Draveljske jaslice nam letos predstavljajo zgodbo človeka, ki je močno zaznamoval našo župnijo od njenih začetkov, čeprav se je rodil v popolnoma drugem času na popolnoma drugem kraju.
Gre za zgodbo Ignacija Lojolskega, ki se je rodil ob koncu 15. stoletja v Baskiji, Španija, s svojim življenjem in delom pa je tako zaznamoval 16. stoletje, da se odmevi čutijo še danes. Na temelju svojih duhovnih izkušenj je namreč sestavil knjižico “Duhovne vaje”.  S pomočjo vaj, opisanih v njej, je postopoma pridobil nekaj somišljenikov, ki so predstavljali temelj Družbe Jezusove oziroma jezuitov. Od začetnih desetih tovarišev leta 1539 je ta red postopoma zrasel v najštevilčnejši moški red na svetu. Jezuiti našo župnijo Ljubljana-Dravlje upravljajo že od ustanovitve leta 1961.

1. Sveta Družina

Iz Duhovnih vaj, točki 264 in 265

Rojstvo Kristusa, našega Gospoda

1. Naša Gospa in njen ženin Jožef potujeta iz Nazareta v Betlehem: “Tudi Jožef je šel iz Galileje v Betlehem, da bi se popisal” – priznal svojo podložnost cesarju – “z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča.”

2. “Rodila je sina, prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli.”

3. “Bila je množica nebeških zborov, ki je govorila: Slava Bogu na višavah.”

Pastirji

1. Angel oznani pastirjem rojstvo Kristusa, našega Gospoda: “Oznanjam vam veliko veselje. Danes se vam je rodil Zveličar.”

2. Pastirji gredo v Bet1ehem: “Pohiteli so in našli tam Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno.”

3. “Nato so se pastirji vrnili ter Boga slavili in hvalili.”

2. Najmlajši Iñigo

Točnega leta rojstva Ignacija Lojolskega ne poznamo, med njegovimi življenjepisci pa se je uveljavila letnica 1491. Če je letnica njegovega rojstva manj znana, pa je zato toliko bolj znano vse ostalo glede njegove družine in kraja rojstva. Rodil se je v baskovski plemiški družini, ki je imela svoja posestva v bližini današnje Azkoitie, v provinci Guipúzcoa, južno od San Sebastiana, kot zadnji od trinajstih otrok očeta Beltrana in mame Marine.
Družina sv. Ignacija je bila ena od pomembnejših v pokrajini. Kljub temu, da so bili Baski, so bili politično vedno na strani kastiljskih kraljev, kar je močno vplivalo na Ignacijevo mladost.
Različni viri kažejo, da je Ignacij do konca življenja ohranil značilne poteze svojega naroda: sposobnost osredotočenja, premišljenost duha; počasno, vendar drzno odločanje; polno osebne gotovosti, čeprav skromno v barvitosti izražanja; še posebej pa njegova odločna volja. Tisti, ki so ga dobro poznali, so ob tem, ko je Ignacij sprejel kakšno odločitev, imeli navado reči: “Je že zabil žebelj.”

3. Plemiško življenje

V zgodnjih najstniških letih je bil Ignacij poslan v Arevalo, na dvor Juana Velázqueza de Cuéllarja, zakladničarja kastiljskega kralja. Tu naj bi kot dvorni paž živel v družbi višjih uradnikov in skušal napredovati v politiki ali v vojski. Bil je prikupen in negovan mladenič, pri srcu mu je bilo lepo vedenje in lepo oblačenje. Tu se je naučil uglajenega vedenja, tako da je vse življenje dajal vtis vljudnega in olikanega človeka. Še posebej ga je veselilo urjenje z orožjem v veliki želji, da bi se proslavil. Obenem pa je bil Ignacij tudi vdan igram in ljubezni do žensk, pa tudi dvobojem in tekmovanju z orožjem.
Leta 1517 de Cuéllar umre in Ignacij najde novo službo pri podkralju Navarre. Njegova služba ni vojaška, vendar pa je eden od tistih, ki podkralja spremljajo, izpolnjujejo njegove ukaze in, če se pokaže priložnost, zgrabijo tudi za orožje in se udeležijo vojaških pohodov.

