V sobotnem večeru (23.2.) smo se po večerni sv. maši zbrali v veroučni učilnici, kjer smo prisluhnili štirim mladim, ki so nam v sliki in besedi predstavili svoje trimesečno bivanje in delovanje na Madagaskarju – na slovenskem misijonu Manakara. Občudovali smo njihovo pogumno odločitev za odhod in prostovoljno služenje ljudem, najbolj na področju zdravstva.
Ko so se srečevali z ljudmi, za katere se zdi, da so na koncu sveta, jih skušali razumeti, sprejemati, jim pomagati in z njimi deliti njihovo vsakdanjost, je bilo zanje nekaj lepega, bogatega, dragocenega, čeprav ne tudi lahkega. Zagotovo pa je bila to izkušnja, ki se je tem mladim zapisala globoko v srce.
Ljudje »v tretjem svetu« živijo daleč od našega civiliziranega sveta in vse preveč hitrega tempa življenja, a iz njihovega preprostega življenja in na njihovih obrazih sije veselje do življenja, sreča, zadovoljstvo in pripravljenost pomagati drugim.
Hvala vam, mladi pričevalci za Kristusa, ki ste nam pokazali, da je ljubezen iznajdljiva in da gre preko vseh meja ter da zanjo ni ne jezikovne ne kulturne ovire!   

Veloma! (Adijo/nasvidenje!) 

Besedilo: s. Sabina Vakselj

Misel našega župnika p. Mirana pa je:

Nisem si mislil, da se me bo sobotni večer tako dotaknil. Podobno je verjetno razmišljala večina župljanov, ki se niso udeležili predstavitve humanitarne odprave študentov medicine na Madagaskar in zamudili čudovito pričevanje bodočih zdravnikov.
Iz slovenskega preobilja v afriško revščino so se odpravili mladi prostovoljci, da pomagajo in si naberejo izkušnje.
Hvala vam za zgled in nesebično razdajanje! Da bi vaša drža nagovorila čim več ljudi. Prisotne na sobotnem večeru vaše pričevanje prav gotovo ni pustilo ravnodušnih.

Foto: Gašper Remškar