Navado imam, da se zvečer pred spanjem na kratko ozrem na dan, ki se izteka. Na večer tega dne, preživetega na župnijskem romanju v Belo krajino, me je prešinilo, kako je to soboto vsak kamenček sedel na svoje mesto v dnevnem mozaiku.
Rdeča nit našega romanja so bile besede, ki nam jih je povedal g. župnik v Črnomlju ob ogledu še enega izmed čudovitih mozaikov p. Rupnika: “Če pobereš s ceste kamenček, ga nihče ne bo pogrešal. Če pa ga vzameš iz mozaika, bo zelo opazno manjkal. Pomembno je, da je človek tam, kjer mora biti. Človek dobi pravi pomen v skupnosti; lepi smo zato, ker smo skupaj,” je bilo rečeno danes.
Vsi, ki smo se odločili za izlet v najbolj jugovzhodni del naše dežele, smo bili v tem smislu že povezani – skupaj gremo doživet nekaj lepega. Dva avtobusa faranov novim dogodivščinam naproti. Naš župnik p. Miran je v avtobusu pripovedoval zgodbo o miški, ki je sklenila, da si bo kar sama skovala svojo drobno srečo. Zadevo je vzela resno, zato si jo tudi je. Nič težkega, kar jo je doletelo, je ni moglo vreči s tira, da ne bi prepoznala, da je ostalo lepega še vedno dovolj , ravno prav zanjo. V tem duhu smo se šalili ves dan, pa brez potrebe, saj je bilo vse, kar smo videli, lepo.
Mesec rožnik je sijal v vsem svojem žaru, ko smo prvo jutranjo kavo spili v obpotni gostilni Badovinac v Jugorju, nekateri so obudili tudi spomin na domačo pijačo z zanimivim imenom karampampoli. Pričakala nas je belokranjska pogača in tako pripravljeni smo se podali naprej do Treh far v Rosalnicah, ki so za Belokranjce to, kar so za Gorenjce Brezje, za Štajerce Ptujska gora in z Primorce Sveta gora. Obiskali smo tri cerkvice, ki so prekrasne, ker so skupaj. Vse katoliške, iz 14. stoletja, v vseh pa Marija, upodobljena tako v žalosti kot v slavi, tudi brezjanska in ptujskogorska ter lurška. V prvi od cerkva so tudi najstarejše baročne orgle na Slovenskem.
Smiselno je, da je v neposredni bližini Treh far gospa Mojca odprla Hišo dobrega kruha, kjer je bila naša naslednja, kar dolga postaja. Pogovor o pomenu kruha in praktičen prikaz, kako se zamesi belokranjska pogača, iz katere potem nastanejo številne različice glede na posip, je marsikoga navdušil. Verjamem, da bo po belokranjski pogači s pomočjo prejetega recepta te dni dišalo v prenekaterem draveljskem domu. Imeli smo tudi dovolj časa za ogled posestva, v izgled katerega sta zakonca prispevala vsak svoje znanje, peko kruha in steklarsko obrt, zato deluje kot zanimiva celota, polna lepih detajlov.
V cerkvi v Črnomlju smo prisluhnili zgodbi o nastanku Rupnikovega mozaika. Dolga leta je tlela želja po njem, dolgo je trajalo, da so si ga zaželeli tudi manj prepričani farani, ko pa je odločitev dozorela, so ga spretni sodelavci p. Rupnika postavili v cerkev v samo dveh dneh in pol. Ko je cilj jasen in je skupina uigrana tako, da vsak spoštuje prispevek drugega, teče delo skoraj brez besed. Ta čudoviti mozaik, ki prikazuje Jezusovo spremenjenje na gori, kot tudi njegove spremljevalce, Mojzesa, Elija, Petra, Jakoba in Janeza v njihovih različnih lastnostih, je očaral že marsikaterega obiskovalca, ki sicer v cerkev ne zahaja. “Tudi solze vidim,”, je dodal župnik.
Kratek sprehod po Črnomlju do duhovnega centra, kjer smo si ogledali zgodovino krščanstva na teh tleh, pa tudi nekoliko črnomeljskega “podzemlja”, je bil ravno dovolj za željo po okrepčilu v gostilni Müller, kamor smo se podali peš čez reko Lahinjo in zaužili čudovito kosilo z belokranjsko gibanico za sladico. V prijeten dremež me je zazibala nadaljnja vožnja do Žužemberka, tam pa me je predramil pogled na prekrasno in mogočno cerkev na hribu, vidno že od daleč.
Pripoved tamkajšnjega župnika o prizadevanju za ponovno postavitev žužemberška cerkve in župnišča, ki so ju načrtno požgali partizani, je temeljila na skrbnih zapisih tedanjega duhovnika Gnidovca in je zato verodostojen dokaz, koliko truda je bilo potrebno za obuditev svetišča v krajih, kjer je bila vera skoraj tabu in so bile vse okoliščine dolga leta nenaklonjene temu, da vera, skrbno hranjena v srcih še premnogih faranov, pokaže svojo moč tudi na zunaj. A se je vendarle zgodilo z osamosvojitvijo Slovenije. Svetišče z oltarjem Marije Vnebovzete in zavetnikoma sv. Mohorjem in Fortunatom, je mlado četrt stoletja, z baročno notranjostjo, ki obuja spomin na prvotno cerkev. “Baročni” oltar tako šteje šele najstniška leta in je simbol dejstva, da so stvari, kot je naša vera, pač večje kot človeški razdor in hlepenje po prevladi. Dokaz je Marijin kip v svetišču, ohranjen kljub temu, da so ognjeni zublji uničili vso njegovo okolico. Čudežen torej.
Belo krajino, deželo brez, delček naše domovine, ki tako lepo sede v njen zemljevid, smo zapuščali dobre volje. Lahko bi rekla, da s tisto mišjo srečo: veseli, da smo bili skupaj tam. Skupaj kakor tri cerkvice pri Treh farah, skupaj kakor nalomljeni koščki belokranjske pogače, kamenčki v Rupnikovem mozaiku, skupaj kot cvetni lističi vrtnic v tem dišečem juniju.
Mozaik našega lepega draveljskega občestva pa zaradi tega dne spet malo bolj žari.
Besedilo: Marjetica Škrlec
Foto: Tomaž Celarec