 4. Usodna Pamplona

Maja leta 1521 se Ignacij tako znajde v trdnjavi v mestu Pamplona, da bi z majhno posadko branil mesto pred Francozi. Vsi so bili mnenja, naj se predajo, če jim seveda obljubijo življenje, saj jim je bilo jasno, da se ne morejo braniti. On pa je navedel poveljniku toliko razlogov, da ga je kljub vsemu prepričal, naj se branijo, in čeprav je bilo to zoper mišljenje vseh oficirjev, jih je s svojim – pogumom in svojo hrabrostjo potegnil za seboj. Prišel je dan, ko so pričakovali napad, in spovedal se je pri enem svojih bojnih tovarišev. Ko je obstreljevanje že dalj časa trajalo, ga je zadela topovska krogla v nogo in mu jo popolnoma zlomila. Ker pa je šla krogla med obema nogama, je bila tudi druga hudo ranjena. Ko je padel on, so se možje v utrdbi takoj predali Francozom. Po zavzetju trdnjave so ti zelo lepo ravnali z ranjencem in se obnašali do njega plemenito in prijateljsko. Potem ko je dvanajst ali petnajst dni ostal v Pamploni, so ga na nosilih odnesli v njegovo domovino.

 5. Velika sprememba

Ignacij je bil težko ranjen. Med potjo proti domu so se polomljene kosti premaknile iz svoje lege, tako da so jih morali potem doma, napol zarasle, spet polomiti in na novo naravnati. Ko so se končno zarasle, se je izkazalo, da je pod kolenom ena od kosti zlezla čez drugo, izboklina pa je grdo izgledala. Ker je Ignacij vedno želel lepo izgledati, je zahteval, da izboklino odžagajo, kar so zdravniki morali storiti brez narkoze.

Ignacija je čakalo dolgo okrevanje. Ker ni bilo viteških romanov, je Ignacij začel brati življenjepise svetnikov in Jezusa, obenem pa veliko premišljeval. Kadar je premišljeval o posvetnih stvareh, je pri tem zelo užival. A ko je potem zaradi utrujenosti odnehal, se je počutil suhega in nezadovoljnega. Kadar pa je premišljeval o tem, kako bi šel bos v Jeruzalem, jedel samo zelišča in počel vse druge strogosti, o katerih je bral, da so jih delali svetniki, ga to ni tolažilo, samo dokler se je mudil v takih mislih, ampak je bil tudi potem, ko je odnehal, zadovoljen in vesel. Toda ni se menil za to in se tudi ni ustavil, da bi to razliko pretehtal, dokler se mu niso nekoč oči polagoma odprle in se mu je začela razlika zdeti čudna. Začel je o njej razglabljati, in ker je izkustveno doživel, da so ga ene misli puščale žalostnega, druge pa veselega, je polagoma prišel do tega, da je spoznal razliko duhov, ki sta nanj delovala, namreč hudičevega in Božjega.

 6. Zaupanje

Ignacij se je potem odločil, da svoje življenje posveti služenju Jezusu. Najprej je nameraval poromati v Jeruzalem, zato se je odpravil proti Barceloni, vmes pa se je želel ustaviti še v samostanu na Montserratu.

