Dan smo pričeli s sveto mašo v Dravljah ob pol deveti uri, po koncu maše pa smo krenili na pot.
Ker je bila pot »dolga« in smo nekateri pozabili na zajtrk, je bil postanek v Postojni odlična ideja. Zavili smo v kavarno, kjer so nam rogljički, kava in tortice dali moč in nas okrepili. Zopet smo se usedli v avto in se napotili proti Vipavskem križu.
Toplo sonce smo izkoristili za sprehod po kapucinskem vrtu, ki je bil vreden fotografiranja. Med tem smo dočakali kapucinskega brata Jakoba, ki je s svojimi besedami ter »igralskimi sposobnostmi« poskrbel za ogled samostana, ki ga zlahka ne bomo pozabili. Videli smo največjo baročno sliko v Sloveniji Slava Svete Trojice, delo kapucinskega slikarja brata Osvalda iz leta 1668. V knjižnici smo videli zelo stare knjige, ki so imele precejšno vrednost. Zaključna postaja našega ogleda je bil vodnjak sredi samostana. Slišali smo, da obuja veliko prijetnih spominov. Po končanem ogledu smo se zahvalili bratu Jakobu in se po zanimivih ulicah sprehodili po Vipavskem križu do župnijske cerkve, kjer je prečudovit razgled po Vipavski dolini.
Od tam smo se zapeljali v Vipavo, kjer nas je premagala lakota, zato smo si privoščili kosilo v piceriji, ki nas je presenetila s Fructalovim bananinim sokom. Po kosilu nas je sprejela gospa Petra in nas popeljala ne po mestu, temveč po trgu. Vipava je namreč za domačine trg in tako ji nekateri pravijo še danes. Videli smo škofijski dijaški dom, škofijsko gimnazijo, izvir reke Vipave in celo rov, ki naj bi bil po legendi povezan s Predjamskim gradom. Ne smemo pa pozabiti na zanimive ulice, ki so se dvigovale in spuščale med hišami. Po ogledu Vipave smo se poslovili in odpravili v Ljubljano, tokrat brez postojank za hrano. S tem se je zaključilo naše odkrivanje Vipavske doline.
Romanje bo verjetno vsem ostalo še nekaj časa v spominu, saj se nas je vse zelo dotaknilo. Midva se bova najbolj spominjala zgodbe o misijonarju kapucinu Andreju Božiču, ki je večino svojega življenja preživel v Braziliji in bil izjemo bister in dober človek. Ampak to je zgodba za drugič.
Besedilo: birmanska animatorja Marcel in Zarja
