MARIJA, MATI CERKVE, – prosi za nas

 

Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:

Letošnje leto si za zgled vzemimo vero naših prednikov. Naše matere in očetje so se še posebno radi priporočali k ljubi materi Mariji, da bi nam pri Očetu izprosila milosti in blagoslova ter nas obvarovala hudega.
Vera jim je predstavljala spoštljiv in ljubeč odnos do Marije in Boga, ki sta bila prisotna v življenju vsakega posameznika, podobno kot sosedov Francelj, gospod župnik ali vaški gostilničar. Bog in Marija sta bila nekaj svetega, a nista bila skrita nekje v oddaljenem vesolju. Nista bila neka nevidna pozitivna energija, ampak sta bila še kako prisotna v vsakdanjiku takratnega časa. Priča temu je molitvica, ki se je ohranila vse do današnjih dni: »Jožef, Jezus in Marija, bodite moja zvesta kompanija. Zdaj in vekomaj. Amen.« Mar kompanija – družba ni mogoča samo med ljudmi? Zagotovo ni mogoča med človekom in pozitivno energijo.
Slovenski človek se je še posebno rad priporočal Mariji v varstvo. To pričajo mnoge slovenske cerkve, ki so posvečene Nebeški Kraljici. Varovala ga je pred smrtjo in turško sužnostjo. Branila je slovenske mornarje v valovih in vetrovih, ko so pluli po Jadranskem morju. Dečka je rešila iz gorečega zvonika. Preprečila je hudo nesrečo, ko je voz zdrsnil v sotesko. Na Dobrovi se je njena podoba vsak dan znašla na travniku, kjer jo je našel mlad pastir in jo je dan za dnem nosil domov. Verno ljudstvo ji je v zahvalo postavilo cerkev. O njej krožijo tudi zgodbe in legende, ki dokazujejo, kako je bila Marija prisotna v življenjih ljudi. V zgodbi o Petrovškovi Mariji je bil junaški vitez tako zelo prevzet nad njo in njeno lepoto, da je v zahvalo, ker ga je obvarovala smrti v bitki, vstopil v samostan. Manj navdušenja je Marija pokazala v drugi zgodbi. Poljčančani so se ji izneverili, saj so sv. mašo opuščali, preklinjali, pijančevali in grdobije uganjali. Bila je tako razočarana, da je želela oditi iz cerkve in se naseliti v drugem kraju. Mežnar, to videč, jo je z iskrenimi prošnjami prepričal, da je ostala. Tako govore zgodbe.
Še nečesa nas učijo prednamci: hvaležnosti in spominjanja. Obe drži sta zelo prepleteni. V znamenje hvaležnosti so se vsako leto istega dne, kot so bili uslišani, spominjali milosti, ki jim jo je pri nebeškem Očetu izprosila mati Marija. Njihova vrlina je bila ta, da niso brž, ko so bili rešeni hude nevarnosti, pozabili na velike reči, ki jim jih je storil Gospod. Prav nasprotno, v znamenje Božje dobrote so postavili znamenje, obeležje, kapelico ali cerkev in jo redno obiskovali. Tam so se s hvalnicami, petjem in molitvijo zahvaljevali Bogu in se spominjali njegovih čudovitih dejanj.
Vrnimo se malo nazaj in se vprašajmo, ali Marija danes ne razmišlja podobno kot Marija v oni zgodbi o odhodu iz naših krajev? Romanje k njej na Šmarno goro k protipotresni slovesnosti je v našem kraju iz leta v leto manj obiskano. Bomo dopustili, da se spomin in hvaležnost naših prednikov izgubi? Spremenimo posvetitev slovenskega naroda Nebeški materi iz besed v dejanja, da ne bomo končali v zgodbi o pobegu Marije z naslovom: šmarnogorska Marija gre drugam. Vprašanje, če jo bo lahko mežnar vnovič prepričal, da ostane v naših krajih.
Nekateri bodo ob prizorih in pisani besedi zamahnili z roko, češ, to so »buče« in »pravljice za otroke«. Nazadnjaško ljudstvo ni bilo izobraženo in je verjelo vse, kar so mu natvezili. Takim ljudem so srca zakrknila in ne vidijo, da svet brez kompanije Jožefa, Jezusa in Marije drvi zlu v objem. Ne uvidijo, da zavračanje Boga daje prostor zlu? Mar ni največja zmaga zla to, da človek zaradi zaverovanosti vase noče več prositi za pomoč? Da je sam sebi dovolj? Egoizem človeka osami in naposled uniči. Zakaj se bojimo biti podobni našim prednikom, ki so se često obračali k Mariji po pomoč? Kajti, ako za pomoč prosimo Marijo ali sočloveka, s tem vzpostavljamo odnos. Odnos, ki rešuje. Bog namreč ni izpeljal odrešitvenega načrta iz nebes s čarobno palčko. Najprej je z nami vzpostavil stik – odnos, tako da se je tistega večera v Betlehemu učlovečil. Zatorej bodimo rajši nazadnjaški v odnosu z Gospodom, kot sodobni in napredni, a pogubljeni brez Njega.
Naj vam bodo ob letošnjem božiču naši predniki, ki naj jim nebeški Oče nakloni večni mir in pokoj, zgled žive vere, trdnega upanja in dejavne ljubezni, in naj vam bodo Jožef, Jezus in Marija zvesta kompanija. Zdaj in vekomaj. Amen. To vam želimo draveljski jasličarji.

