ZA ŽUPNIJE

Molimo, da bi župnije postavljale v središče skupnost in vse bolj postajale skupnosti vere, bratstva in sprejemanja najbolj ubogih.

Navodilo: Pastoralno spreobrnjenje župnijske skupnosti v službi misijonskega poslanstva Cerkve

Kongregacija za duhovščino

29. junij 2020

 

Župnija kot »svetišče«, odprto vsem, je poklicana k vsem brez izjeme; spominja, da morajo imeti ubogi in odrinjeni v srcu Cerkve vedno poseben prostor.

27. Nosilec misijonarskega in evangelizacijskega delovanja Cerkve je vedno Božje ljudstvo kot celota. Zakonik cerkvenega prava namreč opozarja, da župnija ni isto kot stavba ali seštevek njenih struktur, temveč natančno določeno občestvo vernih, katerih lastni pastir je župnik. V zvezi s tem je papež Frančišek spomnil, da je »župnija … cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovora, oznanjevanja, velikodušne ljubezni, češčenja in obhajanja« ter poudaril, da je župnija »skupnost občestev«.

28. Različne sestavine, po katerih župnija uresničuje svojo vlogo, so namenjene temu, da ustvarjajo občestvo in edinost. V skladu s tem, kar posameznik sprejema kot sebi dodeljeno vlogo, se vsakdo daje v službo skupnosti. Tako se po eni strani lahko v polnosti uresničuje poslanstvo župnika in duhovnikov, ki z njim sodelujejo kot pastirji, po drugi pa prihajajo v ospredje posebne karizme diakonov, Bogu posvečenih laikov, da bi vsak po svoje prispevali k zidanju enega telesa (prim. 1 Kor 12,12).

29. Zato je župnija občestvo, ki ga zbira Sveti Duh, da bi oznanjalo Božjo besedo in po krstnem studencu porajalo nove otroke. Zbrano okoli svojega pastirja obhaja spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja ter izpoveduje vero v ljubezen, vedno pripravljeno na poslanstvo, da vsem ponudi odrešilno novico, ki prinaša življenje. S tem v zvezi se je papež Frančišek takole izrazil: »Župnija ni krhka struktura. Prav zato, ker je zelo prožna, si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost pastirja in župnijske skupnosti. Čeprav seveda ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati in prilagajati, ‚ista Cerkev, ki živi sredi domov svojih sinov in hčera‘. To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in z življenjem ljudi in ne postane neuporabna struktura, ločena od ljudi, ali vase zaprta skupina izbrancev. /…/ Toda priznati moramo, da klic po obnovi in prenovi župnij še ni obrodil zadostnih sadov, zato da bi bile bliže ljudem, da bi bile okolja živega občestva in sodelovanja ter bi se popolnoma usmerile k misijonarskemu poslanstvu.«

30. Župniji ne sme biti tuj »duhovni in cerkveni slog svetišč« – resnično in dejansko »izpostavljenih misijonarjev« – znanih po gostoljubju, molitvenem življenju in tišini, ki poživlja duha, pa tudi po obhajanju zakramenta sprave in po pozornosti do ubogih. Romanja, ki jih župnijska občestva organizirajo v različna božjepotna središča, so dragoceno sredstvo za rast bratske skupnosti, po vrnitvi domov pa za spreminjanje prostorov lastnega vsakdanjega življenja v bolj odprta in gostoljubna bivališča.

31. V tej luči lahko rečemo, da more božjepotno svetišče obsegati tiste značilnosti in službe, ki jih analogno mora imeti tudi župnija, ko številnim vernikom predstavlja tisti zaželeni cilj lastnega notranjega iskanja in prostora, v katerem se je mogoče srečati s Kristusovim usmiljenim obličjem in z gostoljubno Cerkvijo.

V središčih lahko spet odkrijejo »maziljenje Duha« (1 Jn 2,20), se pravi lastno krstno posvečenje. Ti kraji jih učijo, da v bogoslužju sredi njegovega ljudstva z vnemo obhajajo skrivnost Božje navzočnosti, lepoto evangelizacijskega poslanstva slehernega krščenca, povabilo, naj z ljubeznijo napolnijo prostore svojega bivanja.

32. Župnija kot »svetišče«, odprto vsem, je poklicana k vsem brez izjeme; spominja, da morajo imeti ubogi in odrinjeni v srcu Cerkve vedno poseben prostor. Kakor je trdil Benedikt XVI: »Ubogi so privilegirani izbranci evangelija.« Papež Frančišek pa je zapisal, da je »nova evangelizacija /…/povabilo, da priznamo zveličavno moč v njihovem življenju in jih postavimo v središče poti Cerkve. Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih.«

33. Župnijsko občestvo je zelo pogosto prvi človeški in osebni prostor, kjer se ubogi srečajo z obrazom Cerkve. Navadno so prav duhovniki, diakoni in Bogu posvečeni laiki tisti, ki jih prevzame sočutje do »ranjenega mesa« bratov, da jih obiščejo v bolezni, podprejo ljudi in družine brez dela, odprejo vrata tem, ki so v pomanjkanju. S pogledom, uprtim v zadnje med zadnjimi, župnija oznanja evangelij in se posveča evangelizaciji ubogih, prepoznavajoč v tem obveznost družbenega oznanila na vseh svojih številnih področjih, ne da bi pri tem zanemarila »najvišje pravilo« ljubezni, po katerem bomo sojeni.

