Poročevalec neznan

Iz Šent-Vida nad Ljubljano

Cerkev sv. Roka v Dravljah. Procesija 16. avgusta 1646. Zidano znamje ob véliki cesti ⁸/₁₆ milj nad Ljubljano.

Sloveči zgodovinar, naš spoštovani rojak g. Anton Jelovšek, mi je po gotovih virih popisal začetek cerkve sv. Roka v Dravljah in k njej štetega zidanega znamnja ob véliki cesti, kake pol milje, ali kakor je v starih spisih rečeno, ⁸/₁₆ milj nad Ljubljano proti Šent Vidu. Nekaj naznanil pa imamo tudi iz št.viških farnih zapisnikov nekdanjega kurata Jern. Zupanca. Zgodovina skupaj je ta-le: Proti koncu leta 1644 je po več krajih na Kranjskem kuga morila, in posebno v Šent-vidški fari tri cele mesece razsajala, in med tem časom v štirnajstih dnéh čez sto ljudí samo v Dravljah pobrala. Takrat je korar gosp. Marka Dolinar Ljubljančane nagovarjal, naj bi radovoljne darove zbirali, da bodo sv. Roku na čast v Dravljah cerkev zidali. Precej po storjeni obljubi je kuga nehala. (* Znano je, da je nekdanje čase večkrat razsajala kuga; l. 1006 je menda v sami Ljubljani za kugo umerlo 12.000 ljudí) V kratkem se je veliko nabralo, in Draveljcem je bilo dovoljeno cerkev zidati zunaj vasi na zemljišču, ki je bilo lastina ljubljanskih gosp. Korarjev in so jim ga brezplačno prepustili. Delo se je pričelo že leta 1644.   

Na kamniti v cerkev vzidani ploši se je bral napis: 

Divo Rocho ad depellendos Epidemiae morbos a Deo Delegao patrono: Quod non solum facto ad ejus honorem voto hic in Dravle aerigendi templum Anno MDCXLIV ibidem grassantem pestem sedaverit, extinxerit, compresseritq.; sed etiam Universam provinciam Ducatus Carnioliae a peste In Styria, Carinthia, Croatia et Goritia usque ad confinia in tertium annum grassante, depopulante Exemerit, salvaverit, servaverit In coelesti potentiae et humanae spei mensuram et argumentum Nec non serae posteritatis recomendationem Aemonensis civitas Patrono suo exhibet Anno Aere christiane MDCLXXXII qui est Aemonae Conditae MMDXXXXIV.

Od takrat je slednje leto 16. avgusta stolni prošt, spremljan od visokočast. g. korarjev, mestnih duhovnov in mnihov, vodil procesijo iz stolne cerkve proti sv. Roku in sicer peš do pila pri samostanu bosonogih mnihov, to je do današnje mestne bolnišnice. Od tod so se peljali, ali pa peš šli in so šli pri zidanem znamnji ob véliki cesti, ⁸/₁₆ milj nad Ljubljano, in dalje so zopet šli v procesiji proti cerkvi. V cerkvi je bila vélika sv. maša s pridigo. Potem se je procesija v enakem redu nazaj v mesto vernila. Vdeleževalo se je procesije ne le priprosto ljudstvo, ampak tudi deželno glavarstvo, bogato meščanstvo, vradništvo, rokodelstvo in mnogoverstne bratovšine s svojimi banderi ali zastavami, – vdeleževalo se je čstivcev sv. Roka na tisuče. Obhajali so té procesije do časov cesarja Jožefa II.

O časih Valvazorja so imeli enako zahvalno procesijo 4. julija l. 1683, da je ljubi Bog Kranjsko obvaroval kuge, ki je cele tri leta razsajala po sosednjem Štajerskem, Koroškem, Horvaškem in Goriškem. Izšla je iz stolne cerkve sv. Nikolaja in pri sv. Roku je imel v pontifikalni obleki sv. mašo prošt p. n. g. Oktavijan Buccellini grof Reichenberški. Nazaj v stolno cerkev se vernivši so slovesno peli zahvaljeno pesem. Leta 1730 so cerkev prezidali, kakoršna še zdaj stojí.

