Ob dvajseti obletnici prihoda sester uršulink na Pržan
gre posebna zahvala sestram za njihovo pričevanje,
zelo aktivno sodelovanje v Dravljah in predvsem za njihovo prisotnost.
Hvala, drage sestre uršulinke za vaše enkratno poslanstvo
in čestitke ob 20 letnici vaše skupnosti na Pržanu! Bog vas živi še na mnoga leta,
p. Miran Žvanut
Trenutno v skupnosti na Pržanu živi pet sester. Želijo biti gostoljubne do vseh, ki prihajajo k njim. Obdelujejo tudi manjši vrt. V letošnjem letu si želijo rasti v medsebojni ljubezni, živeti v duhu Svete Angele in biti pozorne na prenos vere v družinah.
S. Anka Kogelnik je kot provincialna predstojnica v polnem služenju sestram. S. Gracija Premrl skrbi za s. Blandino, ki je v domu za starejše, jo redno obiskuje ter pomaga pri prevajanju. S. Karmen Ocepek pomaga v tajništvu in ureja provincialni arhiv. S. Darjana Toman je ravnateljica Akademije Mericianum, je odgovorna za Katehezo Dobrega pastirjav Sloveniji in vodi skupino Duhovnih vaj v vsakdanjem življenju. S. Sabina Vakselj je katehistinja v župnijah Ljubljana – Dravlje in Mekinje ter sodeluje v varstvu otrok na duhovnih vajah za zakonce. V župniji Dravlje vse sodelujejo pri liturgiji. Delijo pa si tudi vsakdanjo skrb za gospodinjstvo.
|
IN SMO PRIŠLE… PRED DVAJSETIMI LETI Pisalo se je leto 1998. Drugega novembra smo se tri sestre: s. Gracija Premrl (takrat provincialna predstojnica), s. Zorica Blagotinšek in s. Sabina Vakselj, z mestnim avtobusom pripeljale na Pržan, v hišo, ki je postala sedež slovenskih uršulink. Prišle smo iz naše skupnosti v centru Ljubljane in sestre, s katerimi smo do takrat živele, si niso mogle predstavljati, da zares odhajamo, zato se od nekaterih nismo niti poslovile. Kot ustanovni dan nove skupnosti je bil izbran god sv. Karla Boromejskega, 4. november. Začetki bivanja so bili kar malo misijonarsko zaznamovani: vse naše stvari so bile po škatlah, sami prostori še niso bili dokončno urejeni, že prvi večer smo imele težave s centralnim ogrevanjem ipd… Skoraj dvomesečno bivanje v neurejenih razmerah je bilo svojevrstno doživetje, ki nas je močno povezalo. Šele, ko je bila urejena začasna kapela in se nam je pridružil evharistični Jezus, smo našo novo hišo doživele kot pravi dom. Hišo, v katero smo se vselile, sta nam podarila g. Jelko in ga. Anica Rant, ki sta bila naša velika prijatelja. Sama nista imela otrok in ker je imel g. Jelko dve sestrični uršulinki, sta se odločila, da nam zapustita hišo, če smo jo pripravljene sprejeti. G. Jelko je za 10 let preživel svojo ženo in v tem času smo ga obiskovale in ohranjale z njim stalne stike. Vesel je bil ob misli, da bo v njegovi hiši enkrat kapela z Najsvetejšim. Z leti smo hišo obnovile in prenovile, nekoliko tudi povečale, da je sedaj primerna za naše življenje, bivanje in delovanje. Naša skupnost je vedno odprta za druge. Trudimo se, da gojimo gostoljubje do vsakega, ki pozvoni ali prestopi prag naše hiše. Predvsem pa si želimo, da bi se vsaka sestra v provinci, ki pride k nam, v tej »materni« hiši počutila doma. V dvajsetih letih se nas je zvrstilo kar nekaj sester. Vsaka od nas je pustila svoj pečat. Skozi leta smo se tudi na različne načine bolj ali manj vključevale v župnijsko življenje in delo. Predvsem želimo s svoji življenjem in delom pričevati in oznanjati Jezusa Kristusa, ki nas je izbral in poklical. Take, kot smo in s tem, kar smo, v tem času, kraju in prostoru. Vesele in hvaležne smo, da nas tudi draveljski župljani sprejemate z odprtostjo in veseljem. In hvala patrom jezuitom za vso duhovno oskrbo ter lepo sodelovanje in razumevanje. s. Sabina Vakselj |