1. SVETA MARIJA OD PRIKAZANJA STRUNJAN

Najpomembnejša letnica v zgodovini strunjanske cerkve je 1512. V noči med 14. in 15. avgustom tega leta se je pri vratih stare cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov, Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria. Po tem dogodku se je cerkev preimenovala v »Sveta Marija od Prikazanja« (Santa Maria della Visione). Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot, ki se je priljubila vsem, tudi oddaljenim romarjem in obiskovalcem.
S prikazanjem je povezana tudi edinstvena tradicionalna procesija Strunjanske Marije z barkami po morju iz Pirana v Strunjan, ki je 14. avgusta, in združuje ribiče, pomorščake ter ostale.
Mornarji in ribiči vajeni hudih naporov in večkrat v smrtni nevarnosti, so se pred odhodom na odprto morje radi zaobljubljali svojim zavetnikom, zlasti Materi božji, sv. Miklavžu idr. ter ob srečni vrnitvi domov izpolnili zaobljubo s podaritvijo zahvalne podobe.
Tako pa je bilo leta 1912:
Na praznik Marijinega vnebovzetja, v četrtek 15. avgusta, je bila na posebej za to priložnost pripravljenem oltarju pred cerkvijo slovesna pontifikalna maša, ki jo je daroval tržaško-koprski škof Andrej Karlin ob sodelovanju ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča in naslovnega škofa Nicola Marconija.
V množici vernikov (menda se jih je v teku dneva zvrstilo 20.000) so bili tudi cerkveni in svetni dostojanstveniki. Pred mašo je škof Karlin blagoslovil krono, okrašeno z dragimi kamni, izdelek zlatarske delavnice E. Virando iz Turina. Slovesnost kronanja pa je bila po maši. Ob treh popoldne so v stmnjanski cerkvi odpeli himno AveMaris Stella (Zdrava, Morska Zvezda), odnesli kronano Marijino podobo v procesiji do obale in jo položili na ladjo. V spremstvu mnogih bark in čolnov je plula do Pirana. Od pristana, ki je bil slovesno okrašen, kakor tudi samo mesto Piran, so podobo nesli v procesiji do mestne cerkve sv. Jurija, kjer so zapeli Magnificat (Marijino hvalnico) in Te Deum (zahvalno pesem). S ploščadi pred cerkvijo pa so z milostno podobo podelili blagoslov Piranu in morju, nato pa se je Marijina podoba po isti poti vrnila v Strunjan.
Zvečer so po okoliških gričih zagoreli kresovi.
Najstarejša ohranjena mornarska podoba v Strunjanu je iz leta 1787. Večji del slike zavzema posnetek strunjanske oltarne podobe Marijinega prikazanja, v desnem delu slike pa je upodobljen brodolom jadrnice, od katere plavajo k obali štirje rešeni mornarji. Na spodnjem delu slike je napis: Exvoto Grazia Ricevuta 1787, desno pa ime darovalca: Bortolo Viezolli.