Še vedno je na začetku učenja, kako prepoznati Božjo voljo. O tem zgovorno priča naslednji dogodek. Med potjo proti Montserratu, kjer je imel namen začeti novo življenje in kamor je jezdil na muli, ga je dohitel neki Maver, musliman, ravno tako na muli. Začela sta se pogovarjati in pogovor je sčasoma nanesel tudi na Marijo. Čeprav mu je Ignacij navajal mnogo dokazov, Mavra ni mogel odvrniti od dvoma, da bi Marija po porodu lahko ostala devica. Maver je potem odjezdil naprej, Ignacij pa je ostal sam, z mislimi pri pogovoru. Začelo se mu je zdeti, da bi se kot vitez moral bolj zavzeti za Marijino čast, in obšla ga je želja, da bi šel iskat Mavra in mu jih dal z bodalom zaradi tega, kar je rekel. Ko se je že dalj časa boril proti takim željam, je na koncu ostal v dvomu in ni vedel, kaj naj stori. Maver, ki je šel naprej, mu je rekel, da gre v kraj, ki je bil nekoliko dalje na isti poti, čisto blizu glavne ceste, čeprav glavna cesta ni šla skozi tisti kraj. Ko se je že utrudil od razmišljanja, kaj bi bilo prav, in ni našel nič določenega, za kar bi se odločil, je sklenil takole. Pustil bo mulo, naj gre s spuščenimi vajeti do kraja, kjer se ločijo poti. Če bo šla mula po mestni cesti, bo poiskal Mavra in mu jih dal z bodalom, če pa ne bo šla proti mestu, ampak po glavni cesti, ga bo pustil pri miru. Storil je, kakor je premislil. Čeprav je bilo mestece oddaljeno komaj več kot trideset ali štirideset korakov in je bila pot, ki je vodila proti njemu, zelo široka in dobra, je Bog hotel, da je šla mula po glavni cesti in pustila mestno.

Šele kasneje se je Ignacij zavedel, da je odločanje o tem, kaj je prav, v resnici prepustil ubogi muli in njeni omejeni inteligenci, ker sam še ni znal pravilno uporabljati od Boga podarjenih darov razuma, spomina in volje.

 7. Novo življenje

Med potjo proti Montserratu je Ignacij napravil zaobljubo čistosti, tam pa je želel svojo pot v Jeruzalem izročiti v varstvo Mariji. Poleg tega je želel začeti tudi novo življenje v slogu vitezov, ki so morali noč pred sprejemov v viteški red prečuti v orožju.
Pred bdenjem je Ignacij želel opraviti spoved čez vse življenje, zato je po pogovoru z enim od patrov benediktincev svojo spoved zapisal, kar mu je vzelo tri dni. Zvečer pred 25. marcem, praznikom Marijinega oznanjenja, je poiskal nekega reveža in mu izročil vsa svoja oblačila. Sam je oblekel romarsko tuniko in tako oblečen ob vznožju oltarja s slovito Črno Marijo deloma stoje, deloma na kolenih, noč prebil v molitvi.

8. Kar bo Bog hotel

Z Montserrata se je spustil v kraj Manresa, da bi tam nekaj dni preživel v zavetišču in si nekaj stvari zapisal v svojo knjižico, ki jo je skrbno čuval pri sebi. Teh načrtovanih nekaj dni se je potem spremenilo v celih enajst mesecev, v tem času pa je Ignacij doživljal globoko duhovno preobrazbo. Sam pravi, da je v tem času Bog ravnal z njim tako, kot dela učitelj z otrokom pri pouku. Veliko je molil in se pogovarjal z duhovniki, večkrat se je še vrnil tudi na Montserrat k spovedniku. Trudil se je živeti kot romar, obenem pa je bil ves čas pozoren, da se ne bi pustil prepoznati komu, ki ga je poznal od prej in bi ga morda želel odvrniti od tega novega življenja. Rad je pomagal revežem in bolnikom, a njegovo glavno delo so bili duhovni pogovori, s katerimi si je v Manresi pridobil veliko naklonjenosti. Čutil je neustavljivo željo po tem, da bi našel ljudi, s katerimi bi se pogovarjal o duhovnih stvareh.

