Da je Bog dober in usmiljen, s posebnim poudarkom poslušamo v Svetem leti božjega usmiljenja. Vso Njegovo dobroto smo občutili na župnijskem romanju v soboto 4. junija, ki je potekalo prijetno, dobro organizirano, v dobrem razpoloženju in ob lepem vremenu. Organizacija, ki je bila v rokah gospe Marije Šterbenc, se je odražala tudi v tem, da smo dobili v roke lepo natisnjen in s slikami opremljen program romanja, z vsemi razpoložljivimi podatki o krajih, ki jih bomo obiskali, pa tudi zloženko o mozaiku p. Marka I. Rupnika v cerkvi sv. Primoža in Felicijana v Vrhpolju, ki je bila prvi cilj našega romanja.
Vožnja po avtocesti do Razdrtega je hitro minila. Po jutranji molitvi, nam je g. župnik, p. Miran pripovedoval o krajih kamor smo namenjeni, o Vipavski dolini, ki je kraj njegove mladosti. Poudaril je, da so ti kraji začetek Primorske, da je klima v dolini primorska in temu primerna tudi vegetacija. Tam uspevajo vinogradi, rastejo fige in kakiji. Tudi o prijaznih ljudeh, ki tam živijo, ki jih je izoblikovala težka zgodovina in o krajih, mimo katerih smo se peljali smo veliko izvedeli.
Po Razdrtem smo se spustili v dolino, ki se začne pod južnimi obronki Nanosa in se mimo Podnanosa in skozi Vipavo odpeljali do Vrhpolja, ki leži na rahlo dvignjenem severnem obrobju Vipavske doline. Cerkev Sv. Primoža in Felicijana je župnijska cerkev, trenutno jo obnavljajo, zato smo si lahko ogledali samo najpomembnejši del, to je prezbiterij s čudovitim mozaikom p. Marka I. Rupnika. Sprejel nas je domači župnik, g. Janez Kržišnik in nam razlagal posamezne prizore, ki blestijo v vsem sijaju. Besede težko opišejo vso harmonijo barv ki jih gledaš, vso simboliko in globoko duhovnost, s katero nas p. Rupnik vedno znova preseneča. Vsaka barva, vsak kamenček v mozaiku ima svoj pomen. Zakaj na vrčih iz Kane Galilejske ni zlate barve in zakaj je zlata barva na sodih, na katerih ni nobene pipe? Osrednji prizor Vstalega Kristusa, ki hodi po vodi, potapljajoči se sv. Peter in prerojeni nejeverni Tomaž, kot bi se na novo rodil! V luči Kristusovega vstajenja spoznavamo na novo celo sveto Pismo in vse naše življenje. Samo o tem mozaiku bi lahko napisala roman. Kdor želi izvedeti več, naj si ogleda predstavitev mozaika na spletni strani župnije Vrhpolje, kdor pa bi rad zares užival, naj si ga ogleda v živo! Mi pa smo se poslovili od te lepote in se napotili proti Vipavi. Na tem mestu bi omenila še en podatek, ki smo ga na poti večkrat slišali in sicer gre za zgodovinsko pomembno bitko pri Frigidu, Mrzli reki leta 394. Poganski Arbogast, sicer zastopnik novega cesarja Evgenija, se je uprl krščanskemu cesarju Teodoziju. Bitka naj bi bila v bližini Vrhpolja, ob reki Hubelj in Teodozijeva zmaga je utrdila krščanstvo v zahodnem delu rimskega cesarstva.
V Vipavi smo pred dvorcem plemiške družine Lanthieri dobili vodnika, ki nas je vodil po Vipavi. Z ogledom smo začeli v grajski kapeli, ki je sedaj razstavni prostor, med drugimi slikami je tudi nenavadni Križev pot kubanskega slikarja. Nato smo se podali na ogled dvorca z zadnje strani in številnih izvirov reke Vipave, šest jih je, preko mostov in mostičkov, ki so prinesli kraju vzdevek vipavske Benetke. Vredna ogleda je tudi župnijska cerkev sv. Štefana, prvotna v gotskem slogu, je barokizirana, znana po freskah Franca Jelovška, na stenah ladje pa so poznejše poslikave Janeza Wolfa. Na koncu smo se podali še na pokopališče in si ogledali 4500 let stara egipčanska sarkofaga, ki jih je iz Egipta pripeljal Anton Lavrin, avstrijski generalni konzul v Aleksandriji, kot tudi še mnogo drugih egipčanskih spomenikov, ki so sedaj na Dunaju, nekaj pa tudi v Ljubljani, v Narodnem muzeju.