 

2. ČUDEŽ V NOVI ŠTIFTI

Nesreča se je pripetila na binkoštni četrtek, 23. maja 1850. Kako se je požar začel, ni zapisano; ker so pa bili oltarji vsi leseni in strop lesen, se je ogenj hitro razširil. Ljudje so kmalu prihiteli in so požrtvovalno pomagali. Srečno so rešili in spravili na varno milostno podobo in svetnike z glavnega oltarja in še nekatere druge. Odnesli so spodnji del prižnice in imeli so še čas, da so pobrali piščali iz cerkvenih orgel. Možje in fantje bi bili silno radi rešili tudi zvonove. Junaško so splezali v zvonik, toda ogenj jim je bil že za petami in so morali urno bežati nazaj, da so se tako z veliko nevarnostjo rešili.
Toda neki fant, najbolj navdušen za zvonove in najbolj pogumen, je priplezal vseeno do zvonov, začel je celo za slovo zvoniti, toda ni mogel več nazaj; že so ga začeli lizati plameni. Rad bi se spustil dol po vrveh zvonov, toda vrvi so bile spodaj zavozlane in jih ni mogel potegniti k sebi, da bi jih privezal na zunanjo stran zvonika. Siromak v obupu skače od ene do druge line v zvoniku in kliče na pomoč, toda nihče mu ne more pomagati. Tedaj se obesi z rokama na stebriček pri lini ter se z nogami nasloni zunaj na kazalo ure. Skozi lino šviga plamen in ubogemu fantu žge roke in glavo. In kar je bilo najhujše: župnika ni bilo doma. Gornjegrajski dekan je bil na smrt bolan in župnik od Nove Štifte ga je šel ravno tisti dan sprevidet. Bilo je popoldne. Kar naenkrat pa na vso sapo še pravočasno prisopiha kaplan iz Gornjega Grada. Ko zagleda nesrečnega fanta viseti zunaj zvonika in vidi, kako se mu urni kazalec vedno bolj izpodmika od nog in bo fantu zdaj pa zdaj odbila smrtna ura, takrat zakliče mladi duhovnik fantu: »Srčno obžaluj svoje grehe in dal ti bom sv. odvezo.« Množica je spodaj jokala, trepetala in na glas molila kesanje. Ko je duhovnik odmolil odvezo, je fantu zaklical: »V božjem imenu in v zaupanju na Marijino pomoč se spusti doli!« Fant se spusti z visoke line, vsa množica v strahu vzdihne in zavpije in fant je na tleh.
Popolnoma nič se ni poškodoval. Le roke in obraz so bili precej ožgani in živci so od strahu silno popustili. Ko pa je nekaj dni ležal in počival, je bil popolnoma zdrav.
Fant je bil doma iz Gornjega Grada in je služil pri nekem kmetu blizu cerkve. Izučil se je tesarskega rokodelstva in je postal pozneje tesarski mojster v Gradcu. Od tam je poslal zaobljubljeno tablico in je župnika prosil, naj jo obesi v cerkvi v trajen spomin čudežne rešitve. Slika predstavlja cerkev v plamenih, on pa visi s stolpne line. Sliki je dodal tudi svojo fotografijo in se je lastnoročno podpisal.

