Šmarnice običajno govorijo o Mariji. Božja Mati vedno spremlja Cerkev na poti. Posebej je pri tistih, ki so ubogi in potrebujejo njeno posebno materinsko skrb. Podobno kot je Marija sprejela svoje poslanstvo z besedami »Zgodi se mi po tvoji besedi«, je Friderik Baraga, ki je v veliki ponižnosti in pobožnosti častil Božjo Mater Marijo, izpolnjeval božjo voljo med Indijanci. Ker je bilo vse Baragovo delo izročeno v Marijino varstvo in ker je Marija kraljica duhovnikov, apostolov, misijonarjev … je navzoča v teh šmarnicah. (tako je “Šmarnicam na pot” že leta 1998 napisal sedanji ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar)
Danes smo za uvod prisluhnili šmarničnemu branju za prvi dan. Da “okusimo” kako zanimivo bo cel mesec, si lahko preberete, kar smo poslušali danes iz knjige KRPLJE LJUBEZNI, avtorice Mire Dobravec.
|
1.dan ČAS V letošnjem šmarničnem branju se bomo zamislili v čas pred dvesto leti, v konec 18. in začetek 19. stoletja. Se znate zamisliti dvesto let nazaj? To je bil čas brez računalnikov, brez televizije in radia. Čas brez elektrike, telefona, letal in avtomobilov. Vozove so vlekli konji, ladje pa jadra, vendar je iznajdba parnega stroja kmalu spremenila svet. Prva ladja na paro je leta 1818 zaplula po Donavi pri Dunaju, po letu 1830 so začeli graditi nove stroje in tovarne. Nastajati je začel nov, četrti stan, delavski razred. Tudi prve železnice so postavili in na svoji prvi poti nazaj v domovino iz daljne Amerike se je Baraga prvič peljal z vlakom, po domovini pa se je še vozil s poštno kočijo. Pisali so ob svečah in leščerbah, vendar se je pisati splačalo, saj je ljudstvo že znalo brati, odkar je Marija Terezija uvedla obvezne šole, ustanavljali pa so tudi vedno več univerz. Bil pa je to tudi čas brez penicilina ali drugih močnih in uspešnih zdravil, čas, ko je za boleznimi, ki danes niso več strašljive, umrlo mnogo ljudi. To je bil čas, ko je Napoleon osvajal svet, čas revolucij in razsvetljenstva, potem, ko je Voltaire v Franciji začel novo miselnost in v imenu razuma tudi neusmiljeno napadel vero in Cerkev. To je bil čas, ko so ponekod nekateri ljudje merili svojo svobodo s tem, ali si upajo zmetati križe po tleh in preganjati duhovnike. Pri nas je to čas Avstroogrske – cesar Jožef je med vsem drugim v svojih reformah ukinil tudi samostane, ki so bili pri nas, kakor drugod, središča verskega in kulturnega življenja. Bil pa je to tudi čas velikih pesnikov, umetnosti bidermajerja in pozneje dunajskih valčkov, pa tudi čas filozofov in izumiteljev. To je čas Hegla in Andersena, Beethovna, Liszta, Schuberta in Chopina, Heineja, Puškina in Lermontova. Pa tudi čas Brailla in Morseja, pisave za slepe in morsejeve abecede, prve baterije, prvega stroja za izdelavo papirnatih listov, prve fotografske leče in prvega pisalnega stroja. Prvega telegrafa, šivalnega stroja, bicikla, revolverja in računskega stroja, čas prvega kombajna in cementa. In takrat so tudi na Slovenskem živeli možje, ki jih nismo pozabili. O nekaterih smo se veliko učili v šoli, o drugih ne. Vemo za Linharta, Kopitarja, Valentina Vodnika in barona Žiga Zoisa, za Jurija Vega, Franceta Prešerna in Matija Čopa, za Antona Martina Slomška, za Ignacija Knobleharja in za Friderika Baraga. Baraga, Slovenec, Dolenjec, ki je odšel od doma, da je Indijancem v daljni Severni Ameriki oznanjal krščansko vero. Baraga, duhovnik in škof, za katerega upamo, da bo kmalu deležen časti oltarja in se mu bomo, svetniku, lahko priporočali v molitvi. V svojem času je s svojim življenjem in zgledom naredil toliko dobrega, da vsega tega nikoli ne bomo mogli vedeti, za vedno bo ostalo skrito človeškim očem. Pa vendar je že takrat, ko je spreobračal Indijance v daljni Ameriki, njegov zgled tudi doma pritegnil k veri marsikaterega človeka. Kot napeta zgodba se bere njegova knjiga o Indijancih, kot globoko duhovno branje se berejo njegove knjige za Indijance, v katerih jih je učil spoznavati Boga in vero, pa tudi po veri pošteno in krepostno živeti. Kot napete pustolovske zgodbe se berejo njegovi številni življenjepisi, v katerih ne manjka silnih daljav, nevarnih napadov Indijancev in opisov strašnih potovanj po ledeni divjini, pa tudi poročil o tihem pisanju v samotnih nočeh, ko je vrsto za vrsto polnil liste papirja z nauki in molitvami, pa tudi s slovnico in slovarjem. Baraga ni bil kakšen bledičen, slabokrven pobožnjakarsko zasanjan pisun. Bil je polnokrven mož, pogumen in vztrajen, človek volje in moči, predvsem pa mož močne vere. In tako je premagal vse ovire, zemljepisne in družbene, da bi rešil kar največ duš svojih dragih Indijancev. Noben trud mu ni bil prehud, nobena ovira prevelika, nobena pot predolga. Imel je vero v Boga in bil je srečen v tej veri, zato je hotel svojo vero in srečo deliti z najbolj zapuščenimi in preganjanimi, z Indijanci. O tem velikem možu, o njegovem življenju in delu bomo premišljevali v teh dneh. Marsikaj se lahko naučimo od njega, vsakdo od nas. |
|
| Baragova molitev k Mariji: O Marija, začetek našega veselja, prosi Boga za Nas! |
Zato vabljeni vsi, da se vsak večer zberemo in prisluhnemo šmarničnemu branju in zapojemo litanije Matere Božje. Po sveti maši pa animatorji vabijo otroke na Trg sv. Roka ali na igrišče pri župnišču, kjer nam pripravljajo različna presenečenja.
Foto: Tomaž Celarec
