V zadnjih stotih letih so Dravlje doživele precej sprememb. Če so se včasih tu raztezale večinoma njive in polja, hiš pa je bilo okoli petdeset, pa je današnja slika Dravelj popolnoma drugačna. Zgrajenih je mnogo stanovanjskih blokov in cest. “Prva vas na Gorenjskem”, kot so včasih pravili Dravljam, se je je tako spojila z mestom Ljubljano in postala njen del. Danes naj bi po statističnih podatkih v Dravljah živelo že več kot 15.000 ljudi.

 

Zgodovina Dravelj

Zgodovina Dravelj sega že v čas Rimljanov. O tem pričajo številne arheološke najdbe, med drugim številni rimski novci, kip rimskega senatorja in bronasta svetilka.

Na območju Dravelj so se naselili tudi Goti, iz teh časov pa izvira tudi prva zapisana omemba naselja Dravelj, in sicer v listini oglejskega patriarha Ulrika iz leta 1169, v kateri je potrdil darovnico, po kateri je samostan Stična prejel kmetijo v Dravljah. Pomembnejše arheološko najdbišče se nahaja na prostoru, kjer je danes Gotska ulica. Tam so našli gotske grobove, bilo jih je 49, v njih pa so bila položene krste z okostji in različni predmeti.

V 15. In 16. stoletju so Dravlje zaznamovali turški vpadi. Ropanje in požiganje je prizadelo praktično cele Dravlje, prizaneslo pa ni niti sosednjim naseljem, Šentvidu in Kosezam.

Dravlje so večkrat prizadeli potresi, najhujši na veliko noč leta 1895. Kuga je v Dravljah divjala kar trikrat. Prvič leta 1350, nato leta 1510 in nazadnje še leta 1644, takrat je bila kuga tudi najhujša. Zahtevala je 100 žrtev, v Dravljah pa je bilo v tistem času 250 prebivalcev. Ta nesreča pa je bila povod za gradnjo cerkve sv. Roka, zavetnika proti kugi. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske piše: »Ko je vila leta 1644 v tej vasi kuga, je v 14 dneh, nad 100 ljudi padlo v grob. Ljubljanski gospodje in draveljska soseska so se zaobljubili, da bodo sezidali cerkev sv. Roku. Kuga je takoj prenehala, da niti en človek za to boleznijo ni umrl.«

Tako je v Dravljah, v zahvalo, že naslednje leto stala zaobljubljena cerkev. Tja je 16. avgusta, na dan sv. Roka, vsa Ljubljana romala v zahvalni procesiji, ki se je začela v ljubljanski stolnici. Udeležencev je bilo več tisoč, duhovščina, plemstvo, deželna oblast in ostali meščani. Ta tradicija se je z nekajletnim premorom v drugi polovici 19. stoletja ohranila do 1. svetovne vojne.

Na kraju kamor so po izročilu pokopali za kugo umrle draveljce, so postavili kužno ali debelo oziroma Rokovo znamenje. Zaradi širitve ceste so ga morali leta 1956 umakniti, od leta 1991 pa znamenje obnovljeno stoji na zelenici ob Celovški cesti in je priča draveljske zgodovine.