3. VIŠARSKA MATI BOŽJA

Izročilo o nastanku romarske poti pravi, da je leta 1360 neki pastir iz Žabnic iskal svoje ovce. Našel jih je klečeče okoli brinovega grma. Ko je pogledal od bliže, je videl sredi grma kip Marije z Jezusom.
Kip je odnesel v Žabnice, kjer ga je župnik pospravil v omaro. Vendar se je naslednjega dne kip spet pojavil na istem mestu in isti prizor se je ponovil tudi tretjega dne. Župnik iz Žabnic je za mnenje povprašal patriarha iz Ogleja, ki je odobril čaščenje in ukazal, da na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico.
Svete Višarje so postale Slovencem hitro zelo pomembna romarska pot – do nastanka brezjanske romarske poti verjetno celo najpomembnejša. Danes so Višarje kraj, kjer se zbirajo romarji štirih narodov: Slovencev, Italijanov, Furlanov in Avstrijcev. Večina romarjev se na vrh pripelje z žičnico, najbolj zagrizeni romarji pa tudi danes opravijo vzpon peš. Ob pešpoti so bile še pred nedavnim skladovnice polen, ki so jih romarji nosili na vrh za kurjavo. Romarska sezona se na Višarjah začne junija in konča prvo nedeljo v oktobru (rožnovenska nedelja), največ organiziranih romanj pa je med velikim in malim šmarnom.
Jožef Velbič, najemnik rožeškega gradu, se je 6. septembra 1766 peljal z devetletno hčerko s Koroškega v Italijo. Ko pridejo v sotesko blizu Bovca, pozabi voznik na strmem klancu zavreti voz. Konja je zato zagnalo s pota z vso silo proti prepadu. Ko oče to vidi, pokliče na ves glas višarsko Marijo na pomoč. On in dekle ter konj z voznikom in vozom so se prevrnili v 25 m globok prepad, kjer so čudežno obviseli. Oče potegne hčerko izpod voza in se s težavo rešita na pot. Konj z vozom in voznikom pa zdrkne nato še globlje v prepad, a vsi ostanejo nepoškodovani.

4. LEGENDA O ŠMARNI GORI

V 15. stoletju se je začelo obdobje turških vpadov in takrat je Šmarna gora odigrala pomembno obrambno vlogo. Na zahodnem vrhu je, kakor že ime pove, stala vselej pripravljena grmada, katere naloga je bila opozarjanje na turško nevarnost. Kmečko prebivalstvo je bilo za razliko od meščanov in plemičev, ki so bili dokaj varni za obzidji mest in gradov, popolnoma nezaščiteno. Obramba dežele je bila zaradi počasnega organiziranja ob hitrem turškem napredovanju popolnoma neučinkovita, zato so kmetje za svojo zaščito začeli okoli cerkva na hribih graditi obzidane tabore. Taborsko obzidje na Šmarni gori je še danes zelo dobro ohranjeno.
Ko so nekoč Turki obiskali Ljubljano in njeno okolico, so hoteli videti, ali bi se dobilo tudi na utrjeni Šmarni gori kaj plena. Dobro so vedeli, da se v takih taborih skrivajo okoliški prebivalci, ki imajo za trdnim obzidjem skrito vse svoje imetje. Turška vojska jo zato mahne po hribu navzgor. Poveljnik posadke je izjavil, da bo njegova mula zobala z Marijinega oltarja, preden bo ura pol dvanajstih dopoldne.
Ko so ljudje v taboru na Gori opazili, kakšna nevarnost jim preti, so začeli zaupno klicati Marijo na pomoč. In ne zastonj! Marija je uslišala njih prošnje in je poslala junaka sv. Ahacija z ognjenim mečem Turkom nasproti.
Ahacij je Turkom zaklicali: »Zakaj me preganjate?”
Turki so se prikazni tako prestrašili, da so preplašeni zbežali s Šmarne gore. Pravijo, da je bilo to na god sv. Ahacija ravno o pol dvanajstih pred poldnem in da je bila tisti dan sobota. V spomin na to čudežno rešitev so na onem mestu, kjer je Ahacij ustavil turško vojsko, postavili kapelo Matere božje in znamenju še danes pravijo »Sveta sobota«. Ker so pa prebivalci bili rešeni ravno ob pol dvanajsti uri, zato od tistega časa dalje do današnjih dni na Šmarni gori zvoni poldne ne oh dvanajstih, temveč ob pol dvanajsti uri. Tako se spomin na čudežni dogodek vsak dan na novo osveži.

