Marko Mušič prejema nagrado za življenjsko delo na področju arhitekture. V slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje na tem področju že skoraj 60 let, in zaseda v njem prav posebno mesto. Sin arhitekta Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60-tih letih, kjer je veljal za »čudežnega dečka«, ki je na večjih arhitekturnih natečajih po bivši državi nagrade pobiral kot za stavo. V mladostnem zagonu je ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter ekspresionizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona. Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj »avtorske«, so razpete med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike (…) nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga na sodoben, abstrakten način preoblikuje oz. reinterpretira. Iz tega časa (60. in 70. leta) izvirajo izjemne strešne krajine raznolikih, kulturnih projektov od Zagreba, Bosanskega Šamca, Beograda, preko Lovčena, Kolašina in Nikšiča vse do do Skopja in Bitole. Zadnjo mednarodno potrditev za ta svoja dela Mušič doživi z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v MOMA v New Yorku leta 2018 (Concrete Utopia).

V 80-tih letih Mušič svoje težišče prenese na Slovenijo, kjer ustvari svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, ki predstavlja paradigmatski premik v oblikovanju te posebno občutljive, duhovno zahtevne, prastare teme svetišča. V premišljenem in hkrati navdihnjenem dialogu med vertikalo stare, obstoječe vaške cerkvice ter med horizontom v zemljo potopljene, sonaravne ladje, ki v svoji notranjosti na odprt način povezuje verujoče občestvo, je zasnoval prelomno delo, ki še danes navdihuje.

Osemdeseta so tudi leta, ko postmodernizem radikalno prelomi z moderizmom, in ko se iz pariškega Beaubourga zmagoslavno vrne »rehabilitirani« mojster Plečnik. Mušiča se ti dogodki intimno dotaknejo in njegov arhitekturni jezik je odtlej obarvan z besednjakom in elementi klasične arhitekture, spet preoblikovane s sodobnimi materiali na oseben, avtorski način. Takrat se tudi pričenjo snovati in realizirati veliki državni in mestotvorni projekti, ki jih pridobi z zmagami na natečajih, nekateri med njimi, npr. pokopališče Nove Žale, rastejo in se razvijajo še danes, drugi ostanejo le žareče ideje na papirju (npr. potniško središče ini kasneje NUK 2 v Ljubljani).

Memorialna arhitektura, ki se dotika tematike pietete in izbira simbolni jezik s posebno ikonografijo, mu je kot umetniku med arhitekti še posebej blizu. Kot rdeči niti ji sledi v 90-tih v Parku spomina v Teharjah in v drugih ureditvah po Sloveniji. Na sodoben način se naveže tudi na baročno izročilo, s katerim v cerkvenem središču v Kotor Varoši ter romarskem kompleksu v Podmilačju v Bosni, ki ga nadgrajuje še danes, nadaljuje raziskovanje in oblikovanje svojega specifičnega arhitekturnega izraza. (…)

Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja »proti toku časa« in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha »arhitekture za vse čase«, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor »večnostne arhitekture«, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik. V tem stremljenju je tudi tako izjemno dragocen še posebej za slovensko arhitekturo, umetnost, kot tudi kulturo nasploh.

(Odlomek iz obrazložitve: Komisja za arhitekturo in oblikovanje)