V soboto, 15. septembra, se je avtubus župljanov s p. Marjanom Kokaljem odpravil na romanje po Slovenskih goricah. V nadaljevanju si lahko preberete kako je bilo. Prvo besedilo je napisala Lojzka MILIČ, drugo pa Simona HOZJAN. Fotografije v galeriji pa sta prispevala Lojzka MILIČ in Tomaž HORVATIČ.

 

 

 

 

 

 

(Malo daljša reportaža, ki pa še vedno ne pove vsega lepega in zanimivega z naše poti)

Zgodnje sobotno jutro nas je našlo pred cerkvijo v Dravljah, polne veselega pričakovanja. Nebo so pokrivali oblaki, ki so nas spremljali tja do Maribora, ko so se umaknili in nam pokazali jasno nebo. Preko dneva so se občasno vračali, ravno toliko, da nam ni bilo prevroče.
Kot se za romarje spodobi smo med potjo molili rožni venec in zapeli v čast Mariji, kateri je bil posvečen sobotni dan, Žalostni Materi Božji, v spomin njenega duhovnega mučeništva.
Z malo zamude smo se pripeljali do Lenarta, kjer nas je pričakal naš vodnik dr.Vincenc Rajšp, ki je tudi pripravil program našega romanja.
Mesto Lenart leži v osrčju Slovenskih goric, v razgibani gričevnati pokrajini, ki smo jo občudovali med vožnjo. V cerkvi sv. Lenarta smo imeli mašo, ki jo je daroval p. Marjan Kokalj, duhovni vodja našega romanja. O lepi poznogotski cerkvi, katere notranjost je delno barokizirana, smo več izvedeli od g. župnika. Občudovali smo oltarno sliko, upodobitev sv. Lenarta, delo slikarja Kremserschmidta, na kateri je tudi par volov, ker je svetnik priprošnjik za zdravje živine. O samem mestu in okolici pa nam je veliko povedal g.Rajšp. Predvsem o razgibani zgodovini, o fevdalnih lastnikih, kot so grofi Spanheim, samostan Šent Pavel iz Labotske doline, pa grofi Herberstein iz gradu Hrastovec, ki smo ga videli med vožnjo. V 15.stol. so naselje ogrožali Turki, zato so ga obdali z obzidjem, ki je sedaj delno odstranjeno ali znižano. Status mesta je Lenart dobil leta 1989.
Po maši se je pokazala gostoljubnost prijaznih domačinov, značilna za te kraje. Bogato obložene mize so nas dobro zaposlile. Seveda ni manjkalo domačega vina in kavice za zaspance.
Dobro podprti smo nadaljevali pot k naslednjemu cilju, Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Cerkev, posvečena Sv. Trojici stoji na razglednem slemenu na višini 287m nadm.višine, zato že od daleč zagledaš njene tri zvonike, ki simbolizirajo troedinega Boga. Ko se pripelješ do vrha, vidiš, da je to mogočen sklop poslopij, povezanih med seboj. Poleg cerkve je tu še samostan in stavba, v kateri domuje skupnost za zdravljenje odvisnosti. O pestri zgodovini cerkve in samostana, pa tudi okoliških krajev nam je pripovedoval g. Rajšp. V ljudski pripovedi je tudi legenda, ki je lokacijo cerkve prestavila na hrib zaradi treh lučk, ki so se prikazovale na vzpetini. Prvotna cerkev je bila večkrat prezidana in povečana zaradi množice romarjev, zadnja prezidava je iz leta 1780. Tudi samostan, ki je v začetku pripadal avguštincem, je doživljal težke čase, posebno po reformah Marije Terezije in Jožefa II., ki sta prepovedala romanja. Pozneje, leta 1853, so samostan prevzeli frančiškani, romanja pa so ponovno zaživela.
Notranjost cerkve nam je razkazal in opisal samostanski pater,frančiškan. Oltarna slika prikazuje Sveto Trojico in me je spomnila na sliko v naši stari draveljski cerkvi, samo sv. Rok je manjkal. Oltar obdaja lepo baročno okrasje, med drugim štirje kipi v naravni velikosti, ki prikazujejo prvake avguštinskega reda, sv. Avguština in druge. V cerkvi je še več pozlačenih, baročnih stranskih oltarjev. Posebnost pa je postavitev v kapeli pri vhodu, ki prikazuje Jezusa, dobrega pastirja, obkroženega z ovcami, v ozadju pa je upodobljen hudič z dolgimi rogovi, ki poskuša ukrasti ovco. Pokazali so nam še loretsko kapelo s kipom loretske črne Marije v zahvalo za prenehanje turških napadov in knjižnico.
Od tu nas je pot vodila mimo umetnega akumulacijskega Blaguškega jezera k Svetemu Juriju ob Ščavnici. Ustavili smo se pred sicer zaprto cerkvijo, kjer so postavljeni spomeniki pomembnim možem, domačinom. Tu so se rodili književnik Edvard Kocbek, škof Vekoslav Grmič in Anton Korošec, pomemben slovenski politik, v letih 1928 do 1929 predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije. O tem nam je g. Rajšp veliko povedal iz svojega bogatega poznavanja naše zgodovine.

