Tokrat sta nas šoferja avtobusov, oče in sin, popeljala na slovensko Koroško, torej v tisti del Slovenije, ki ni ravno prvi na seznamu turističnih destinacij.
Prav zato je bilo toliko lepše videti obraze, polne občudovanja te lepe pokrajine.
Po jutranjem odhodu iz Dravelj je bila naša prva postaja župnišče v Selah pri Slovenj Gradcu v bližini ljubke cerkve svetega Roka. V župnišču je več kot štirideset let bival, ustvarjal in se razdajal župljanom pisatelj Ksaver Meško, po rodu iz Prlekije. Ogledali smo si tudi njegov grob, na katerem je na njegovo željo poleg velike spominske plošče tudi skromen lesen križ.
Zatem smo obiskali župnijo Radlje ob Dravi, kjer nas je prisrčno sprejel p. Jože Poljanšek, ki po nedavnem odhodu iz Dravelj zdaj upravlja radeljsko župnijo, v kateri smo si ogledali cerkev sv, Mihaela. P. Jože tudi v Radljah plete mreže sodelovanja med farani in animira mlade za dramsko in druge dejavnosti.
Sredi dneva se je prileglo kosilo v Gostilni Sobočan v Bresternici. Tudi njeni lastniki izvirajo iz Prlekije. Okusno hrano so nam postregli prijazno in hitro, nam pa se od tam kljub temu ni pretirano mudilo, saj je bilo prijetno posedati v senci na prostem. Ob mešanem omizju se vedno razvije tudi klepet, ob našem je bilo tudi veliko smeha. Da ne govorim o rojstnodnevnem šopku in voščilu.
Nato nas je pot vodila v Maribor, kjer smo obiskali p. Ivana Hočevarja, ministra skupnosti v t.i. “magdalenski župniji”, katere starodavna cerkev že od 13. stoletja stoji na dokaj skritem, čeprav pomembnem mestu tik ob Dravi. Tu je tudi sedež univerzitetne župnije Maribor, ki jo v zadnjih letih vodi p. Marjan Kokalj, ki si je izkušnje pri delu z mladimi prav tako nabiral v Dravljah. V pogovoru se nam je razjasnilo dejstvo, kako zelo pomembno je pravzaprav delo z mladimi intelektualci, saj naj bi prav ti v prihodnje krojili družbeno dogajanje. V interesu vseh je, da v smer pravične in h krščanskim vrednotam usmerjene družbe.
Naša zadnja, a zelo pomembna točka romanja, je bila na drugem bregu Drave in pravzaprav njegov vrhunec. Srečanje z dvema “velikanoma” mariborsko-lavantinske škofije. Z blaženim škofom Slomškom, ki je bil zanjo zaslužen v preteklosti, smo se v molitvi združili na njegovem grobu v mariborski stolnici. Ob tem pa je bil z nami mariborski nadškof g. Alojzij Cvikl, ki nas je kasneje prijazno pogostil na dvorišču škofije.
Ni treba posebej poudarjati, kako prisrčna so bila srečanja z “našimi” patri jezuiti. Tako za nas kot zanje. Zdi se, da so naše Dravlje lep poligon za kasnejša poslanstva v župnijah širom naše domovine.
Na njeno štajersko prestolnico smo se nekateri zazrli tudi z razgledne točke na stolpu stolnice, do katere smo se potrudili po 150 stopnicah. Ne zaman. Ajde sicer ni bilo videti, vendar je oko takoj našlo nekaj čudovitih izhodišč za morebitne prihodnje izlete.
Stična točka med Koroško in Kranjsko smo bili torej ta dan mi, draveljski romarji, povezani z njimi, draveljskimi jezuiti, našimi gostitelji.
Ves čas romanja smo bili deležni obilice telesne hrane.
Še več pa pomenijo dobrovoljni obrazi, izmed katerih bomo, ko prihodnjič sedemo v draveljske klopi, prepoznali kakega več kot pred romanjem.
Upam in verjamem, da je to vsakemu od nas dalo kak lep občutek povezanosti več.
In to je tisto, kar šteje.
Besedilo: Marjetica Škrlec
Foto: Tomaž Celarec
