Na kolesarjenje v Santiago de Compostela sem se odpravljal kar nekaj časa. K temu sta me vseskozi spodbujala stara prijatelja, prvi rojen v Galiciji, drugi Nemec, ki je to pot že večkrat prehodil. Ker bi mi hoja vzela preveč časa, je prišlo v poštev le kolesarjenje.
Čeprav sem vedel, da prekolesariti 700 km in več v sedmih dneh ne bo ravno enostavno, si s tem pred odhodom nisem kaj prida belil glave. Šele ko sem na poti domov sedel v letalu in opazoval pokrajino pod nami, sem se zavedel poti, ki smo jo prebrcali. Prvo polovico smo opravili v hudi vročini, po rahlo gričevnatem svetu z neskončnimi polji in redkimi naselji, kjer pogosto ravni cesti ni bilo videti konca. Drugi del, predvsem zadnji odsek po razgibani, hriboviti in zeleni Galiciji, je vsaj za mene bil lepši, zaradi ponavljajočih vzponov in spustov pa tudi zahtevnejši.
Kljub naporom smo s tem romanjem vsi sodelujoči dobili več, kot smo pred odhodom pričakovali. Od priprav, organizacije prevoza koles (Franci), neskončnega kolesarjenja z eno samo (Jožetovo) predrto zračnico, (Tomaževega) dokumentiranja vsega, kar smo na poti počeli, in mojega rednega priganjanja, pa vse do Miranove duhovne oskrbe, ki so nam jo mnogi romarji zavidali, je naše druženje naredilo nepozabno. Odšli smo kot prijatelji in se vrnili kot še boljši prijatelji. Neskončne ure kolesarjenja, od jutranje trde teme do prekurjenega popoldneva, so pravi čas tako za molitev, kot za razmišljanje o vsem, kar ti je Gospod v življenju namenil.
BP
To je bila izjemna izkušnja za telo in dušo. Tisti nemir in dvomi ali bom to sploh zmogel, kar začutiš na začetku, se izkažejo še kako opravičeni. Po nekaj dnevih naporov, ko sem se nehal ukvarjati z mislijo na vse težave, ki nas čakajo, sem začutil pravo sprostitev. Naporov seveda ni bilo konec, je pa z vsakim kilometrom raslo samozaupanje in zavest, da smo bliže cilju. Kakšni so bili napori, pove telefonski razgovor prijatelja z ženo, potem ko smo pribrcali na enega najtežjih vzponov na vsej poti, ko ji je rekel, da mu čreva iz oči gledajo. Brezštevilni vzponi in spusti so se ponavljali v nedogled, še posebej v Galiciji. Že omenjeni je bil zame dolg tri rožne vence. Ta molitev mi je bila izredno pomoč za preusmeritev misli od trenutnega napora.
Nepozabni so vtisi o lepoti in raznolikosti španske pokrajine, o brezkončnih poljih pšenice v Riohi in Kastiliji, o zeleni Galiciji. Vendar se mi je na koncu poti v Santiagu, ob obisku Jakobovega groba, najbolj vtisnilo zavedanje, da je bil ta človek v direktnem osebnem stiku s samim Božjim sinom in priča vsega dogajanja v njegovem času.
Glede na omejen čas nismo mogli v polnosti doživeti »romanja, ki čisti dušo in briše temačne misli«. Bila pa je to nepozabna izkušnja za vse nas, ki nas je povezala v dobre prijatelje.
JH
Na to pot sem se odpravil z velikim veseljem in izkušnjo že enkrat prevožene Jakobove poti. S seboj sem ponesel kar nekaj križev za katere se je bilo vredno potiti na brezštevilnih klancih,ki sem si jih kot moji sotrpini krajšal z molitvijo. Bolj kot se je romanje bližalo koncu manjši in lažji so bili moji križi čeprav se mi je pot zdela vse težja. Ko smo 9. dan prisopihali na »konec sveta«,kjer sem križe simbolično odložil in izročil Vsemogočnemu me je preplavila hvaležnost da so mi križi naloženi in da mi daje moč da jih po svojih močeh prenašam.
Iskrena hvala prijateljem ,ki ste me teh 10 dni sprejeli v vseh mojih sitnobah,hvala pa tudi p.Miranu ,ki nam je pot vsak dan osmišljal z »božjo hrano« – brez te bi bila naša pot en maraton »sivih panterjev«.
FG
Bon Camino je pozdrav med bolj ali manj »zdelanimi« romarji na Jakobovi poti. Kar kakšen dan sem potreboval, da mi je postal domač, proti koncu poti pa vse bolj iskren in dobrodošel.
Pot mi pomeni enkratno in težko ponovljivo izkušnjo, saj na romanju srečaš toliko različnih in praviloma dobrovoljnih ljudi z vsega sveta. Po drugi strani imaš čas se srečati s seboj, s svojim Stvarnikom in v težkih klancih v tišini moliti. V skromnosti albergov (prenočišč) spoznaš kako malo je potrebno, da še vedno dovolj udobno bivaš in deliš veliko spalnico z mnogimi romarji, ki smrčijo vsak v svojem jeziku….. Izkušnja sobivanja petih dodobra odraslih možakarjev je prav tako močna. Vsak se je moral tu pa tam odpovedati svojemu »prav« in sitnobo spustiti v »zrak«, saj nismo imeli ob sebi žena, ki so sicer katalizator naših sitnob. No, ponavadi se je vse končalo v prisrčnem krohotu….Omeniti moram tudi izredno gostoljubnost Špancev, pozornost in strpnost njihovih voznikov do nas kolesarjev na cestah je bila neverjetna.
Ja Kamino je pot, ki jo moraš doživeti!
Bon Camino!
TH