Nad dolino reke Ščavnice se dviga Stara gora z mogočno baročno cerkvijo Svetega Duha iz leta 1697, s pozlačenimi oltarji, ki so res vredni ogleda. V cerkvi so še druge najstarejše orgle v Sloveniji in poslikave slikarja Jakoba Brolla. Prav blizu cerkve smo zagledali pridne domačine pri stiskanju grozdja. Radovednost nas je pripeljala bliže in takoj so prinesli kozarce in vrč vina, lahko pa smo poskušali tudi sveže stisnjen grozdni sok. V stari šoli nasproti cerkve je še etnološki muzej. Posebej zanimiv pa je leta 1996 postavljen mlin na veter, kopija mlina, ki je še leta 1957 mlel zrnje. Danes pa melje samo še v turistične namene.
Ko smo zapustili Staro goro, smo se obrnili proti Benediktu. Pokrajina se je malo izravnala, ker smo tukaj že skoraj na robu Panonske nižine. Mimo Negove se peljemo do cerkve svetih treh kraljev, kjer nas je počakal g. Marjan Rola, župnik pri Svetem Benediktu.
Cerkev svetih treh kraljev je namreč njihova podružnična cerkev. To je mogočna stavba na griču nad Benediktom Je zelo bogato opremljena z baročnimi krilnimi oltarji, ki je vsak zase kulturna dragocenost. Ko smo po ogledu prišli iz cerkve, nas je g. župnik pričakal s pletenko domačega in pridno nalival v kozarce. Nato pa nas je povabil še v župnijsko cerkev svetega Benedikta v samem naselju, ki datira že v rimski dobi in skoraj gotovo sta tukaj skozi potovala tudi sv. Ciril in Metod na poti iz Rima v Panonijo. Cerkev sodi med najstarejše v Slovenjegoriškem območju. Sredi 11. stol. je bilo staro poslopje zamenjano z večjo zidano stavbo, ki danes predstavlja srednjo ladjo cerkve. Romanski stavbi je bil prizidan gotski stolp. Obe stranski ladji sta bili prizidani kasneje. Sicer pa ni tako bogato opremljena kot podružnična cerkev, ki smo si jo ogledali pred tem. V cerkvi nam je g. župnik zgovorno razlagal zgodovino in opremo cerkve, ki so jo temeljito obnovili, čeprav obnova še ni končana. Zanimiv je tudi način ogrevanja petih objektov, cerkve, župnišča in drugih z eno kotlovnico na lesno sekanico; zelo iznajdljivo in podjetno.
Zaradi časovne stiske smo opustili del prvotnega programa in se napotili k Sveti Ani, kjer nas je v gostilni Eder čakalo pozno, pa okusno kosilo. To je bil zaključek našega programa. Od tu smo se obrnili proti domu. V Lenartu smo se z aplavzom priznanja in hvaležnosti poslovili od našega imenitnega vodiča g. Rajšpa
Sledila je vožnja po avtocesti, ki smo si jo krajšali s klepetom in pripovedovanjem »vicev«. Proti koncu poti pa smo se zahvalili Gospodu za podarjen čudovit dan, »ki ga je naredil Gospod«. Zapeli smo še Angelovo čaščenje in Angelček varuh moj, se zahvalili tudi šoferju in že smo bili v Dravljah.
Tako se je naše romanje fizično končalo, v duhu pa se še vedno sprehajamo po zelenih gričih in dolinah, uživamo lepote pokrajine in cerkva, ki smo jih obiskali in obujamo spomine, tudi na besede Ivana Cankarja, ki nam jih je prebral g. Rajšp. Ivan Cankar hvali lepote in dobrote dežele in vesele ljudi ki tod prebivajo. G. Rajšp je kot domačin prepričan, da se vse to nanaša na Slovenske gorice. Tam se je Cankar ustavil na poti z Dunaja, kjer je živel bolj skromno.
Ne bomo ugovarjali ne Cankarju, ne g. Rajšpu.