9. Jama razločevanja

K molitvi, ki ji je običajno posveti sedem ur dnevno, se je Ignacij navadno umaknil v eno izmed skalnih votlin. Prvih nekaj mesecev je bilo mirnih in Ignacij je čutil veliko veselja v duši. Potem pa se je ta notranji mir zelo na hitro spremenil v strašno notranjo borbo z občutkom zapuščenosti in praznine. Po eni strani je doživljal strah, kako bo takšno življenje lahko prenašal vsa leta, ki mu jih je še dano živeti, po drugi strani je ves čas živel z občutkom, da se dogodkov iz preteklosti ni dobro spovedal. Kljub temu, da se je redno spovedoval, ni mogel najti notranjega miru. Notranji boj je dosegel vrhunec v skušnjavi, da bi se vrgel skozi veliko luknjo v votlini in si vzel življenje. Ker pa je vedel, da je to greh, je le še bolj goreče molil.

Da bi dosegel kakšno spremembo, se je odločil, da se bo po zgledu svetnikov postil tako dolgo, dokler ne prejme milosti notranjega miru, in ni jedel cel teden, dokler mu ni spovednik zapovedal, naj s tem pretiranim postom preneha. Končno je Božja milost napravila to, česar niso zmogle Ignacijeve sposobnosti. Na temelju izkušnje glede razlikovanja med delovanjem Boga in skušnjavca, ki jo je imel že od doma, mu je Bog pomagal videti, da so skrupuli, kot rečemo pomislekom glede slabo opravljene spovedi, v resnici skušnjave.
Ignaciju se je potem povrnil notranji mir in preostanek časa v Manresi je potekal v znamenju duhovnih tolažb in notranjih razsvetljenj. Ta razsveljenja so njegovo vero tako utrdila, da je velikokrat razmišljal: “Tudi če ne bi bilo Svetega pisma, ki nas uči o teh stvareh, bi se takoj odločil umreti zanje samo zato, ker je to izkusil.”

10. Javni pogovori

Iz Manrese je Ignacij odpotoval v Barcelono, od tam v Rim po dovoljenje za romanje v Sveto deželo, pa v Benetke na ladjo za Sveto deželo, potem pa nazaj v Benetke in v Barcelono. Ko je spoznal, da je Božja volja, da ne ostane v Jeruzalemu, kar si je sicer zelo želel, je neprestano razmišljal, kaj naj napravi. Končno je prevladal nagib, da bi nekaj časa študiral, da bi tako lahko pomagal ljudem. Odločil se je, da pojde v Barcelono študirat latinsko slovnico, po dveh letih pa se je čutil pripravljenega za študij filozofije na univerzi v Alcalá de Henares. Ob študiju pa se je še naprej posvečal tudi dobrim delom. Njegovo poslanstvo je obsegalo predvsem duhovne pogovore ter pomoč revežem in bolnikom, ob tem pa je poskusil tudi druge peljati skozi duhovno izkušnjo, ki jo je doživel sam in na temelju katere je zasnoval svoje Duhovne vaje. Ob tem je razlagal tudi krščanski nauk in z obojim dosegal rezultate. Mnogi, ki so z njim navezali stike, so opazno napredovali, drugim je uspelo premagati nadležne skušnjave.
Iz Alacale je šel študirat v Salamanco, a če je bilo že v Alcali bolj malo študija, ga je bilo v Salamanci še veliko manj. Njegovo pridiganje ali, kot je sam to imenoval, prijateljski pogovori o Božjih stvareh, je namreč zaradi nenavadnega oblačenja in ljudi, ki so se z njim družili, pritegnilo tudi pozornost inkvizicije.

11. Španska inkvizicija

Prvič se je z inkvizitorji srečal v Alcali. Nekateri od teh, ki so šli skozi duhovne vaje, so se pridružili Ignaciju pri njegovem delovanju, posvojili pa so tudi njegov način oblačenja. To skupinsko oblačenje v sive tunike pa je ljudi precej spominjalo na gibanje alumbradov, katerih izjave je inkvizicija obsodila komaj dve leti prej. A ko so po ukazu inkvizicije svoja oblačila pobarvali v različne barve, je prišla na vrsto bolj pomembna zadeva. K Ignaciju so namreč prihajali na pogovor ljudje vseh stanov. Ignacij jih je spodbujal k prenovitvi svojega življenja, kar je bilo za marsikoga, ki je prej živel grešno, kar precejšen šok, nemalokrat pa so bili zaradi teh nenadnih, pa čeprav pozitivnih sprememb vznemirjeni tudi njihovi domači. Po 42 dneh v ječi v Alcali je bilo presojeno, da v Ignacijevem učenju ni nobenih napak, vendar pa on in njegovi tovariši ne smejo govoriti o verskih zadevah prej, dokler ne končajo štiriletnega študija.

