Andrej Bobola (1591–1657) se je rodil v palatinatu Sandomir v ugledni plemiški družini Bobola, ki je dala Cerkvi in državi odlične delavce. Svoje študije je dopolnil pri jezuitih v Sandomerju in Vilniusu. Z dvajsetimi leti je vstopil v jezuitski red. Prvo duhovniško službo je opravljal kot pridigar in voditelj Marijinih družb. Pozneje je bil izbran za predstojnika v Dobrajsku. Tu se je odlikoval, ko se je posebej posvetil bolnikom in umirajočim med strašno kužno boleznijo. Nekaj njegovih sobratov se je pri strežbi okužilo in umrlo. Andreju je bilo prizanešeno. Previdnost mu je namenila še težje naloge. Od leta 1636 dalje je 20 let hodil po vzhodni Poljski kot ljudski misijonar. Temeljita bogoslovna izobrazba in njegova topla človeška beseda sta za združitev pravoslavnih s katoliško Cerkvijo pridobili cela naselja. Vrh tega je mnogo lahkoživih kristjanov začelo zglednejše versko življenje. Zaradi takih dušnopastirskih uspehov je razumljiva nejevolja pravoslavnih, ki so Andreja imenovali »lovec na duše«. Niso mu dali miru. Organizirali so celo tolpe razbrzdanih dečkov, ki so hodili za njim. Ko je prišel v kako naselje, so ga obkolili ter ga obdelovali z žaljivkami in surovostmi.

V vzhodnem delu poljske države je bilo takrat veliko nezadovoljstvo. Nekaj desetletij poprej (1596) je bila namreč v Brest-Litovsku sklenjena unija pravoslavnih s katoliško Cerkvijo. Nekateri rusinski pravoslavni škofje so sklenili zvezo z Rimom, da bi lažje opravljali svoje poslanstvo in dobili večjo pomoč od katoliške poljske države. Ostali pravoslavni škofje (v mejah poljske države) kakor tudi večina plemstva in velik del ljudstva so nasprotovali uniji. Tako so se začela huda in dolgotrajna medsebojna trenja, ki so se izrodila v krvave nerede, ko so kot križarska vojska za pravoslavje in osvobodilna vojska za Rusijo nastopili kozaki. Od leta 1649 do 1657 je kozaški hetman Bogdan Hmielnicki s svojimi četami plenil in moril po poljskih krajih.

Mnogo redovnikov in duhovnikov je izgubilo življenje. Taka usoda je zadela tudi Bobolo, le da so z njim ravnali izredno krvoločno. V Janowu, kamor je pribežal iz Pinska, ga je takoj po maši presenetila četa kozakov. Prijeli so ga in mučili ter silili, naj prestopi v pravoslavje. Moral je pretrpeti strahotna mučenja. Vsega so razmesarili. Sneli so mu kožo, podobna kot apostolu sv. Jerneju. Bolj trdno ko je Andrej vztrajal pri sklepu, da ne bo prestopil v pravoslavje, huje so divjali nad njim, dokler ni izročil duše svojemu Stvarniku 16. maja 1657. Katoličani so pobrali njegove telesne ostanke in jih položili v cerkev jezuitskega kolegija v Pinsku, kjer je mučenec imel poprej stalno bivališče. Na njegov grob so hodili molit ne samo katoličani, marveč tudi pravoslavni. Bilo je veliko uslišanj. Leta 1755 je Sveti sedež izdal odlok, ki ugotavlja, da je bil Andrej Bobola mučenec. Svete ostanke so leta 1809 prenesli na sever v Polock. Papež Pij IX. je leta 1853 razglasil Andreja Bobolo za blaženega. 

Poljaki so ga začeli častiti kot narodnega svetnika. Prepričani so bili, da jim je blaženi Bobola pomagal do neodvisnosti poljske države leta 1918. Boljševiki so leta 1922 prepeljali Bobolovo truplo iz Pinska v Moskvo, od koder je bilo pozneje prenešeno v Rim. Po kanonizaciji, ko je bil razglašen za svetnika, leta 1938, so ga z veliko častjo prepeljali na Poljsko. Med prevozom teh relikvij je krsto z največjimi slovesnostmi sprejela Ljubljana 9. junija 1938. Od kolodvora do cerkve sv. Jožefa se je premikal sprevod s posmrtnimi ostanki svetnika uro in pol. Ljudstvo je spoštljivo ogledovalo telo, ki je po več stoletjih ostalo nestrohnjeno. Ležalo je v srebrni krsti s steklenim pokrovom. S slovesnimi nagovori, petjem, godbo, zlasti pa z molitvami so ljudje dali duška svojemu navdušenju za velikega svetnika. En dan so njegovi posmrtni ostanki ležali v Ljubljani. Od takrat je ta svetnik Slovencem postal mnogo bližji.