Lojzka MILIČ

 

V soboto, 15.9.2012, smo se župljani odpravili na župnijsko romanje po severovzhodni Sloveniji. Romanje je vodil dr. Vinko Rajšp, za duhovno vodstvo pa je skrbel naš p. Marjan Kokalj. Po sv. maši v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu nas je v župnišču pričakalo obilje domačih dobrot, ki jih je velikodušno pripravila družina Senekovič, sicer v tem kraju poznana kot pridelovalka dobre domače hrane (suhe mesnine, tunka, domači kruh, bučno olje, vino, gibánca…)

Tako okrepčani smo nadaljevali pot do bližnjega griča, kjer nad vasjo z enakim imenom kraljuje cerkev Sv. Trojice, že od daleč vidna mogočna baročna zgradba s tremi zvoniki, ki na svoj način simbolizirajo sv. Trojico. Cerkev je poznana po lepih freskah in oltarnih slikah. Znamenita je kapela s črno Marijo. Vsem pa se je najbolj vtisnil v spomin oltar Jezusa dobrega pastirja, kjer v ospredju stoji kip Jezusa s klobukom na glavi, za njim in okoli njega so kipi ovac, v ozadju pa hudič, ki mu krade ovce. Del celotnega kompleksa je mogočen samostan, ki ga skupaj s cerkvijo upravljajo bratje frančiškani. Kraj je znan tudi po tem, da je tu nekaj mesecev živel Ivan Cankar.

Po slikoviti vožnji čez nekaj dolinic in gričev smo se nato ustavili v Sv. Juriju ob Ščavnici. Tu nam je dr. Rajšp opisal znamenitosti kraja, predvsem pa veliko vlogo rojaka, teologa in politika Antona Korošca v slovenski zgodovini. Bolj znana rojaka iz teh krajev sta še škof Vekoslav Grmič in pesnik ter politik Edvard Kocbek.

Sledil je ogled cerkve Sv. Duha na bližnjem griču v naselju Stara Gora. To je baročna zgradba z izredno poslikavo. Kljub velikosti (dolžina 27 m, višina 9m) ne najdeš koščka notranjosti, ki ne bi bil pokrit s fresko ali ornamenti. Preseneti tudi zelo bogata pozlata oltarjev. Cerkvene orgle so druge najstarejše v Sloveniji. Znamenitosti kraja so še mlin na veter, trajna razstava kmečkega orodja in stara preša.

Pot nas je nato vodila do romarske cerkve sv. treh kraljev, ki kraljujejo na griču nad krajem Benedikt v Slovenskih goricah. Gospod župnik Marjan Rola nam je posvetil kar precej svojega časa in nam zavzeto in s ponosom opisal življenje v župniji sv. Benedikta. Po ogledu podružnične poznogotske cerkve sv. treh kraljev smo si ogledali zelo lepo obnovljeno notranjost župnijske cerkve Sv. Benedikta. Ta cerkev je res lep rezultat sodelovanja krajanov in g. župnika in potrjuje eno od vodil o sv. Benedikta “moli in delaj”. Kot je za te kraje značilno, smo druženje z g. župnikom zaključili s pesmijo in pletenko.

Po celodnevnem »vandranju« se nam je nato prileglo kosilo v slikovitem naselju Sveta Ana, od koder smo se v večernih urah, obogateni z lepimi vtisi, vrnili v Dravlje.

Simona HOZJAN

 

 

 

Foto: Lojzka MILIČ in Tomaž HORVATIČ