Svetopisemski maraton 2021 – Med vami bom hodil (3 Mz 26,12)

Arhiv draveljskih jaslic

Kako nastajajo draveljske jaslice?

 

Ve se, katere jaslice v Ljubljani so najbolj obiskane – tiste v cerkvah v središču mesta. Posebej frančiškanske, ki so zaslovele še v onih časih, ko so se po njih v resnici sprehajali pastirji in ovce, plavale račke. V zadnjih par letih pa so svoj sloves dobile tudi jaslice v draveljski cerkvi. Kljub odmaknjenosti (če lahko kaki šišenski župniji rečemo »odmaknjena«) jih tisti, ki jih vidijo enkrat, pridejo pogledat tudi naslednje leto. Celo avtobusi jasličarjev iz župnij drugod po Sloveniji, ki jih pot zanese v Ljubljano, se imajo navado mimogrede ustaviti v Dravljah.

 Draveljski jasličarji so zanimiva skupina. Trideset, štirideset mladih, starih od petnajst do trideset let. Dobivati so se začeli kar sami – pred desetimi leti dva nadebudna srednješolca, Jernej in Primož, potem pa jih je bilo vedno več. Novi so prihajali, starim pa se ne mudi oditi. In še vedno so povsem avtonomna skupina. Župnika, kaplanov, bogoslovcev in drugih prebivalcev župnišča so sicer veseli, kadar pridejo naokoli, pa tudi sicer imajo vso podporo župnije, kadar jo potrebujejo. Če ne drugega, v krvavicah in zelju. Blagajne ni; vsak kupi, kar pač potrebuje. Tudi vodje nimajo. No, ve se, kdo je bolj izkušen na katerem področju – siva eminenca je pač še vedno Jernej, šefica izdelave figur bo dosmrtno Irena, dreves Kristina, priznana mojstra trafologije sta Boštjan in Janez... (Kaj je trafologija? Častitiljiva veda, ki se ukvarja s preučevanjem možnosti za uporabo računalniških napajalnikov; po krivici, delno pa tudi zaradi neotipljivih rezultatov, je žal nekoliko zapostavljena in nemalokrat celo predmet poroga.)

Jaslice začnejo nastajati v začetku septembra. Takrat se dobi ožja skupina kakih desetih modrih, ki na treh ali štirih sestankih, nekako do konca septembra, burno razglabljajo o možnih temah. Tema je vsako leto druga – lani so jaslice kazale pot božjega ljudstva od Adama, prek Noeta, Abrahama, Jožefa in Egipta do Jeruzalema in Jezusa. Predlani so ljudstva vsega sveta (Eskimi, Indijanci, Evropejci, Črnci, Japonci) romala v hlevček. Še eno leto prej smo gledali božje in človeško stvarstvo. Še prej ... kdo bi si zapomnil!

Rezultat zadnjega sestanka je skica jaslic. Sledi risanje zemljevida: na prostoru, kjer stojijo jaslice, je potrebno razgrniti dovolj velik papir, na njem narisati pravi zemljevid in ga razrezati. Vsak zvije in odnese domov področje, za katero je zadolžen. Tako se je še najlažje izogniti prostorski stiski, ko se večji izdelki v začetku decembra znosijo skupaj. Fantje se lotijo tehničnih reči – strug, hribov, hiš in mest, piramide, hlevčka. Dekleta, ki so v nekaterih župnijah nezaželena, v Dravljah pa jaslicam vdihnejo dušo, začnejo (pre)oblačiti figure, oblikovati živali in drobnarije, potrebne za temo tega leta. Vsako leto je potrebno večino jaslic narediti na novo.

Ko opazujem draveljske jasličarje, se mi zdi, da je njihova najpomembnejša spretnost v uporabi materialov. Fantje so se z leti so se naučili, da obstajata dve vrsti strug – tiste, ki držijo in tiste, ki puščajo. Te, ki držijo, so iz betona ali epoksi smole. (Tiste, ki puščajo, tudi.) Odkrili so recept za zemljo, ki je voda ne odnese (kaj bi skrivali, vanjo je potrebno zamešati dovolj lepila za ploščice; zemlja da barvo, lepilo trdnost). Dekleta so spoznala, da je pištola za plastiko boljša od šivanke. Našli so male lučke, ki dobro svetijo; tiste, ki vam razsvetljujejo avtomobilsko armaturo... Dobili so primerno mivko za puščavo in našli ognjevit način za njeno sušenje. (Če je »brener« ravno pri roki, naj gori!) Zbrali so za dober kilovat transformatorjev raznih napetosti. In reflektorjev in žarnic tudi, seveda.

Rok za izdelavo stvari je navadno v prvem tednu decembra. Da so potem v resnici izdelane vsaj do začetka postavljanja, kak teden pred božičem. Tedaj se izpolni, kot je pisano: »Truda polne noči so večkrat človekov delež.« Od treh popoldan pa do treh ali celo petih zjutraj. Prvo popoldne vzame postavljanje odra, prvo noč postavljanje neba z več kot tisoč drobnimi zvezdicami. Mnenja tistih, ki so videli optična vlakna neba z nebeške perspektive, so deljena: nekatere spominja na telefonsko centralo, druge na napeljavo manjše vesoljske ladje. Potlej pa postavljanje – kakih pet noči, ki jih nekateri  prečepijo na jaslicah, drugi v bližnji čajni kuhinji, kjer se sproti sestavljajo drobnarije, lotajo žarnice ali, včasih, cela vezja, kuhajo večerje, če jih kdaj ne prinesejo kateri starši ali kaplan...

In zakaj so draveljske jaslice tako lepe? Po mojem zaradi požrtvovalnosti. Kjer se toliko mladih z raznimi talenti par mesecev z veseljem dobiva in dela – njihovo geslo je menda Kennedyjev rek, da »človeka ne pošiljamo na Mesec, ker bi bilo lahko, temveč, ker je težko« –, tam že Bog doda, kar utegne še manjkati.

 

Janez Demšar

© 2021 Župnija Ljubljana Dravlje. Vse pravice pridržane. O avtorjih.