Tema vere in katolištva je ena izmed pomembnejših, s katerimi se je ukvarjal naš sloviti pesnik France Prešeren. Že če se samo na hitro spomnimo katere izmed njegovih pesmi, bomo našli marsikateri motiv, ki ga je Prešeren črpal prav iz Svetega Pisma. Pa vendar njegov odnos do vere ni bil enostaven. Prešeren se je rodil v strogo katoliški veri, v tej veri je bil vzgojen, poleg tega pa je bilo v njegovi družini kar nekaj duhovnikov, za ta poklic so ga želeli tudi njegovi starši. Toda to ni bila Prešernova želja. Še več, po odhodu v šolo v Ljubljano in kasneje na Dunaj se je začel od katoliške vere močno oddaljevati. Pod vplivom ideologije tistega časa, ki je bila močno proticerkvena in proti verska, se je izoblikoval v t.i. svobodomisleca. Tako so ga bolj začele zanimati politične, filozofske in znanstvene teme, pa tudi posvetna literatura.

Kljub tem odmikom pa se njegova vez s katoliško vero nikoli ni popolnoma pretrgala. Skozi svoja leta šolanja in delovanja na pesniškem področju je ostal v stiku s svojimi strici, ki so bili duhovniki, z njimi se je zelo dobro razumel, čeprav so vedeli za Prešernova drugačna stališča do vere. Le-ta so bila v nekaterih segmentih zelo radikalna. Močno je obsojal duhovniški stan, namreč rekel je, da njegov sin (ki si ga je močno želel) ne bo nikoli duhovnik – če pa le bo – to ni njegov otrok. Poleg tega je nasprotoval tudi spovedi. Toda ta Prešernova stališča je treba razumeti tako, da jih je namenoma tako zaostril, da bi Ano, mater svojih otrok, preplašil v njeni “preprosti in naivni pobožnosti”, ter ji tako pokazal svojo duhovno premoč.

Razmerje Prešerna do katoliške vere je torej zelo dvoumno. Po eni strani niha med zavračanjem vsega, kar je cerkveno, po drugi strani pa se verskemu življenju približuje, morda celo vrača vanj. To pa ne bi bilo mogoče brez naklonjenosti veri, ki se je očitno ves čas zadrževala v ozadju in na plano prihajala nehoteno in nezavedno. To je najbolj očitno prav v Prešernovi poeziji. Najbolj očitna je sama količina podob iz Svetega pisma, pa tudi iz življenja svetnikov, menihov in nun. Kadar je uporabljal te motive, jih je vedno tudi razložil v krščanskem verskem nauku. Le-teh je sicer v njegovi zgodnji poeziji bolj malo, to je obdobje, ko je študiral na Dunaju in se je ukvarjal predvsem z ljubezenskimi tematikami. V svojem poznejšem pesniškem obdobju pa je temi vere namenil veliko več pozornosti.

V sonetu »O, Vrba, srečna, draga vas domača« ne govori le o nostalgičnem hrepenenju po idilični domači vasi, pač pa je pomemben tudi duhovni pomen te pesmi. Prešeren namreč svojo življenjsko nesrečo izrazi kot »uka žejo«, ki je v njegovega duha vnesla »strup«, izgubo zaupanja vase in nemir v podobi »viharjev notranjih«. Uka žejo v tem smislu ne smemo razumeti kot željo po novem znanju, ampak kot pogubnost vseh novih spoznanj, ki si jih je Prešeren pridobil v tujem svetu in ki so ga iztrgali od vere staršev, zaupanja v Boga in krščanskih krepkosti.

Močno krščansko simboliko nosi tudi pesnitev Krst pri Savici, kjer je predstavljen Črtomir, kot svobodomislec, ki se spreobrne v kristjana, toda ne v pravem pomenu te besede, manjka mu tisto notranje prepričanje. Zato pa Bogomila predstavlja pravo krščansko vero, ki je močna oziroma močnejša kot svobodomiselnost.

Podobnih krščanskih motivov je v Prešernovi poeziji še mnogo več. Njegov odnos do vere je torej nemogoče dokončno razumeti, saj se stalno poigrava s konfliktom med svobodomiselnostjo in nostalgijo po krščanstvu, a kljub temu lahko rečemo, da je vera s svojimi nasprotji na skrivnem določala celotno dinamiko njegovega pesniškega sveta.

Viri:

• Kos, Janko. Neznani Prešeren. 1994. Ljubljana: Cankarjeva založba.
• Kos, Janko. Prešeren in krščanstvo. 2002. Ljubljana: Slovenska matica.