Stane Grom je vse svoje življenje preživel v Dravljah, kot velik ljublitelj narave pa se je že v mladih letih začel zatekati v Škofjeloško hribovje. Vzljubil je te hribe, pa tudi njihove prebivalce in navade. Po poklicu diplomirani strojnik, je bil zaposlen v Litostroju, kjer se je pri načrtovanju vodnih turbin dodobra navzel tehničnega znanja in natančnosti. Vse proste trenutke pa je, v glavnem z družino, preživel pod Blegošem, najvišjim vrhom v škofjeloškem hribovju, kjer je kupil staro kmečko hišo. V tistih krajih se je srečal s tradicijo peke loških kruhkov. Kot tehnika so ga še posebno očarali umetelno izrezljani leseni modeli za peko teh kruhkov. Začel je zbirati podatke o njih in fotografirati modele, ki jih je našel po domovih na terenu ter v zbirkah Slovenskega etnografskega muzeja in Loškega muzeja iz Škofje Loke. Po upokojitvi se je posvetil rezbarjenju in med leti 1970 in 2009 izdelal prek 200 modelov z izvirnimi motivi, ki jim je dodajal osebno noto.

“Ta mal kruhk, lošk kruhk, meden kruhk”, vse to so izrazi za loško medeno pecivo, imenovano MALI KRUHEK. Narejeno je iz ržene ali bele moke, medu, popra, cimeta, nageljnovih žbic in pepelike.

Testo za mali kruhek oblikujejo na dva načina: odtiskujejo ga v posebej za to izrezljane lesene modele ali pa ga oblikujejo in krasijo kar ročno. V Škofji Loki, Stari Loki in pri Sv. Duhu so delali kruhek samo z modeli, medtem ko so ga v Selški dolini, zlasti v Železnikih in Dražgošah, delno pa tudi v Poljanski dolini, izdelovali na oba načina. Ročno izdelan mali kruhek se danes najpogosteje imenuje “dražgoški kruhek”.

S peko kruhkov, oblikovanih z modeli, so se na Loškem prve začele ukvarjati nune klarise iz škofjeloškega samostana že vsaj v začetku 18. stoletja. To delo so po letu 1782 nadaljevale uršulinke. Ločani so te kruhke zato imenovali “nunski lect”.

Do srede 18. stoletja je bilo to pecivo namenjeno predvsem cerkveni in posvetni gosposki ter meščanom.  Med drugo prebivalstvo pa se je peka medenjakov najverjetneje zanesla prav s posredovanjem redovnic, saj so se pri njih učila kuhanja mnoga dekleta. Obstajala pa je razlika med nunskim lectom ter malim kruhkom, in to v pripravi testa, ki so jo ljudje malo poenostavili.

Tako se je peka malega kruhka kot domača obrt verjetno že ob koncu 18. stoletja razširila tudi med prebivalstvom. V 19. stoletju je doživela svoj razcvet, nato pa vedno bolj nazadovala in do danes že skoraj povsem zamrla.

Modele za mali kruhek so rezljali razni samouki. Izdelovali so jih iz hruškovega in češpljevega lesa. Motivi na njih so zelo raznovrstni, tako sakralni kot posvetni. V modele so vrezovali človeške in živalske podobe, rastlinske in geometrijske motive ter razne predmete. Najstarejši doslej znani model za mali kruhek, izdelan v Škofji Loki, je iz leta 1752 in ga hranijo na Dunaju. Na njem sta upodobljena dva muzikanta v baročni obleki.

Mali kruhek so ljudje pekli predvsem ob cerkvenih praznikih, tako ob sv. Miklavžu, božiču, novem letu, sv. Treh kraljih, pa tudi ob semanjih dneh, raznih žegnanjih in godovih. Primeren je bil kot svatovsko darilo, kot dar med mladimi zaljubljenci ali kot sladica za otroke. Ob velikih pekah so ga zamesli kar iz 10 kg medu in 20 kg moke. Prodajali so ga po sejmih, na žegnanjih, pa tudi po domovih. Tako so ga ob cerkvenih praznikih ženske s “korbami”  ponujale po Poljanski in Selški dolini, Davči in tudi v Kropi, Radovljici, na Bledu. Danes je mali kruhek kakovosten turistični spominek, po katerem radi posegajo turisti .

Loškemu muzeju iz Škofje Loke se zahvaljujemo za posredovanje podatkov o loških kruhkih.

Besedilo: Andreja Grom