Na začetku družinske svete maše so obiskali naše jaslice sveti trije kralji, ki so zapeli koledniško pesem  pred oltar  prinesli svoje darove in sicer zlato, kadilo in miro.  Spremljali sta jih tudi dve kameli.

Namesto pridige, pa  so nam mladi z igrico o zimi povedali, kako Bog skrbi za nas.

Tri dekleta se pogovarjajo o zimi in se jezijo, kako je pusta in brez življenja. Drevesa so brez listja in petje ptic je utihnilo. Rože pomrznejo, travniki in potoki so poledeneli, sonca je malo, sneži in dežuje.  Ugotovijo, da je zima res čuden letni čas.

Med tem pogovorom se med njimi prikaže zima. Privleče sani, na katerih je košara. Predstavi se jim, da je zima in pove, da je slišala, da slabo govorijo o njej. Zima je užaljena, ker jo opravljajo in slabo mislijo o njej, zato pravi da bo odšla in s seboj odnesla vse svoje darove, ki jih prinaša. Dekleta se začudeno sprašujejo, kakšni so darovi, ki jih lahko sploh zima prinaša, saj poleg suhega listja, slane, nekaj gole zemlje in ledu res ni kaj dobrega od zime.

Zima pa ovrže njihove trditve, saj jim pokaže pšenična semena, ki jih zima varuje pod snegom, da lahko poleti dozori pšenica, da lahko jemo pečene kostanje in da praznujemo ob novorojenem Jezusu lep družinski praznik. Pozimi pada sneg, ki nam prinaša otroško veselje, saj postavimo sneženega moža, razveseljuje športnike in nas, ko gledamo različna tekmovanje. Pa tudi pustni čas je privlačen in sproščen.

Dekleta se opravičijo zimi, da so živela v veliki zmoti. Zima jih potolaži in pove, da so vsi letni časi, ki nam ji Bog podari čudoviti in pomembni. Vsak letni čas prinese svoje darove in svojo lepoto. Zato moramo biti Bogu hvaležni za vse, kar nam daje.

Zaključili smo s pesmico »Zima, zima bela«, ki je vzela kar enega ministranta.