—-

28. Župnija ni kratkotrajna struktura. Prav zato, ker je zelo prožna, si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost tako pastirja kot župnijske skupnosti. Čeprav seveda ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati in prilagajati, »Cerkev sama, ki živi sredi hiš svojih sinov in svojih hčera« (Janez Pavel II, posinodalna ap. spodbuda Chirstifideles laici, 30. december 1988, 81: CD 41, 1989). To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in življenjem ljudi in ne postane preobširna struktura, ločena od ljudi, ali skupina izbrancev, ki gledajo sami nase. Župnija je cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovoru, oznanjevanju, velikodušni ljubezni, češčenju in obhajanju (prim. Propositio 26). Župnija z vsemi svojimi dejavnostmi opogumlja in oblikuje svoje člane, da bodo dejavniki evangelizacije. Je občestvo občestev. Je svetišče, v katero žejni prihajajo pit, da bi nadaljevali pot, je središče nenehnega misijonarskega poslanstva. Toda priznati moramo, da klic po obnovi in prenovi župnij še ni obrodil zadostnih sadov, da bi bile bolj blizu ljudem, da bi bile okolja živega občestva in sodelovanja, ter bi se popolnoma usmerile k misijonarskemu poslanstvu (Apostolska spodbuda, Veselje evangelija, 28).

 

PSMM – PAPEŽEV VIDEO

 

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE (PSMM) Leta 2015 se je Apostolat molitve preimenoval v Papeževo svetovno mrežo molitve (PSMM). Z novimi statuti to ni več apostolsko delo Družbe Jezusove, ampak je papeška ustanova, papež imenuje glavnega direktorja PSMM in MEG (Mladinsko evharistično gibanje – mladinska veja PSMM) s sedežem v Vatikanu, ki ga predlaga vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Sedanji mednarodni direktor je p. Frédéric Fornos DJ. Papež kot prvi pastir Cerkve pozna potrebe sveta in Cerkve, mnogi molivci za te potrebe pa so povezani v molitveni mreži. Sredstva molitve v tiskovinah in na spletu Poleg tiskovin je dostop do papeževih mesečnih namenov in razlag najhitrejši in najlažji po spletu www.popesprayer.net Na mesečnem enominutnem videu Papežev video oz. www.thepopevideo.org, v slovenščini dostopnem na Radiu Vatikan, TV Exodusu, You Tubu in www.jezuiti.si, papež sam predstavi molitveni namen za mesec, ki se je začel. V angleščini, španščini, italijanščini, francoščini, portugalščini, nemščini in kitajščini pa je trikrat na dan (zjutraj, popoldne in zvečer) dostopna kratka molitev v zvezi z mesečnim molitvenim namenom www.clicktopray.org. Vsebina oz. duhovnost PSMM Duhovnost PSMM je mogoče izraziti z enim stavkom Božje besede: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Z Jezusovimi prikazovanji sv. Marjeti Mariji Alacoque v 17. stoletju se je Božja ljubezen posebej izrazila v pobožnosti in čaščenju Srca Jezusovega. To čaščenje, povezano z zadoščevanjem in posvetitvijo Srcu Jezusovemu ob prvih petkih, je mističnega izvora, AM pa ga povezuje z apostolskimi razsežnostmi molitve za svet in Cerkev. V tej perspektivi dandanes lahko prepoznamo tudi duhovnost Božjega usmiljenja. Molitev darovanja ali izročitve Molivec se vsak dan osebno daruje ali izroči Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo: Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan. Izročam ti svoje molitve, misli, besede, dejanja, radosti in bolečine skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa, ki se v evharistiji vedno znova podarja za odrešenje sveta. Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa, danes moj vodnik in moja moč, da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen. Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve, prosim še posebej za namen, ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče. Pot srca, pristop PSMM k Srcu Jezusovemu Pot srca ima devet korakov ali stopenj. 1.    V začetku je bila Ljubezen. 2.    Človeško srce je nemirno in išče. 3.    V problematičnem svetu. 4.    Oče pošlje Sina, da bi nas odrešil. 5.    Jezus nas imenuje svoje prijatelje. 6.    Biti v Kristusu. 7.    Z njim darujemo svoje življenje. 8.    Poslanstvo sočutja do sveta. 9.    Svetovna mreža molitve v pozorni službi za potrebe človeštva. P. Franc Kejžar DJ, Anja Valijev, Sergej Valijev, Primož Podobnik, slovenska ekipa PSMM