• novice
  • vabilo na ogled letošnjih draveljskih jaslic

»Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal‹«.

(Mt 20,4)

Vabilo na ogled letošnjih draveljskih jaslic

Letošnje draveljske jaslice nosijo naslov »Pridite v Gospodovo svetišče«.


Vabilo na ogled letošnjih draveljskih jaslic

Oblikovanje tematike za letošnje jaslice je že v septembru navdihnilo praznovanje 30. obletnice posvetitve naše nove cerkve. S tem smo želeli narediti poklon župniji in hkrati doseči vsakoletno sporočilnost jaslic. Zato smo praznovanje povezali s svetopisemskimi dogodki romanja, iskanja Boga in srečevanja z Njim in jaslice zgradili okrog ključne teme, to je »potovanje« ali »romanje«, ki je prispodoba življenja.

Jaslice so razdeljene v dva dela - dve poti. Spodnja prikazuje naše praznovanje, pot na kateri se od oltarja do nove cerkve zvrstijo skupine ljudi, ki sooblikujejo župnijski utrip in verniki sami. Kot namig lahko povem, da boste ob pozornem pregledu lahko prepoznali posamezne figurice, ki predstavljajo nekatere resnične osebe. Na zgornji poti od oltarja do hlevčka srečamo osebe iz Svetega pisma, ki so same romale in iskale Boga, on pa jih je nagovarjal na različne načine - v sanjah, šepetu vetra, preko samega Jezusa … Mešanje generacij na Trgu sv. Roka lahko razumemo kot vpliv zgodovine vere na nas, nauk, iz katerega se lahko učimo in se nas še vedno dotika.

Vabimo vas, da si jaslice ogledate v živo in pustite, da vas nagovori novorojeni Gospod. Naj tudi vaše romanje vodi h Gospodu, v Njegovo svetišče.

Jaslice si lahko ogledate po dopoldanski maši, popoldan od 15.00 do 20.00 ure ter po dogovoru. 

 

Besedilo: Urša Andromako

Foto: Primož Podobnik

 

Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:

Pot kot prispodoba življenja

Letošnje leto je v naši župniji močno zaznamovano s praznovanjem 30. obletnice posvetitve nove cerkve. Geslo »Pridite v Gospodovo svetišče«, ki je med praznovanjem zaznamovalo vhod v cerkev in je dalo naslov letošnjim jaslicam, nosi v sebi dinamičen glagol, ki je vabilo k premiku.

Pot in hoja sta pogosta simbola, s katerima duhovni avtorji ponazarjajo življenje. Čas življenja je pot, trenutek življenja je korak. Najpomembneje je, da se na pot odpravimo, saj se v gibanju lahko zgodi veliko več kot v varnem zavetju udobja.

A življenje, kakršnega si želimo, ni primerljivo z vsakršno potjo. Nihče si ne želi hoditi po svetu brez cilja, tavati brez določene smeri. Resnici na ljubo sicer obstaja tudi pozitiven vidik takšne brezciljne hoje, ki ji rečemo »potep«. Ta izraz nam, pogostokrat ujetim v rutine in obveznosti vsakdanjega življenja, morda prikliče v spomin bolj prijetne trenutke, ko nam ni bilo potrebno načrtovati vsakega koraka in je bilo v življenju manj odgovornosti in obveznosti. Vendar se vsak, ki se je kdaj odpravil na potep, jasno zaveda, da je takšna hoja prijetna le, če ne traja predolgo.

Za daljše obdobje pa človek na poti potrebuje cilj, ki mu daje smer, njegovemu življenju pa smisel in polnost. Tako smo v življenju manj potepuhi in bolj romarji.

Za kristjane je najpomembnejša zavest, da po poti življenja ne hodimo sami. Spremlja nas Bog, ki je obenem začetek in cilj našega potovanja. Z nami pa hodijo tudi drugi ljudje – z enimi živimo in delimo skoraj vse življenje, druge srečamo le enkrat. Z nekaterimi se srečujemo okrog oltarja in se v molitvi in evharistiji povezujemo v občestvo, da bi z njimi in Bogom gradili kraljestvo pravičnosti in miru. Tako v naši novi cerkvi, cerkvi Kristusovega učlovečenja, odkrivamo Boga, ki je postal človek, da bi bil Bog‑z‑nami in pijemo pri izviru milosti, ki se je kakor reka odprl ob njegovem rojstvu.