 

5. MAJNIŠKA MARIJANSKA POBOŽNOST

Šmarnice so ena izmed najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem, ki se je verniki radi udeležujejo in jo ponekod tudi sami vodijo. Versko življenje na podružnicah in vaških kapelicah je najživahnejše prav maja. Otroški živžav in lovljenje okrog kapelic in cerkva po vabilu zvona hitro zamenja pozorno poslušanje šmarničnega branja, molitev in ljudska pesem.
Majniška marijanska pobožnost je po raziskavah nemškega liturgika Küppersa nastala v povezavi s češčenjem lesa križa v maju, s čimer so v nemških deželah nadomestili pogansko majsko drevo (Maibaum). Pobožnost se je začela sredi 19. stoletja in se je hitro priljubila ljudem. Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Branje za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju. Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti na začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes šmarnice večinoma po cerkvah, največkrat med mašo.
Ker so v zadnjih desetletjih duhovniki šmarnice uporabili tudi kot posebno katehezo za otroke, je nastalo tudi posebno šmarnično branje za otroke in posebno za odrasle vernike.

6. MOLITEV ANGEL GOSPODOV

Trikrat na dan, nas zvonovi spominjajo na to molitev, ki je na neki način evangeliji v malem. Trije vzkliki za vsako obdobje dneva in človeškega življenja po eden. In trikrat na dan se je stari slovenski človek ustavil, od dela in truda in počil, ter si z molitvijo nabral novih moči.
Prvi vzklik je: »Angel Gospodov je oznanil Mariji« in spočela je od Svetega Duha. Ta vzklik pomeni začetek Odrešenja. Ta vzklik pripada jutranjemu zvonu, ki nas zjutraj ob sedmih pokliče, da začnemo svoj dan z Bogom. To je tisto znamenje o katerem govori prerok Izaija v prvem berilu: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel, kar pomeni: Z nami je Gospod.« Gospod je z nami: v sončnem ali deževnem jutru. Gospod je z nami: doma ali v službi. Gospod je z nami: v smrti ali življenju. Gospod je znamenje. Vsi si vedno želimo nekih znamenj: znamenja ljubezni, občudovanja, pohvale, varnosti. Ampak tistega najpomembnejšega znamenja pa ne vidimo in ne slišimo, ker ne gledamo in ne poslušamo z vero, temveč zgolj s človeškimi čuti. Gospod nam želi dati znamenje, kakor je rekel Ahazu: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga«. Ker Bog ve, da smo samo ljudje, ki stalno potrebujejo neko potrdilo in zagotovilo, nam Boga daje Jezusa Kristusa, v večno, neminljivo znamenje, da na tem svetu nismo sami.
Drugi vzklik je: »Glej, dekla sem Gospodova« zgodi se mi po tvoji volji. Ta vzklik pomeni sprejetje veselega oznanila in pripada opoldanskemu zvonu. Ta vzklik ne pomeni vdati se v usodo: kar bo pa bo. Pomeni preprosto, skromno, ponižno sprejetje znamenja od Boga. Ne smemo domišljavo odgovoriti kakor Ahaz: »Ne bom prosil in ne bom preizkušal Gospoda«. Temveč preprosto kakor Marija: »fiat« – zgodi se. Bogu se ne moremo upirati, kakor se lahko upiramo ljudem. Vendar tudi prisiljeno sprejetje ni tisto ta pravo. Odločitev je med upiranjem in prisilo, to je svobodno reči da. Kakor nam prvi zvon oznanja: Prišlo je Odrešenje. Nam drugi zvon oznanja: Sprejmi ga.
Tretji vzklik: »In sveta beseda je meso postala« in med nami prebivala, pa je tisti najpomembnejši: Sveta beseda nam je bila oznanjena, sprejeli smo jo in začela je delovati v nas, obrodila je sadove, postala je meso in sedaj med nami prebiva. Bog ni obstal nad oblaki, temveč prihaja med nas. Toda mi se ne smemo upirati, tudi ga ne smemo s prisilo sprejeti, temveč svobodno, dobrohotno, z radostjo. Apostol Pavel nas v drugem berilu želi poučiti: »telo si mi pripravil, da izpolnim o Bog tvojo voljo«: imamo življenje, da izpolnimo Božjo voljo. Pripravil nam je Gospodovo telo, da bi mi lažje izpolnili Božjo voljo. Bog je oznanil, je dal znamenje, pripravil je telo svojega Sina, ki je več kakor kri volov in kozlov, več kakor vse naše daritve. Na nas je samo, da brez upiranja in brez prisile, s svobodno voljo sprejmemo »daritev telesa Jezusa Kristusa«.
Angel Gospodov je oznanil Mariji
– in spočela je od Svetega Duha. Zdrava Marija …
Glej dekla sem Gospodova
– zgodi se mi po tvoji besedi. Zdrava Marija …
In Beseda je meso postala
– in med nami prebivala. Zdrava Marija …
Prosi za nas sveta božja porodnica.
– Da postanemo vredni obljub Kristusovih.
Molimo. Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

