Vsako romanje je lepo, poživlja duha, nahrani dušo. Vedno pa je najlepše zadnje romanje, ko je še vse živo pred našimi očmi. Za sodelavce draveljske Karitas, je to romanje k Mariji pomagaj na Brezje.
Začeli smo ga v soboto, 4. oktobra zjutraj in se najprej odpeljali v Radovljico, ravno dovolj daleč, da smo na poti zmolili rožni venec. Bili smo v dobrih rokah, saj nas je varno vozil gospod župnik, p. Miran.
Srednjeveško jedro Radovljice je prikaz izjemne arhitekture preteklosti. Vrstijo se slikovite fasade meščanskih hiš z renesančno in gotsko podobo, od rojstne hiše A.T. Linharta, mimo znamenite Šivčeve hiše s fresko iz 16. stol., do mogočne baročne graščine.
V cerkvi nas je sprejel tamkajšnji župnik in dekan gospod Andrej Župan. Pošalil se je, da je on vedno župan in to brez volitev. Razkazal nam je župnijsko cerkev, posvečeno svetemu Petru. Izčrpno in zgovorno je opisoval zgodovino, arhitekturo in poslikavo prvotno gotske dvoranske cerkve z vsemi značilnostmi gotike, kot so: zvezdasti obok v prezbiteriju z umetelno oblikovanimi sklepniki, rebrast obok v obliki angelske zvezde in drugo. V času baroka so cerkev delno barokizirali in kasneje dodali nekaj elementov neogotike. Še veliko zanimivosti in lepote si lahko ogledate v tem božjem hramu, od novejše oltarne mize z Jarmovimi skulpturami do zanimivega tabernaklja v severni ladji, ki ga je izdelal arhitekt Ivan Vurnik, radovljiški domačin, za evharistični kongres v Ljubljani v letu 1935. S slikami evangelistov ga je opremila njegova žena Helena Vurnik. Na glavnem oltarju je slika sv. Petra, delo slikarja Janeza Šubica iz l. 1878. V cerkvi imajo tudi oltar sv. Roka in Sebastijana in veliko slik, ki so dela slikarjev Leopolda Layerja, A.Bradaške, H. Langusove in drugih. Toliko lepote, vse v Božjo slavo, da samo stojiš in občuduješ.
Prijazni g. župnik nam je pokazal še taverno, srednjeveško pivnico, v kateri so zanimive slike, akvareli, naslikani s pomočjo pridelka primorskih vinogradov, terana, refoška in merlota, delo slikarja Branka Čušina, ki je oče znanega igralca Gregorja Čušina.
Ogledali smo si še kapelo sv. Edith Stein, v preurejenem nemškem bunkerju iz II. svetovne vojne. Potem smo se poslovili od g. župnika, hvaležni za vse njegove razlage in prijaznost.
Naših ogledov v Radovljici pa še ni bilo konec. Nadaljevali smo kulturno in se podali v Čebelarski muzej, ki je umeščen v imenitno baročno graščino. Muzej skrbi za bogato dediščino slovenskega čebelarstva. V prvi sobi nas je pozdravil kip Antona Janše, ki je bil, zaradi svojega znanja, nastavljen od cesarice Marije Terezije kot učitelj čebelarstva. Na poti skozi sobe muzeja spoznavamo zgodovino čebelarstva od prazgodovine do danes. Posebno zanimive so poslikane panjske končnice z različnimi motivi. Ogledamo si lahko tudi žive čebele v čebelnjaku. Najbolj poučna pa je bila video predstavitev o čebelah, njihovem življenju, delu in organizaciji, ki je prav neverjetna.
Tako kulturno obogateni smo odhiteli do naše nebeške Matere na Brezjah, da se ji zahvalimo, da jo počastimo in izprosimo milosti za naprej.
Sveta maša, ki jo je daroval p. Miran, pred milostno podobo Marije pomagaj, nas je obogatila tudi duhovno. Priporočili smo ji naše domače, prijatelje, bolne in tudi pokojne, pa tudi naše delo pri Karitas in vse, ki so potrebni naše pomoči. Iz polnega srca smo ji prepevali: »Kraljica venca rožnega, naj celi svet ti hvalo da…«
Po slovesnem blagoslovu smo se zunaj postavili pred kip svetega Janeza Pavla II. za eno »gasilsko.« Z velikim veseljem pa smo pozdravili najnovejšo novico: imamo nadškofa!
Bili smo skoraj tako navdušeni, kot takrat, ko razglasijo novega papeža. Zdelo se nam je, da je zaradi tega postalo naše romanje še bolj imenitno, skoraj zgodovinsko.
Sledil je obvezni zaključek romanja: kosilo. Ne bom vam opisala menija, lahko pa povem, da je bilo zelo dobro. Še bolj imenitno pa zaradi slavja naše tajnice Pavle, ki smo ji zapeli: »Kol,kor kapljic, tol,ko let Bog ti daj na svet živet…«, ne bom pa povedala, koliko!
Bilo je lepo, nepozabno, Bogu hvala!
Besedilo: Lojzka Milič
Foto: Marija Janša
