Vsi vemo, da je življenje lahko zelo nepredvidljivo. Veliko prinaša, daje pa tudi jemlje in odnaša. Vsak posameznik živi in doživlja življenje na svoj način. Sebe ponavadi najbolje spoznamo takrat, ko se znajdemo v kakšnih težavah.

” Ko ti je v življenju težko in trpiš, takrat Bog v tebi spreminja velike stvari!” je stavek, ki sem ga prvič slišala pred štirimi leti, ko sem se vračala z romanja v Asissiju. Ostal mi je v spominu, a ga nekaj časa nisem popolnoma razumela. Življenje brez preizkušenj očitno ne bi bilo zanimivo. Vedno pravim, da je potrebno najti nove izzive, saj take vrste preizkušnje osmislijo življenje in te pri življenju pravzaprav ohranjajo. Za nekoga bo izziv ujeti ribo, za drugega doseči vrh Everesta, kdo pa bo že ob tem, da nasmeji otroka, neizmerno srečen.

Menim, da se da v življenju ogromno doseči, če si le dovolj želimo. Tudi če je težko, ko boli in si majhen, se z vztrajnostjo in potrpežljivostjo daleč pride. Za vse pa je potreben čas.

V meni je že dobri dve leti zorela želja, da bi se peš odpravila po poti sv. Jakoba v Španiji. Kmalu sem našla sopotnico, sošolko Tino s fakultete, ki je z velikim veseljem in navdušenjem sprejela izziv. Že pred Caminom sva bili zelo dobri prijateljici, po prihodu domov pa je najin odnos še globlji.

Tri dni pred odhodom si je Tina poškodovala stopalo in najina enomesečna preizkušnja je visela v zraku. Izvedela je, da ima stres frakturo na nogi in podvomila sem o najini zmožnosti hoje. Skrbelo me je. Jaz bi bila pripravljena potovanje prestaviti, Tina pa je trmasto vztrajala, da greva. Z nekolikšno nesigurnostjo sem rekla: ” V redu, greva! ” Po blagoslovu našega gospoda župnika Ivana mi je bila odločitev toliko lažja. Tako sva 27.6.2012 z letališča v Trstu poleteli proti Barceloni. Naslednje jutro sva se z avtobusom odpeljali v Pamplono, kjer je bilo štartno mesto najine hoje. Bilo je izjemno vroče, mislim da je imelo ozračje 38 stopinj. Po sedem urni vožnji in vseh opravkih sva štartali proti Cizur Minorju, ki je bil iz Pamplone oddaljen dobrih pet kilometrov. Kako veselje naju je oblilo, ko sva zagledali prvo alberguo – prenočišče. Tako skromen prostor. Hkrati si neizmerno srečen, ko se lahko stuširaš in odpočiješ na postelji. Naslednji dan pa je šlo ‘zares’. Pred nama je bilo dolgih 700 kilometrov. Tako sva dan za dnem izvajali etape. Dnevno sva prehodili med 25 – 30 km, enkrat več, drugič manj. Vstajali sva okoli šeste zjutraj, pripravili vse potrebno in ob pol sedmih sva bili na poti.

Konkretnih razlogov za odločitev na to pot pravzaprav ne vem, a nekaj me je vleklo. Radovednost, želja po razmišljanju, obenem hodiš – si v gibanju, spoznavaš nove ljudi, jezik, kulturo. Kraji in vasi, ki jih prečiš so nekaj posebnega in narava, oh. Narava je poglavje zase. Toliko lepih žitnih polj, pa ravnih makadamskih cest, drevesa, modro nebo. Na trenutke me je kar mrazilo. Spomnim se dveh nemških sester prvi dan, ki sva ju srečali v Puerta la Reini, ki sta dejali, da je Camino droga. S Tino sva se nasmejali in se spraševali, ali je to res nekaj tako posebnega? Kasneje se je izkazalo, da ni bilo samo lepo. Pred odhodom sem pričakovala, da bom na poti veliko razmišljala o življenju, o tem kaj si želim v prihodnosti, itd. A so kaj kmalu nastopile težave. Najprej so se pri obeh pojavili žulji. Ti so na Caminu najmanjši problem. Zaradi žuljev se način in tehnika hoje nekoliko spremeni in obema se je po nekaj dneh močno vnela tetiva. Vsak dan sem med potjo molila, da bi zmogla naslednji dan nadaljevati. Prvi teden sem pred spanjem imela strah, da zaradi bolečin zjutraj ne bom mogla hoditi. Ta strah je bil odveč, a ravno pravšnji, šlo je za neko vrsto spoštovanja do dejanja, ki sem se ga lotila. Ko zjutraj vstaneš, obuješ čevlje in greš le naprej. Ne pomisliš, da ne bi zmogel. Enostavno si želiš. Težave so se nato nadaljevale. Proti koncu se mi je vnela leva pokostnica, imela sem velike bolečine v prsih zaradi pretežkega nahrbtnika. Vse bolečine in skrbi sem predajala Bogu, jaz sem samo hodila. Kakšno razmišljanje o prihodnosti in o življenju. Le sleherni trenutek tišine, misli o ničemer in stik z naravo so bili dovolj, da sem se počutila srečno.

