Na Duhovnem večeru v petek 27. januarja je dr. Damjan Prelovšek predstavil Plečnikovo ustvarjalnost na področju cerkvene arhitekture. S projekcijo nam je pričaral ne le stvaritve, uresničene projekte cerkva, ki jih lahko občudujemo, temveč tudi težje dostopne skice in načrte, tudi neuresničenih zamisli.
Dr. Prelovšek, največji slovenski poznavalcev Plečnika in njegovega duhovnega sveta, kar velikokrat cenijo bolj v tujini kot doma, je s svojo prvo knjigo o Plečniku v nemškem jeziku obudil spomin nanj v tujini, predvsem na Dunaju, kjer obstajajo Plečnikove nepresežene stvaritve, med njimi Zacherlova hiša in cerkev Sv. Duha. Tam so Prelovškovo razkritje vzeli zelo resno in bi v izobraženih krogih našli komaj koga, ki bi ne vedel za Plečnika. Mesto Dunaj je po slavnem arhitektu poimenovalo tudi eno od ulic novega dela mesta kot Plecnikweg, na kar v Ljubljani še čakamo.
Ob projekciji smo spoznali Plečnikove stvaritve od Prage, cerkev Srca Jezusovega, in Beograda, cerkev Antona Padovanskega, do Zagreba, kripta cerkve Lurdska Majka Božja – prva moderna, železobetonska cerkev v Monarhiji, in Dunaja, cerkev sv. Duha. Spoznali smo seveda tudi Plečnikove cerkve v Sloveniji, v Bogojini, na Barju, v Šiški ter številne druge,kjer je sodeloval pri prenovah in ki nosijo njegov viden pečat.
Dr. Prelovšek pa ni predstavil le Plečnikovih cerkva. Še zlasti pomemben se mi zdi njegov poudarek in opozorilo, da pri Plečniku ni dovolj, da se zadovoljimo z njegovimi odličnimi uresničenimi stvaritvami, temveč da bi nas moral zanimati tudi njegov duhovni svet, njegova teologija, njegovo dojemanje Boga ter njegova s tem prežeta osebnost. Plečnik, skrajno skromen, za delo ni jemal honorarjev, je bil v notranjosti najbogatejši človek svojega časa. Nepoznavanje tega notranjega bogastva je lahko vzrok za začudenje ob predlogu beatifikacije Plečnika in tudi zavrnitve predloga radijske oddaje o njem (na radiu, ki poroča o dogajanju v cerkvi doma in po svetu), češ da je takih arhitektov preveč, da bi jih predstavljali. Tako je zelo na mestu Prelovškova ugotovitev, da Plečnika premalo poznamo in bi bilo skrajno potrebno, da Slovenci dobimo delo o Plečnikovih duhovnih in teoloških razmišljanjih ter dojemanjih in nazorih glede bogoslužja, saj je s svojimi sakralnimi stvaritvami že pred zadnjim cerkvenim koncilom segal v čas po njem.
Draveljci so pokazali za predavanje izredno zanimanje, s tem ko so povsem napolnili dvorano in večer podaljšali z živahno diskusijo. Vidno zadovoljni pa so bili tudi z odgovorom na vprašanje, kdo da je arhitekt osnovne šole na Vodnikovi ulici. Dr. Prelovšek je odgovoril prepričljivo jasno, da je njen arhitekt Jože Plečnik.
Besedilo: V. Rajšp
Foto: Tomaž Celarec
