pater Primož:
Vrnitev v Parizu po štirih letih (leta 2018 sem namreč v Parizu preživel dva dni, preden sem obiskal prijatelje v Normandiji) je bilo zame zanimivo doživetje. Prvič sem prišel v francosko prestolnico kot turist, zato sem si lahko nekatere znamenitosti ogledal brez naglice in brez skrbi, da izgubljam čas: bili smo na Montmartru v baziliki Srca Jezusovega, sprehodili smo se okoli cerkve Notre-Dame, ki je sredi obnavljanja, z dvigalom pa smo se tudi povzpeli na stolpnico Montparnasse, ki je bila s svojimi 210 metri dolgo časa najvišji nebotičnik v Franciji, zato je z vrha lep razgled na mesto.
Ker sem bil tokrat v Franciji kot turist, sem bil prvič v Versajskem gradu – čeprav sem namreč dve leti živel v tem mestu, sem namreč vedno obiskal le vrtove, ki se razprostirajo res daleč okoli gradu in tako izven sezone dostopni zastoj. Prav tako sem bil prvič na Eifflovem stolpu, brez katerega danes Pariza ne moremo predstavljati, čeprav je bilo ob njegovi postavitvi za svetovno razstavo leta 1889 mišljeno, da bo stal le dvajset let. S tem ogledom je povezana anekdota: potem ko smo po kakšni pol ure stanja v vrsti prišli v bližino vhoda, sem opazil, da na veliko opozarjajo, da zaradi varnosti s seboj ne dovolijo nesti različne stvari, med drugim tudi švicarskega nožka. Ker smo tisti dan za kosilo imeli namen piknikirati, sem kot pravi skavt nožek seveda imel s seboj.Ker nisem hotel preizkušati sreče, sem se odločil, da nož vzamem kar v roke in ga takoj pokažem. Ob tem se je s. Sabini zazdelo, da bodo varnostniki pri pregledu morda do redovnice z nožem bolj prizanesljivi, če jim razložijo, da ga imamo “samo za piknik”. Ne, v trenutku, ko so se varnostniki ob pogledu na nože spogledali, je bilo jasno, da se ne bo izšlo po naših željah. Na koncu so predlagali, naj ga skrijem nekje v bližini in se nato vrnem na pregled. V parku sem hitro našel grm španskega bezga, kamor sem nož skril tako dobro, da sem sploh pozabil, da sem ga skril, in se spomnil na to šele takrat, ko smo že sedeli na drugi strani reke Sene in se pripravljali na kosilo.Po kosilu sem tako še enkrat prečkal Seno in poiskal nož, ki me je čakal točno tam, kjer sem ga pustil. Človek bi pričakoval, da me je ta izkušnja naučila, da prihodnjič nož pustim doma, a me je tega naučila, da sem pri vseh naslednjih primerih (obisk Versajskega gradu, vzpon na Slavolok zmage, obisk muzeja Orsay) nož pustil kar v žepu nahrbtnika, pa nikjer več nisem imel težav. Lahko, da ga varnostniki niso nikoli več opazili, lahko pa tudi, da so razumeli, da smo nedolžni turisti in da ga imamo s seboj “samo za piknik”.
Veseli pa smo bili tudi družbe Janeza Gorenca, ki v Parizu začenja študij teologije. V času našega obiska se mu predavanja še niso začela, zato smo lahko skupaj preživeli kar nekaj časa. Na žalost pa nismo uspeli priti v stik z animatorko Kristino, ki bo v Parizu dve leti obiskovala baletno šolo. Njej so se vaje že začele, tako da je bila po cele dneve zasedena in se nismo uspeli srečati. Pa kdaj drugič!
Anamarija:
Pariz je bil ena čudovita izkušnja, ki sem jo v srcu nosila celo življenje. Videla sem mesto, ki je tako veliko, da se iz najvišje točke ne vidi konca. Res je nenavaden v enkratnem čudovitem občutku, ko ugotoviš, kako velik in raznolik je ta naš svet. Dneve smo pričeli s sveto mašo, po njej pa za štartali dan na polno. Videli smo vse, kar se je dalo videti v slabem tednu, od Eifflovega stolpa do Versaillesa. Bogastvo, kultura in zgodovina mesta so me navdušili, še lepše pa je bilo vzdušje in pogovori, ki sem jih delila z ostalimi kateheti. Najverjetneje brez njih izlet ne bi bil tako zanimiv in zdi se mi, da sem mesto videla
tudi drugače ravno zaradi družbe. Izlet je bil res čudovit, kateheti smo prišli nazaj spočiti in še bolj povezani, kar je ključ za novo uspešno veroučno leto.
s. Sabina:
Od lanskega leta pa vse do 5. septembra letos nisem bila prepričana, da bodo dnevi v Parizu uspeli. Ko pa smo sredi noči sedeli v avtu, sem bila gotova, da gre zares. Zaradi vsega, kar se v enem letu lahko zgodi, sem bila negotova, potem pa je negotovost v nekaj minutah postala gotovost!
Po srečni in skoraj 16-uri vožnji smo se v ponedeljek pozno popoldne znašli sredi pariškega velemesta in njegovega vrha. Ko smo odložili prtljago in parkirali avto, smo se kaj kmalu podali na večerni ogled.
Tudi naslednji dnevi so bili bogati z ogledi (preveč je, da bi naštevala vse, kar smo videli) in našim skupnim druženjem. Vsak dan smo začeli s skupnim zajtrkom, kjer so nam pridruževali še druge turiste, nadaljevali s sveto mašo, nato pa se, telesno in duhovno okrepljeni, podali na raziskovanje Pariza. P. Primož je bil odličen skavtski vodič in je ob znanju francoščine »skrbel za stike z javnostjo«, ki ga je bilo potrebno.
Pariz me je očaral s svojo lepoto, zanimivostmi, bogato kulturno dediščino in zgodovino. Predvsem pa sem (vsaj ta del, kjer smo bili) Francoze doživela kot kulturan, vljuden, spoštljiv narod, ki zna uživati v tem, kar ima!
In naša katehetska ekipa? Med seboj smo se še opravili in spoznali. Prilagajanje drug drugemu nam je pomagalo »iti preko sebe«, da smo lahko naredili veselje nekomu izmed nas! Vesela sem bila, da ji je bil pred odhodom v Rim z nami tudi p. Egon. Veselje in sreča, ki je v teh skupnih dneh izžarevala na obrazu vsakega od nas, je bilo nalezljivo in zdravo! Pa še pomagalo nam je, da smo sproti pozabljali na utrujenost.
Bogu hvala za srečno potovanje, vse lepo in dobro, kar smo skupaj doživeli. Hvala p. Primožu za vso organizacijo, trud in skrb. Hvala p. Egonu in Anamariji za skupne dneve in hvala vsem trem, da smo delček poti na poti življenja preživeli skupaj tudi v Parizu!
