Svetopisemski maraton 2021 – Med vami bom hodil (3 Mz 26,12)

Jaslice 2004

Slovenske ljudske šege in navade od adventa do svečnice

 

 

Jaslice leta 2004, so si zadale poslanstvo poučiti obiskovalce o naši čudoviti kulturni dediščini. Industrijska revolucija in z njo povezane družbene spremembe ter povojno zatiranje so jo načele, moderno poneumljanje s plitvimi komercialnimi domislicami pa jo bo bržkone dokončno izrinilo iz vsakdanjega življenja. Prav pa bi bilo, da ne izgine tudi iz ljudskega spomina. Takole se začne nagovor iz zgibanke ob jaslicah:

»Čas sredi zime je, kar se tiče ljudskih navad, še posebej zanimiv. Pred prihodom krščanstva so bili temni dnevi polni demonov, duš prednikov, ki se vračajo strašit še žive sorodnike. Sonce je izgubilo moč, narava je mrtva in bogovi so pozabili na ljudi... Cerkev je v temo prinesla svetlobo; demone zimskih dni, ki so napolnjevali srca ljudi z mračno tesnobo je zamenjala z vero in upanjem.

Vsa poganska ljudstva so se opirala na višje sile, bogove, poskušala komunicirati z njimi in si pridobiti njihovo naklonjenost. Pri pokristjanjevanju se je Cerkev naslonila na tisto, kar je primitivna teologija ljudstva že spoznala in njihova dognanja le dopolnila z božjim razodetjem. Že papež Gregor I. je misijonarjem velel, naj poganskih svetišč ne podirajo, le kipe v njih naj zamenjujejo. Ljudje so tako še naprej hodili častit Boga tja, kamor so ga bili vajeni, le da so ga prej morda prepoznavali v več bogovih in nadnaravnih silah. Tudi starih poganskih navad Cerkev ni prepovedovala, če le niso bile razuzdane ali nasilne, temveč jih je obdržala in vsaka od njih je sčasoma dobila krščansko vsebino in svoje mesto v življenju Cerkve. Tako lahko mnogim navadam, ki so žive še danes, od Miklavževanja do božičnih dreves in celo cerkvenega zvonjenja, najdemo korenine v davnih poganskih verovanjih.

Čeprav nekateri radi učijo drugače, Cerkev torej ni pokristjanjevala z ognjem in mecem. (Izjema so žal dežele, v katerih misijonarjev dejansko ni vodila Cerkev, temveč pohlepni evropski posvetni oblastniki.) Nasprotno, ravno ideologije, ki ji to očitajo, so v resnici nasilno zatirale vse, kar je spominjalo na preteklost in tradicijo ter tako uničile (in še vedno uničujejo) veliko dragocene narodne dediščine in cele narode pustila osiromašene in brez korenin, izgubljene v brezpotjih modernega sveta. Cerkev pa je s svojim ravnanjem obdržala bogastvo ljudskega izročila in skozi zgodovino dejavno sodelovala pri njegovem razvoju. In to še vedno počne.«

Ob zgibanki je bila na voljo tudi knjižica s podrobnejšimi opisi posameznih navad in šeg. Da je bilo kar nekaj ljudi res nagovorjenih, je sklepati po številu izginulih knjižic.

Kot vsako leto so tudi te jaslice po zahtevnosti izdelave presegale tiste iz prejšnjih let. To leto je bilo veliko predvsem hiš in drugih zgradb – kozolcev, hlevov, stranišč na štrbunk, kapelic ... Jaslice so namreč želele pričarati toplo domačo slovensko pokrajino. Drevje je bilo golo (material je izviral iz dalmatinskih otokov!), po tleh je ležalo le posušeno listje. Po kozolcih se je sušilo staro seno in koruza, okrog hiš pa je ležala razna šara, da je vse izgledalo pristnejše.

Še bolj kot prejšnja leta so predstavljali težavo notranji prizori. Zaradi mraza se je precej zanimivih navad odvijalo po hišah, denimo med ličkanjem koruze, vendar tega ni bilo mogoče prikazati.

Zaradi velike količine materiala, ki jo je bilo potrebno pripraviti, so se začele pojavljati težave z ekipo: moški del, ki izdeluje hiše in podobno, je s po dvema sestankoma tedensko od septembra do decembra uspel udobno končati svoj del, figuricam in drobnarijam posvečenih dekliških rok pa bi potrebovali še več. Tako je le malo manjkalo, da se ni v jaslicah poleg Jezuščka rodilo še eno dete; na svet je namreč prijokalo v noči z Božiča na sv. Štefana, čim se je (bodoča) mamica dobro vrnila iz izdelave jaslic.

 

 

© 2021 Župnija Ljubljana Dravlje. Vse pravice pridržane. O avtorjih.