Za evangelizacijo: V SLUŽBI POSREDOVANJA VERE
Da bi ljudje, ki so zavzeti v službi razumevanja vere, v dialogu s kulturami našli govorico za današnji čas.
To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem.
Iz Apostolske spodbude “Veselje evangelija” papeža Frančiška 24. novembra 2013
41. Hkrati velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice. V zakladu krščanskega nauka je namreč »ena stvar bistvo /…/ drugo pa je način, kako ga izrazimo« (Janez XXIII. Nagovor ob slovesnem odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (11. oktober 1962): AAS 45 (1962), 786: » Est enim aliud ipsum depositum Fidei, seu veritates, quae veneranda doctrina nostra continentur, aliud modus, quo eaedem enuntiantur«). Ko poslušamo povsem pravoverno govorico, ki jo verniki sprejemajo, to včasih ne ustreza pravemu evangeliju Jezusa Kristusa zaradi govorice, ki jo verniki uporabljajo in razumevajo. Z najboljšim namenom, da bi jim posredovali resnico o Bogu in o človeškem bivanju, jim včasih dajemo napačnega boga ali človeški ideal, ki ni zares krščanski. Na ta način smo sicer zvesti formulaciji, a ne predajamo bistva. To je največja nevarnost. Spomnimo, da »je izraz vere lahko mnogovrsten, in da je prenova izraznih oblik nujna, zato da bi današnjemu človeku predajali evangeljsko oznanilo v njegovem nespremenljivem pomenu« (Janez Pavel II. okr. Ut unum sint: Da bi bili eno (25. maj 1995), 19: CD 63, Ljubljana 1996).
73. Nenehno nastajajo nove kulture v teh velikanskih človeških geografijah. Tu kristjan navadno ne pospešuje ali posreduje več smisla, ampak od teh kultur sprejema drugačne jezikovne rabe, simbole, sporočila in vzorce, ki nudijo nove življenjske usmeritve, katere so pogosto v nasprotju do Jezusovega evangelija. V mestu utripa nova kultura, ki je v njem zasnovana. Sinoda je ugotovila, da so danes spremembe teh velikih območij in kultura v kateri se spremembe izražajo, odličen prostor za novo evangelizacijo (prim. Propositio 25). To zahteva, da iznajdemo nova področja za molitev in občestvo, ki so privlačnejša in pomenljivejša za mestno prebivalstvo. Zaradi vpliva sredstev družbenega obveščanja podeželska področja niso izvzeta iz teh kulturnih sprememb, ki povzročajo tudi znatne spremembe v njihovem načinu življenja.
74. To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem. Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo o nove zgodovine in vzorci, in z Jezusovo besedo dosežemo najgloblje jedro duše mest. Ne smemo pozabiti, da je mesto področje mnogih kultur. V velikih mestih lahko opažamo »vezno tkivo«, v katerem skupine oseb med seboj delijo iste življenjske prostore in podobne nazore in se združujejo v nove človeške povezave, kulturne prostore in nevidna mesta. Različne kulturne oblike dejansko živijo skupaj, a pogosto delujejo ločevalno in nasilno. Cerkev je poklicana, da se postavi v službo težavnega pogovora. So meščani, ki prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko »nemeščanov«, »polmeščanov« ali »brezdomcev«. Mesto poraja nekakšno stalno dvoumnost. Svojim meščanom nudi neskončno veliko možnosti. Istočasno pa se pojavljajo tudi številne težave za poln razcvet življenja. To nasprotje povzroča pretresljivo trpljenje. V mnogih delih sveta so mesta prizorišča množičnih protestov, v katerih na tisoče prebivalcev zahteva svobodo, udeležbo in pravičnost. Prav tako uveljavljajo različne zahteve, ki jih tudi s silo ni mogoče utišati, če niso deležne ustreznega razumevanja.
158. Že Pavel VI. je rekel: »Zbrana skupnost verujočih /…/ pričakuje in prejme /…/ od pridige zelo veliko. Naj bo preprosta, jasna, neposredna, naravnana na ljudi« (Pr. t., 43: AAS (1976), 33).Preprostost je povezana z dejansko govorico. Da ne bi zašli v nevarnost, da govorimo v prazno, mora biti govorica takšna, da jo ljudje razumejo. Dogaja se, da pridigarji uporabljajo besede, ki so se jih naučili pri svojem študiju ali v določenih krogih, ki pa ne spadajo k navadni govorici njihovih poslušalcev. Nekatere besede so pojmi teologije ali kateheze. Njihov pomen večini kristjanov ni razumljiv. Največja nevarnost za pridigarja je, da se navadi na svojo govorico in misli, da jo uporabljajo in razumejo vsi drugi. Če se hočemo prilagoditi govorici drugih, da bi jih dosegli z Besedo, moramo veliko poslušati, deliti življenje ljudi in mu posvečati pozornost. Preprostost in jasnost sta dve različni stvari. Govorica je lahko povsem preprosta, a pridiga ni dovolj jasna. Lahko postane nerazumljiva zaradi svoje neurejenosti, zaradi pomanjkljive logike ali zato, ker istočasno obravnavamo različna vprašanja. Zato je naslednja nujna naloga, poskrbeti, da pridiga vsebinsko sestavlja enoto, ima jasno ureditev in povezanost med stavki. Tako ljudje zlahka sledijo pridigarju in morejo dojeti logiko tega, kar pove.
159. Naslednja značilnost je pozitivna govorica. Ne poudarja toliko tega, česa ne smemo, ampak bolj pokaže, kaj moremo storiti bolje. Če kdaj omeni kaj negativnega, vedno skuša pokazati tudi pozitivno vrednost, ki priteguje, da ne bi obtičali pri tožbi, stokanju, kritiki ali očitkih vesti. Vrh tega pozitivna pridiga vedno prinaša upanje, usmerja v prihodnost in nas ne vklepa v negativnem. Kako dobro je, če se duhovniki, diakoni in laiki redno srečujejo, da bi skupaj našli sredstva in načine za bolj privlačno oblikovanje oznanjevanja!