7. MEDANSKA PROCESIJA

Med številnimi prazničnimi procesijami na Veliki šmaren v Sloveniji je procesija v Medani v Brdih, kjer ta praznik imenujejo rožnca. Oznanjajo ga pritrkovalci v zvoniku medanske cerkve, ki si s pritrkavanjem ustvarjajo slovesno zvočno kuliso. Po maši se oblikuje procesija in potuje do vaškega znamenja in nazaj v cerkev. V procesiji nosijo 350-kilogramski kip Marije z Jezusom, ki naj bi ga po ljudskem izročilu izdelal vojaški zapornik, odkupila pa naj bi ga dekleta iz nekdanje krajevne Marijine družbe. Procesija je strogo strukturirana; sestavljajo jo ministranti, duhovniki, nosilci cerkvenih bander, belo oblečeni fantje in dekleta, Marijin kip, Brici in obiskovalci. Marijin kip nosi osem moških, kar je velika čast za vsakega od njih, saj v posameznih družinah čakajo tudi nekaj let, da pridejo na vrsto. Po nekdanjih pravilih so morali biti nosilci kipa le neporočeni moški.

8. »MARIJA V LEŠČEVJU«

Zgodba o nastanku božje poti na Dobrovi pa je naslednja: Na sončnatem vrhu blizu potoka je bil samoten kmet. Ljudje splošno trde, da je bila ta kmetija sedanja Rupnikova hiša št. 19 na Dobrovi. Kmet je imel veliko čredo ovac in goved. Rupnikov sin je pasel očetovo čredo. Nekega večera fantiček kliče svojo čredo, piska na piščal, pa se mu živina ne oglasi. Urno se bliža noč in pastirček začne prositi Boga in Marijo pomoči. Zazdi se mu, da je krava zamukala in ovčka zabeketala na bližnjem gričku.
Na vso sapo hiti na grič in tam vidi čudovit prizor: vsa živina je obrnjena v eno smer in vsa čreda kleči na sprednjih nogah. Ni mogel tega razumeti in ves je bil siromak zmeden. Takrat pa zagleda v leščevju Marijino podobo. Približa se ji, jo dvigne in nese proti domu. Čreda pa gre mimo za njim.
»Mati, poglejte, kaj sem našel v leščevju! In vsa čreda je klečala pred podobo v gozdu in zato sem se nocoj zamudili!« kliče prepadeni deček.
Naslednje jutro pastirček zopet po navadi žene čredo na pašo. Toda zvečer mu vsa živina zopet zgine in spet jo najde klečečo pred isto Marijino podobo na istem mestu kot prejšnji večer. Fantiček spet pobere Marijino podobo in jo nese proti domu. Čreda takoj vstane in zadovoljno gre za pastirjem.
»Mama! Še eno Marijino podobo sem našel v leščevju in zopet je pred njo čreda klečala!« pravi fantek.
