, da se problem okolja poskuša reševati zunaj okvira, v katerem je do njega sploh prišlo. Okolje ni ogroženo preprosto zato, ker ne bi vedeli, da je nerazgradljiva plastika breme za ekosistem gozda, ampak zato ker smo usodno zasidrani v materializmu, v reševanju težke bivanjske uganke smisla prek nenehnega in neodrešujočega kopičenja stvari. Na ta način se okrog nas kopiči nepotrebno, odpad. In tega odpada ne bomo rešili zgolj z vedno bolj izpopolnjenimi materiali in razgrajevalnimi postopki – bistvena je naša notranja, duhovna drža, naš pogled na svet, materijo, snovno stvarstvo.

Ponovno moramo spoznati tisto, kar nam je skokovit tehnični napredek iztrgal izred oči oziroma smo sami pozabili v opijanjenosti lastnega uspeha. Znova moramo odkriti snovni svet okrog sebe, odkriti ga v njegovi izvorni resničnosti in lepoti. Krščanstvo pri tem ne more biti zgolj zunanja, moralna spodbuda, ki bi trkala na vest svojih vernikov. Krščanstvo je veliko več od tega, saj prinaša drugačen pogled na vse bivajoče. Za krščanstvo stvari niso zgolj stvari, ampak glasovi Božjega razodetja. Narava okrog nas je mesto Božje navzočnosti, v katerem imamo vpogled v Njegovo ustvarjalno zamisel.

Človek pri tem ni pasiven. Njegova poklicanost ni, da bi bil v svetu zgolj opazovalec, ampak je postavljen za velikega duhovnika in kralja stvarstva. Te vloge si ni pridobil z nasilnim uporom, ampak mu je bila podeljena kot dar njegovega Stvarnika. Človek je poklican, da svet preoblikuje, da sodeluje v Božjem stvarjenjskem delu. Preoblikuje, a ne uniči. Nobene pravice nima, da uniči dar, ki ga je prejel, čeprav z neznansko močjo svoje svobode lahko stori natanko to. Zato je človekovo bivanje – in to se še toliko bolj nazorno kaže v našem času, času velikega tehničnega napredka, ki je, med drugim, s seboj prinesel tudi možnost popolnega samouničenja človeštva – dramatično razpeto med dve možnosti: ali bo človek zavrgel dar in svet onesnažil, zastrupil, uničil, ali pa bo sprejel Stvarnikov dar, se v njem vzradoval in s svojo ustvarjalno močjo svet naprej preoblikoval v Božjo slavo, navdihujoč se v pogledu na Božje delo.

Ekologija, skrb za skupni dom, je preveč pomembna, da bi bila lahko zgolj modna muha iz resničnosti iztrganih sanjačev, ki si jo lahko privoščijo le zato, ker so vso težko industrijo preselili na druge konce sveta, izven svojega vidnega polja. Krščanstvo lahko na ta izziv odgovori izvirajoč iz neskončno globlje spodbude: skrb za okolje je sprejem Božjega daru in izročanje daru nazaj Bogu – je darovanje darovanega.

Besedilo: Sergej Valijev