Omenjene procesije so prejenjale; vender sv. Roka v Dravljah vedno častimo, kakor posebnega varha zoper kužne bolezni. Skazal se nam je pa tudi letos ko tacega, kr silne kozé so po naši fari ponehavale, ko je v zaupanji na njegovo priprošnjo pri Bogu cela fara romala iz farne cerkve sv. Vida v procesiji do Dravelske podružnice in smo tam službo Božjo opravili.

Vsako leto je cerkvena slovesnost že 15. avgusta popoldne s pridigo in litanijami, 16. avgusta pa več ss. Maš, med njimi dve peti s pridigama in popoldne litanije. Častivcev sv. Roka pride na tisuče. Tudi imajo Ljubljančanje še zmeraj navado k sv. Roku z mašami priti vsako leto v ponedeljek pred sv. Jakopom.

Pridni Draveljci mnogo darujejo, da se cerkev ne le ohrani, temuč vedno lepša, in ves zadovoljen z njeno lepoto je slednji iz nje šel, kdor koli jo je bil obiskal letos 15. ali 16. avgusta. 

Tudi zidanega znamnja nismo pozabili. Zob časa je grudil nad njim; nespametno hlepenje po kakem zakopanem zakladu ga je podkopavalo, in hiralo je, da smo se opraševali. Ali ga hočemo podreti in odstraniti, ali se prenovljenja lotiti?

Da bi ga odstranili, se nam je milo delalo zavoljo blazega namena predobrotnih Ljubljanskih prednamcev, ki so ga po spredej opisanem dogodku pred ko ne sami postavili; bali smo se pa tudi, in sicer ravno onih, ki večidel nič ne pripomorejo, ali se še celo zaničljivo posmehujejo tistim, ki kaki sold za olepšavo cerkvenih spominkov darujejo. Bali smo se jih, pravim, da bi nam vnemarnosti in zanikarnosti ne očitali, češ, kako malo imamo spoštovanja do lepih spominkov, ne misleči pri nespametnem očitanju, da stavbe naj bi popravljal tisti, ki jih je dal staviti, ali naj bi denar založil, da se imajo s čim popravljati in ohraniti.

Zidanja in popravljanja se lotiti nas je bilo pa strah, ker kaj poveršnega delati nimamo navade. Ali nam bo pa tudi sedaj, kakor l. 1646, kaki blagi Ljubljančan kaj pripomogel – kdo vé? in živo smo se spominjali, koliko nas je lansko leto stalo prenovljenje pokopališa. Ali misel sprožena je času in dostojnosti primerno že izveršena. Ni še delo čisto doveršeno, očitno pa je, da stalo bode vse skupaj gotovo 500 gl. Znamnje stojí v bizantinskem zlogu štirivogelnato in imelo bo v štirih dolbinah (nišah) podobe svetnikov, ki so v cerkvi sv. Roka na velikem altarju. Po 4¹/₂ čevlja so visoke, od našega slovečega kiparja g. Mateja Tomca iz Moravskega kamna vsekane.

Na strani proti cesti je podoba sv. Roka s podpisom: 

Bolezni neznane  In dušne vse rane  Odverne naj nam mili Bog  Na prošnjo tvojo, sveti Rok!

 Na strani proti Ljubljani podoba sv. Boštjana z latinskim napisom:

Loco vet. Dillap. A Ven. Cap Cathed. Et civ. Lab. In hon. B. Rochi C. a. D. 1645 positi 1874 renovatum a ven. Cap. Cath. Et vicin. Dravlje.

Na strani proti Št. Vidu podoba Marije čist. spočetja z napisom:

Lepa vsa si –v vsakem časi Brez naj manjš’ga madeža!

Na strani proti cerkvi bo podoba sv. Gregorija.

Na verhu bo kinčala znamnje podoba Angelja, kakor stoji v Rimu na Angeljski terdnjavi, ki goreč meč vtika v nožnico in nas spominja, da ja priserčno molitev v času sv. Gregorija je kuga v Rimu potihnila, ko so angelja verhi Angeljske terdnjave v tej podobi ugledali.