Ignacij se je zato odločil, da se odpravi v Salamanco, a so se tam že 12 dni po prihodu že spet začela zaslišanja. Ignacija in njegove tovariše so spet zaprli in spraševali tako o Duhovnih vajah kot o teologiji, o Sveti Trojici, o zakramentih in kako te verske resnice razumejo. Zaključek vsega je bil ta, da so inkvizitorji vedno znova odšli, ne da bi kaj obsodili. Po 22 dneh zapora jim je bila zopet prebrana razsodba, ki je bila identična tisti iz Alcale, zato se je Ignacij odločil, da gre sam študirat v Pariz.

12. Prijatelji v Gospodu – zaobljube

V Parizu se je Ignacij trudil izogniti začetni napaki, da bi združil študij in apostolsko delo, ampak se je želel popolnoma posvetiti študiju.

Kot študent si je delil sobo z dvema drugima študentoma, ki jima je kmalu predlagal, da opravita duhovne vaje. Oba sta jih končala z gorečo željo, svoje življenje posvetiti službi Bogu. Postala sta prva Ignacijeva tovariša, ki bosta del kasnejše Družbe Jezusove, in oba sta postala svetnika: sv. Frančišek Ksaver in sv. Peter Faber. Trojici prijateljev so se sčasoma pridružili še štirje. Vsi so se za ta korak odločili po duhovnih vajah, opravljenih pod Ignacijevim vodstvom. V želji, da bi služili Bogu v uboštvu, so se odločili, da sledijo Ignacijevi prvi želji: romati v Sveto deželo. V ta namen se bodo vsi zbrali v Benetkah, v luki za odhod. Če se bo kljub enoletnemu čakanju izkazalo, da romanje ni možno, bodo stopili pred papeža, da jih napoti tja, kjer bi se mu zdelo najprimerneje. Takšna je bila v grobih obrisih vsebina zaobljube, ki so jo Ignacij in šest tovarišev izrekli na 15. avgusta 1534 na Montmartrtu. V naslednjih dveh letih so na praznik Marijinega vnebovzetja zaobljubo obnovili, a z dvema spremembama: brez Ignacija, ki je bil na obisku v domovini, in s tremi novimi tovariši. Skupaj z Ignacijem jih je bilo torej deset, ki so tri leta kasneje ustanovili Družbo Jezusovo.

13. Družba Jezusova – jezuiti

Medtem ko so čakali na ladjo v Benetkah, se je pojavilo vprašanje imena skupine. Glede na to, da niso imeli nobenega vodje ali kakega drugega predstojnika razen Jezusa, ki so mu edinemu želeli služiti, se jim je zdelo, da si morajo nadeti kar ime tistega, ki so ga imeli za voditelja, in tako so se imenovali Družba Jezusova – in to še preden so se odločili, da ustanovijo novo redovno družino.

Zgodilo se je, da ladje za Sveto deželo v Benetkah niso dočakali, zato so se odpravili proti Rimu. Kakih 16 kilometrov pred Rimom, v kraju La Storta, izkusil močno duhovno doživetje. Dolgo časa je že prosil Marijo, naj ga pridruži svojemu Sinu, ko pa je molil pri kapeli v tem kraju, je v duhu povsem jasno videl, da ga je Bog Oče pridružil Kristusu. V duhu je celo slišal, da je Oče rekel Sinu: “Hočem, da sprejmeš tega za svojega služabnika”, Jezus pa se je obrnil k Ignaciju in rekel: “Hočem, da nam služiš.”