Po kratki vožnji smo prispeli v Log pri Vipavi, pred podružnično cerkev posvečeno Materi božji, Tolažnici žalostnih. Mogočno svetišče v katerem domuje loška Mati božja, je romarsko središče in srce Vipavske. Za dokončno podobo iz 19. stoletja, z mogočnim zvonikom, je zaslužen dekan Jurij Grabrijan. V cerkev smo vstopili skozi Sveta vrata in se po dolgi cerkveni ladji približali oltarju, kjer kraljuje Mati božja z detetom v naročju, delo slikarja Mihaela Stroja iz leta 1861. Sledila je Sveta maša, daroval jo je p. Miran, ki je pred 10 leti ravno v tej cerkvi prejel mašniško posvečenje. Somaševal je p. Jože Poljanšek. To je bil osrednji dogodek našega romanja, ki smo ga posvetili z glasnim prepevanjem Nebeški Materi, ravno na praznik Marijinega Brezmadežnega srca. Ob koncu Svete daritve nas je do solz ganila pesem Ave Marija, ki jo je ob spremljavi kitare zapela Darinka Bak.
Duhovno nahranjeni smo zahrepeneli še po fizični hrani, ki so nam jo lepo servirali v gostišču Pri Anji.
Okrepčani smo se odpeljali do Vipavskega Križa, ki vabi že od daleč s svojo slikovito lego. Nekdanji Sveti Križ, kakor se je imenoval do leta 1955, je bil naseljen že v predrimskem času, pisno pa izpričan z listino v 13. stoletju. Goriški grofje so konec 15. stoletja sezidali mogočen grad, obdan z obzidjem zaradi turških vpadov, danes stojijo samo še zidovi . Iz 17. stoletja pa je kapucinski samostan, v katerem je živel tudi znani pridigar Janez Svetokriški-Tobija Lionelli.. Njegove pridige, natisnjene v slovenskem jeziku, odražajo takratno življenje in njegov blagi značaj.
Ogledali smo si samostansko cerkev in znamenito baročno sliko«Slava Svete Trojice«, ki jo je naslikal kapucinski brat Oswald, eno najlepših in največjih baročnih slik na platnu pri nas. Na glavnem oltarju je slika sv. Frančiška in sv. Klare ob Križanem. V samostanu je tudi knjižnica z dragocenimi rokopisi in knjigami, tudi Janeza Svetokriškega.
Naslednji postanek, malo daljši, je bil v Podnanosu, za domačine še vedno Šentvid, oziroma Šembid. Tudi tu smo dobili vodstvo krajevnega turističnega društva in si ogledali vse znamenitosti tega kraja. Začeli smo kar na trgu z ogledom spomenikov pomembnih mož tega kraja, med katerimi je gotovo najpomembnejši Stanko Premrl, ki je uglasbil Prešernovo Zdravljico, ki je postala naša himna. Odšli smo tudi do njegove rojstne hiše, se sprehodili po ozkih ulicah, gasah, v jedru Podnanosa, na katerih se je snemalo kar nekaj slovenskih filmov, med drugim tudi film »Tistega lepega dne« Obiskali smo tudi župnijsko cerkev sv. Vida. Sprehod smo podaljšali do podružnične cerkve sv. Kozma in Damjana s čudovitimi baročnimi zlatimi oltarji z upodobitvami zavetnikov cerkve, Matere božje in monštrance s Svetim Rešnjim Telesom. V cerkvi je p. Miran ob podpori moških pevcev zapel še litanije Matere Božje, mi pa smo iz vsega srca glasno odpevali in se priporočali Marijinemu brezmadežnemu srcu. Gotovo se je vsak izmed nas tudi zahvaljeval za čudovito preživet dan, pa tudi za vse drugo, kar prejemamo na njeno priprošnjo.
Ko smo se poslovili od Marije in od sv. Kozme in Damjana, so nas na travniku za cerkvijo omamile dišave na žaru pečenih dobrot, ki so jih za nas pripravili člani Turističnega društva Podnanos. Ob čudovitih razgledih na Vipavsko dolino, vinograde in sadovnjake in bogati postrežbi prijaznih domačinov smo zaključili dan, ki nam ga je podaril Gospod.
Skupaj smo preživeli čudovit, duhovno in kulturno bogat dan in nasmejani obrazi, ki so v Dravljah zapuščali avtobus so najlepši dokaz uspelega romanja in zahvala vsem, ki so ga organizirali, še najbolj pa hvalnica Stvarniku, ki je bil vedno z nami!
Besedilo: Lojzka Milič
Foto: Jože Strajnar