Mislim, da zgotovljeno delo bode všeč vsakemu zvedencu, in da bodo tudi naši potomci sv. Roka častili, mu v čast postavljeni spominek ohranili in lepšali. Bog daj le, da dobí cerkev vselej cerkvena ključarja tacega dua, kakoršnega sta sedanja moža Gregor Babnik Erženov in Anton Kovač Bazljev. Ona sta premnogo dela pri napravljanji prevzela brezplačno, delavce sta sama izplačevale s to blago pogojo, da se jima bojo obilni stroški polagoma povračevali, kakor namreč bodo dobrotniki in častivci sv. Roka z milimi darovi pomagali.

Kako opravičeno da je veliko zaupanje bližnjih Ljubljančanov, domačih ljudi in tudi drugih vernikov v pomoč sv. Roka, to je vsakemu znano, kdor je bral ali slišal življenje tega častitega služabnika Božjega (Gl. n. pr. »Dan.« 16. t. m.) Tukaj naj postavimo v poterjenje tega le samo nekoliko beséd. Ime Rok (Rochus) pomeni »povišani« ali slavni, zavolj imenitnega rodú; še bolj se je s svojim prav posebno Bogú udanim življenjem vrednega storil tega lepega imena. 

Skoz več lét je sv. Rok neštevilnim nadložnim in bolnikom pomagal v kugi in nar strašnejših boleznih z nepopisljivo ljubeznijo in poterpežljivostjo, z notornim in čeznatornimi pripomočki. Na zadnje pa sam dobí prehudo in neznano bolezen, in ni ga človeka, ki bi se ga usmilil in mu postregel. Tako so ga terle bolečine, da je večkrat na glas se zjokal. Da bi ne bil komu nadležen s svojo boleznijo, se je umaknil v neki kot mesta, da tam zapušen terpí in umerje. Neusmiljeni ljudje, ki jim je toliko dobrega storil, pa so se bali nalezljivosti in primorali so ga mesto čisto zapustiti. V bližnji log se je z veliko težo premikal, tam v zapušeni koči se je do smerti dognan ulegel na kupec stelje. Tako svet plačuje. Sv. Rok pa je bil ravno s to poskušnjo popolnoma poterjen, ne trenutek ga ni zapustila vdánost v voljo Božjo, in pri nezmérnih bolečinah je ohranil jasen obraz in pohlevni mir v vsem svojem bitji. Bog ga ni zapustil. Ozdravel je, se podal v mesto Piačenco, kjer je še zmiraj kuga razsajala; tam je šel po ulicah in čez hiše, v kterih so bili kužni in čez bolnišnico je križ naredil, in vsi za kugo bolni so bili zdravi.

Prišla je še nova poskušnja. Bil je po nedolžno v ječo veržen in skoz pét let zapert, tam je zbolel in na smertni postelji je prejel od Boga poroštvo za posebno pomoč ljudém v kužni bolezni, in umerl je po tolikem terpljenji, str še le 32 lét. Ta pomoč sv. Roka se je velikrat prav očitno skazovala v neznanih boleznih, od tod je toliko zaupanje v njegove prošnje pri Bogu. Zato je tudi očitno in razvidno, zakaj da je v Ljubljančanom in drugim tako priljubljena cerkev sv. Roka v Dravljah.

Zgodnja Danica XXVII, Ljubljana 1874, 268–269.   

  

Zaradi širitve ceste so ga morali leta 1956 umakniti. Zato so bili kipi na vzhodni pročelje Rokove cerkve. Prizadevni farani so leta 1991 pod vodstvom takratnega župnika (sedaj mariborskega nadškofa) p. Lojzeta Cvikla postavili prav tako znamenje kot je bilo nekoč. Njegova lokacija je sedaj ob Korenčanovi ulici, kar je nekoliko severneje kot je bilo včasih. Vanj so postavili tudi ohranjene kipe. Tam so še danes nema priča stiske draveljske soseske ob izbruhu kuge v letu 1644. 8. maja 1991 je prvi draveljski župnik p. Alojzij Štrubelj blagoslovil začetek gradnje.  Na Rokovo nedeljo 18.8.1991 pa je znamenje blagoslovil ljubljanski pomožni škof msgr. Jože Kvas.