Spodbuda in opora na tej poti so nam lahko osebe iz Svetega pisma, ki smo jih postavili v jaslice.

Od starozaveznih očakov je z nami Jakob, ki gre na pot, da se svojemu bratu Ezavu opraviči za zvijačo, s katero je pridobil pravico prvorojenstva. Na poti neko noč v sanjah vidi stopnice od zemlje do neba, na vrhu pa Boga, ki mu obljublja podporo. Ob Jakobu se učimo, da ni miru v človeku, dokler ni spravljen s sabo in svojimi bližnjimi.

Z nami hodi Mojzes, ki se skupaj z ljudstvom odpravi na pot iz egiptovskega suženjstva v svobodo. Na Sinaju se mu Bog razodene in mu da postavo za ljudstvo. Ob Mojzesu spoznavamo, da ni sreče v bogastvu in udobju, če človek ni svoboden.

Za zgled nam je tudi prerok Elija, ki išče uteho in smisel življenja v trenutku, ko mu strežejo po življenju. Na poti se mu prikaže angel in ga okrepča, nato pa spodbudi k hoji na goro Horeb, kjer prerok sreča Boga, ki ni v ognju ali viharju, temveč v tihem šepetu vetra. Ob Eliji se zavedamo, da ni pravega zadovoljstva in polnosti v življenju, če ni prostora za tišino, umirjenost in duhovnost.

Potem so z nami modreci z vzhoda, ki iščejo napovedanega kralja. Nepričakovano pomoč najdejo na Herodovem dvoru, kjer pismouki vedo za kraj Mesijevega rojstva, a za svojega kralja raje izberejo Heroda kot Kristusa. Eni in drugi nam kažejo, da nobeno kraljestvo ne pomeni nič, če ni utemeljeno na resnici.

Učimo se od dvanajsterih učencev, ki jih Jezus pošilja na delo v vinograd svojega Očeta. Ob tem se začudeni veselijo, kakšnih velikih reči so sposobni, ker je z njimi Bog. S tem so zgled tudi nam, da ne bi iskali le svoje volje, temveč bi si najprej prizadevali za nebeško kraljestvo.

Spremljata nas učenca, ki potujeta v Emavs, ker ju je Jezusova smrt potrla in sta izgubila upanje. Na tej poti srečata vstalega Jezusa v podobi sopotnika, ki ju tolaži in jima razlaga, da je Kristus napovedal svojo smrt, prav tako pa tudi svoje vstajenje. Z učencema odkrivamo, da je težko živeti brez strahu, dokler se bojimo smrti.

Nazadnje je z nami tudi Savel, ki potuje v Damask, da bi tam preganjal kristjane, a na poti sreča Jezusa in se spreobrne v gorečega apostola Pavla. Njegova zgodba nas opozarja, da mora biti gorečnost za Gospoda razsvetljena.

Z njimi in ob njih tako tudi mi romamo v našo cerkev, vstopamo v Gospodovo svetišče, pred mašo in po njej pa se srečujemo na Rokovem trgu. Romamo od jaslic, kjer se spominjamo Jezusovega rojstva, do oltarja, kjer obhajamo njegovo smrt in vstajenje. S tem romanjem dajemo smer tudi svojemu zemeljskemu življenju, razpetemu med rojstvo in smrt, veselje ob jaslicah pa naj v nas utrdi zaupanje v Božjo ljubezen, ki je močnejša od smrti. Odkar je v Betlehemu zasijala Luč, pot našega življenja ni več popolnoma temna.

 

Tukaj pa si lahko pogledate nekaj jaslic iz prejšnjih let:



Galerija slik

© 2020 Župnija Ljubljana Dravlje. Vse pravice pridržane. O avtorjih.