Noč pokaže tisto, kar dnevu ostaja skrito. V mraku lahko uzremo obrise, ki jih dnevna luč zakriva. In ko se mesto zavije v tišino, stopi na plan skrivni glas, ki umetnike vabi k ustvarjanju. Ujeti trenutek – to je slikarjeva želja; pustiti, da se v njem izrisuje večnost – njegova molitev. Slike, ki jih je po včerajšnji večerni maši na ogled v okroglo kapelo draveljske nove cerkve postavil g. Franc Hafner, sicer zelo dejaven član župnijskega občestva, preplavlja sproščenost, ki pusti, da naslikano resnično zaživi v prostoru, kamor je postavljeno. Neka podobnost je med njegovimi slikami in tem, kar je gostujoči citrar, g. Ivan Zupanc, povedal o svojem inštrumentu, s katerim je obogatil odprtje razstave, ko je dejal, da želi zgolj pustiti, da strune govorijo svojo zgodbo. Slikar ali citrar – ni važno, kajti oba sta posrednika, ki se dajeta v službo temu, kar se želi izraziti prek njiju, oba, vsak na svoj način, posredujeta nekaj neizrekljivega, nekaj tako izmuzljivega, a hkrati tako prisotnega, kot je sneg, ki na eni izmed Hafnerjevih slik prekriva panoramo Dravelj, ali kot tista lesketajoča reka, ki se bo vsak čas izlila v jezero.

G. Hafner, nekdaj odličen atlet in udeleženec olimpijskih iger, je k slikarski razstavi dodal še nekaj predmetov, ki spominjajo na njegovo športno pot. Obiskovalec razstave bo v tem morda zaslutil neko posebno simboliko: človek, ki je kot mlad 3000 metrov z zaprekami hotel preteči čim hitreje, je v starosti pustil času čas. Pustil je, da njegove slike v postopnem zorenju pokažejo tisto, kar čas v svojem bitju nenehno oblikuje in spreminja. Tako bodo pred obiskovalca v naslednjih tednih stopale številne slike z njegove ustvarjalne poti, od pokrajin do avtoportreta, ki nas želijo spodbuditi, da bi imeli po vzoru njihovega avtorja »oči odprte za lepoto«, kot v enem svojih verzov, ki smo jih lahko slišali tudi na odprtju razstave, pravi pesnik Peter Levec.

Besedilo: Sergej Valijev

Video: Jože Strajnar

Foto: Tomaž Celarec