Sodelavci ŽK Dravlje vsako leto poromamo po Sloveniji, da se zahvalimo Bogu za vse darove in da se nagledamo lepot naše domovine, ki jih je ustvaril. Pa tudi za veselo druženje, za kar nam sicer zmanjka časa, ali pa volje.
Tako smo letos, tudi na predlog našega voditelja, župnika p. Mirana, izbrali Lendavo z okolico. Dodatni razlog je bilo povabilo naše sodelavke Minke v njene domače kraje.
Zgodnje sobotno jutro nas je, sredi molitve Rožnega venca, razveselilo s sončnimi žarki že na poti proti Mariboru. Na cesti proti Lendavi smo se ustavili v Renkovcih, majhni prekmurski vasici, ki verjetno nikomur ni znana, skoraj vsi pa poznamo slovenske paradižnike Lušt. Tu jih gojijo v ogromnih rastlinjakih na šestih hektarjih s steklom pokritih površin. Podrobno so nam razložili postopke pridelave, od sadik do zrelih plodov različnih sort, od zalivanja z deževnico in dodatnega ogrevanja z geotermalno vodo iz lastne vrtine do opraševanja s črmlji uvoženimi iz Španije. Gojijo tudi drugo zelenjavo, vse na integriran način.
Temeljito poučeni smo nadaljevali pot skozi Dolgo vas proti Lendavi, oziroma na njeno obrobje, do zidanice sredi vinogradov. Tam nas je pričakala naša Minka z bogato malico. Ne bom popisala vseh dobrot, ki smo jih bili deležni, da vam ne bi nagajala slina.
Naš naslednji cilj je bil razgledni stolp Vinarium, ki so ga postavili pred dobrim letom in se lahko pohvali z izrednim obiskom, pred kratkim so našteli že 100.000 obiskovalcev. Stolp je visok dobrih petdeset metrov, na njega se lahko povzpnete po 240ih stopnicah, na srečo pa imajo tudi dvigalo. Razgled s stolpa je enkraten. Pogled ti kroži po ravnicah in gričevju Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije. Te zadnje sicer nismo videli zaradi meglic v daljavi. Pravijo, da se ob jasnih dnevih vidi tudi Triglav. Če pogledaš na zemljevid Slovenije, se ob teh čudovitih razgledih zaveš, da stojiš na samem kljunu naše slovenske »kokoši«
Naša pot pa nas je vodila naprej v središče Lendave, kjer smo najprej obiskali sinagogo. V narodnostno in versko raznoliki Lendavi so imeli Judje pred drugo svetovno vojno pomembno skupnost, tudi ekonomsko zelo aktivno, in so že leta 1866 pričeli z gradnjo sinagoge, ki je danes edina pri nas, poleg mariborske. Leta 1944 so vse Jude odpeljali v Auschwitz na pot brez vrnitve. Danes je sinagoga lepo obnovljena in služi kot razstavni in prireditveni prostor.
Izobraževanje smo nadaljevali v Muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva Lendave, ki se nahaja v nekdanji meščanski hiši iz začetka 20. stoletja, z bogato razčlenjenim pročeljem in lepo štukaturo. Če ostanem pri zadnjem naj povem, da je bila v Lendavi prva dežnikarna Hungaria na ozemlju Avstro-Ogrske in v muzeju smo si lahko ogledali nekaj zanimiv in lepih primerkov. Tudi tiskarska dejavnost ima v Lendavi bogato zgodovino, saj so v obdobju reformacije tu natisnili leta 1574 tri knjige, prve na ozemlju današnje Slovenije. V obdobju meščanstva, koncem 19. stoletja pa je tiskarska dejavnost ponovno zaživela, tiskali so mnogo časopisov, madžarskih in slovenskih, tudi Marijin list in Ljudsko pravico.
Iz središča Lendave smo se spet povzpeli-odpeljali med vinograde do cerkve Svete Trojice, ki ji domačini pravijo kapelica. Postavljena je na griču na strateški točki, na kateri je v času turških vpadov stala vojaška postojanka, ki je Turki nikoli niso zavzeli. Po koncu turških vpadov so hvaležni verniki leta 1727/1728 postavili kapelico, visoki zvonik pa je dozidan kasneje. Posebna zanimivost v kapelici je naravno-mumificirano truplo Mihalya Hadika, junaka iz bojev s Turki. Okoli njega so se spletle legende, ki pa niso zgodovinsko dokazane.
Njegovo telo so položili v kapelici v zračno grobnico, zgrajeno iz apnenca, zato se truplo ni razkrojilo. Sedaj počiva v krsti s steklenim pokrovom in je na ogled kot čudež narave. Vse to in še več nam je razložila prijazna gospa.
Naš glavni namen za obisk kapelice pa je bil bolj duhovne narave. Pripravili smo se na daritev svete maše, pri kateri smo se s prošnjami spomnili naših domačih, sodelavcev Karitas tako pokojnih kot živih, draveljske župnije in občestva in vse priporočili varstvu Svete Trojice. Ko nam je pater Miran podelil še zadnji blagoslov smo se zopet znašli sredi vinogradov in širnih razgledov na pomursko ravnico.
Potem pa smo se posvetili posvetnim rečem, odpravili smo se na kosilo v Ribiški dom. Na kratko: prijazni ljudje, dobra hrana in pijača.
Po kosilu smo se odpeljali v17 kmoddaljeno Turnišče, kjer smo najprej obiskali sestre klarise v njihovem samostanu, kamor jih je leta 2011 povabil škof msgr. Peter Štumpf. V njihovi kapeli smo pred Najsvetejšim zapeli, nato pa smo se v dvorani pogovarjali z njimi o njihovem življenju, delu in molitvi.
Na kratko smo obiskali še cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču, ki je romarsko središče murskosoboške škofije.
Čakala nas je še dolga pot do doma, ki jo je varno prevozil naš šofer, duhovni vodja, skrbni organizator in župnik pater Miran. Zahvala njemu, naši Minki in njenemu možu, svetemu Krištofu, ki smo se mu na začetku poti priporočili in dobremu Bogu, ki je bil z nami na ta čudoviti romarski dan!
Besedilo: Lojzka Milič
Foto: p. Miran Žvanut