Tega so se spomnili, ko jih je po prihodu v Rim papež vprašal, če želijo ostati povezani kot skupnost. Vsi so prepoznali, da želijo biti Jezusovi tovariši, vojaki pod zastavo križa v službi Boga in bližnjega. Ko je Ignacij pripravil tudi pravila, po katerih bodo živeli, je papež Pavel III. 27. septembra 1540 potrdil ustanovitev Družbe Jezusove.

14. Duhovne vaje

Iz kratkega pregleda Ignacijevega življenja je vidno, kako pomembno vlogo so v njegovem življenju, še bolj pa v življenju drugih, igrale Duhovne vaje. Od 16. stoletja pa do danes vaje, ki jih je na temelju svojih duhovnih izkušenj sestavil Ignacij, pomagajo ljudem prepoznavati svoje mesto v Božjem načrtu.

Ignacij v uvodu v knjižico zapiše takole: “Pod duhovnimi vajami razumemo vsako spraševanje vesti, premišljevanje (meditacijo), zrenje (kontemplacijo), ustno in miselno molitev ter druge duhovne dejavnosti, kakor jih bomo razložili pozneje. Kakor so namreč sprehajanje, hoja in tek telesne vaje, tako so duhovne vaje vsaka priprava in naravnavanje duše, da se reši vseh neurejenih nagnjenj in šele potem išče in najde Božjo voljo in uredi svoje življenje, da mu bo v zveličanje duše.”

S pomočjo Duhovnih vaj se ljudje še danes učimo razločevanja duhov in sprejemanja odločitev, ki jih vodi Sveti Duh v našem življenju in delu. Gre za to, da bi lahko vedno iskali in našli Božjo voljo, tako da se pustimo voditi Svetemu Duhu.

15. Sveta Trojica

Iz Duhovnih vaj, točka 102

Prva uvodna vaja: Spomnim se dogodka, o katerem bom kontempliral; in sicer tu, kako so tri božje osebe zrle na ves zemeljski krog, poln ljudi; in kako se Presveta Trojica, ko vidi, da gredo vsi v pekel, od vekomaj odloči, naj druga oseba postane človek, da reši človeški rod …

 

Trije izrazi so še posebej povezani z Ignacijem in njegovo duhovnostjo.
Prvi je magis, latinski izraz za več ali bolj, predstavlja pa Ignacijevo željo po stalnem napredovanju v spoznavanju Boga in v služenju njemu. Drugi je Ad maiorem Dei gloriam ali po slovensko V večjo Božjo slavo, govori pa nam o tem, kaj je bil namen Ignacijevega dela. Tretji izraz je španski, En todo amar y servir, ki pomeni V vsem ljubiti in služiti in nam razkriva Ignacijev ideal ravnanja: služiti Bogu in ga ljubiti v ljudeh.

Naslov jaslic izhaja iz ene najbolj znanih Ignacijevih molitev iz knjižice Duhovne vaje (točka 234):

Vzemi, Gospod, in sprejmi
vso mojo svobodo,
moj spomin, moj razum in vso mojo voljo,
karkoli imam ali premorem.
Ti si mi to dal,
Tebi to vračam, Gospod.
Vse je tvoje,
razpolagaj z vsem
popolnoma po svoji volji.
Daj mi svojo ljubezen in milost,
zakaj to mi zadošča.

Draveljski jasličarji se zahvaljujemo vsem, ki ste nam pomagali s potrebnim materialom in vsem družinam in posameznikom, ki ste nam priskrbeli, da smo vedno imeli kaj za pod zob.
Hvala vsem, ki si boste naše jaslice prišli pogledat in nam pustili kakšno misel v knjigi vtisov.
Za ogled si vzemite čas in si jih skrbno poglejte. Odprite srca za novorojenega Kristusa, ter Ignacijevo zgodbo.
Poglobite svoje misli skozi razločevanja duhov, morda tudi skozi osebne duhovne vaje.

Draveljski jasličarji vam želimo obilo Božjega blagoslova in vesele praznike.