Posebna stvar na poti so ljudje, ki jih srečuješ iz vsepovsod. Presenetilo me je, da sva s Tino srečali veliko mladih pa tudi takih, ki z vero in krščanstvom niso imeli nič skupnega. A prav vsak izmed njih je v sebi nosil neko globino. Dolgo časa sva s Tino čakali, da srečava kakega Slovenca in pred Burgosom to tudi dočakali. Nemška slovenka Mojca je bila prva, s katero sva spregovorili v slovenščini. Na poti sva kmalu srečali še dve slovenki, Ljubo in Marijo s Primorske, ki sva ju bili zelo veseli. En večer smo imele skupno večerjo. Veliko je bilo američanov, italijanov, špancev, tudi venezuelec, filipinka, norvežani, itd. vseh starosti. Na poti vsak s svojimi razlogi, a vsi v enem duhu.

Na trenutke je bil na preizkušnji tudi najin odnos s Tino, saj je lahko taka pot za nek odnos breme ali napredek. Kdaj je prišlo do nesoglasij, nestrinjanj, a sva z zrelostjo in odgovornostjo tudi to prenesli. Po vseh telesnih težavah in naporih sem bila proti koncu vedno bolj utrujena. Povrhu so se mi v zadnjem tednu po celem telesu pojavili grdi rdeči izpuščaji, ki sem se jih zelo ustrašila. Vzroka za njih ne vem. Tudi to je bil razlog, da prihoda v Santiago de Compostelo nisem doživela zmagoslavno. Takoj po prihodu v mesto sva namreč odšli v bolnico k zdravniku. Tisti trenutek v čakalnici je bil en težjih na vsej poti. Bil je 24.7., ko sva po 700 km hoje prispeli na cilj. Ne znam povedat kaj sem doživljala. Po eni strani srečo, da sva zmogli, po drugi strani pa velika izčrpanost, bolečine, skrbi kaj se dogaja s telesom. Klic mame me je pomiril in me vzpodbudil, da je vse v redu. Ko sva nato zagledali katedralo v središču Santiaga naju je spreletel srh, bilo je posebno doživetje. Tisti čas je v Santiagu de Composteli potekala fiesta – praznik sv. Jakoba. Ljudi je bilo ogromno in ponoči so izvedli veličasten ognjemet. Zaradi gneče in vse norije sva se s Tino odločili, da 25.ga zjutraj nadaljujeva na zahodni del Španije. Tina je pot do Fisterre prehodila v dveh dneh, jaz pa sem se usedla na avtobus in jo počakala tam. Sledil je petdnevni počitek, morje, spanje brez budilke, kava. Dnevi v Fisterri so bili zelo sproščeni, tam sva srečali še dva argentinska slovenca, bogoslovca Damjana ter lazarista Janeza, ki je zadnji čas deloval na Taboru v Ljubljani. Na skupni kavi smo obujali spomine o poti, si pripovedovali izkušnje, se smejali, in misli že počasi obračali proti domu. Po petih dneh na Atlantiku sva se vrnili v Santiago de Compostelo in zadnje tri dni preživeli v miru. Dan pred odhodom sva se udeležili romarske svete maše, ki poteka vsak dan ob 12h. Mestece je zelo prijazno, ulice so polne trgovinic s spominki, nekaj je uličnih glasbenikov, restavracij. Ljudje so zelo prijazni. Ko sva se iz Fisterre z avtobusom vračali proti Santiagu sem končno doživela tisti sproščen in vesel občutek, da nama je uspelo nekaj velikega. Čeprav težko, sva potrpežljivo čakali na odhod domov in si čas krajšali ob pohajkovanju po mestu in posedanju ter kramljanju z romarji.

Pot te posrka. Tam je tako specifično okolje in vzdušje, da ju je z besedami težko opisati. Camino me je veliko naučil. Izpostavila bi potrpežljivost, saj je pot dolga in ko zagledaš vas v daljavi je do nje lahko še dve uri hoda. S trdno voljo in vztrajnostjo ti dve uri še prehitro mineta in nato sledi počitek. Kako dober občutek. Po začetni evforiji ugotoviš, da si je cilj potrebno postavljati dnevno, saj te misel na dolgo pot kar malo vznemiri. Morda bi si po moji izkušnji vmes lahko vzeli kak dan ali dva počitka, a želja je bila očitno prevelika. Pred in med potjo sem v molitvi zaupala Bogu in se poskušala čimbolj prepustiti svojim občutkom. Po vseh doživetih težavah in naporih, ki sem jih premagala z lastno voljo in božjo pomočjo, mi je zraslo zaupanje v božjo pomoč in zaupanje vase. Zato se lahko le strinjam s tistim stavkom, ki ga na romanju iz Asissija še nisem povsem dojela.
Čeprav sva bili na poti s Tino sami, mi je podpora od doma in prijateljev veliko pomenila. Za to izkušnjo sem izjemno hvaležna in vesela. Je edinstvena in ostala bo zapisana globoko v meni.
In uslišana je bila moja molitev, ki je vrela iz mene pred odhodom.

” Daj mi poguma in moči,
da varni bi bili koraki.
Na tej sveti poti pomoči
naj razgrinjajo se temni oblaki.”

Besedilo in foto: Alenka HOZJAN