Mati gre gledat v omaro in na veliko začudenje ne najde v njej podobe, ki jo je tja spravila prejšnji večer. Čudno se ji zdi, premišljuje, razumeti pa ne more. Podoba je izginila, fant jo je zopet prinesel domov. Žena se prestraši in naroči sinčku: »Nikomur tega ne povej, jaz bom šla jutri zjutraj vse skupaj razložit duhovniku.« Ko je duhovniku žena vse pojasnila, ji reče: »Še danes pridem k vam in bom pripeljal s seboj tudi nekaj prič.« Popoldne pridejo k Rupniku trije duhovniki. Gospodinja odpre skrinjo, da bi podobo gospodom pokazala, toda skrinja je prazna, podobe ni. Duhovniki počakajo pri Rupniku do večera, ko se odpravijo na grič, o katerem je pravil pastirček, da vedno najde na njem podobo Marijino, ki pred njo kleči vsa čreda. Vsi trije duhovniki in vsa Rupnikova družina, pa še nekateri drugi ljudje so o mraku prišli na grič in se na lastne oči prepričali, da je pastirček govoril resnico in da je vse res, kar je pripovedovala Rupnica. Eden izmed duhovnikov ganjen dvigne Marijino podobo. V sprevodu jo med molitvijo nesejo na Rupnikovino. V družinski sobi pripravijo oltarček, kamor podobo postavijo. Takoj sklenejo, da bodo na mestu, kjer je bila podoba najdena, postavili kapelo. Sklep so kmalu izvršili. Z veliko slovesnostjo so potem podobo prenesli v kapelo. Vest o Marijini podobi in o novi kapeli se je bliskovito razširila po okolici in ljudje so začeli trumoma romati v Leščevje k Marijini kapelici. Seveda je bila kapelica že od začetka premajhna, zato so morali kmalu misliti na zidavo cerkve, ki so jo postavili na čast Marije v nebesa vzete.

9. MARIJA POD »ZVONICO«

Nekega jutra pride ljubičenski mežnar navsezgodaj zvonit jutranjico. Jutranjico poznajo posebno na Štajerskem. Dozdevno le v onih krajih, ki so nekoč pripadali salzburški nadškofiji. Mariborska škofija je prišla izpod salzburške oblasti šele po prvi svetovni vojni.
Poleti pri vsaki cerkvi zvonijo jutranjico že ob treh zjutraj, pozimi pa ob štiri. Ljudje so to zvonjenje vzeli resno; kot važno dolžnost je vzel to zvonjenje tudi mežnar. Mežnar romarske cerkve je imel posebno pravico, da je lahko pobiral »zbirco ali bero« ne samo v domači fari, temveč po širši okolici, dokoder se je slišal glas zvonov romarske cerkve. Kdor je zvonjenje slišal, je kratko pomolil, pa vsi so vedeli, koliko je ura.
Neko jutro pa ljudje pravijo »pred davnimi leti«, je ljubičenski mežnar zvonil jutranijco zelo pozno. Kaj se je zgodilo? Pogovarjal in »prepiral« se je z Marijo. Ko je tisto jutro mežnar odklenil vrata pod zvonikom, se je nemalo začudil in prestrašil: Pri vratih je namreč našel Marijo. Skrbeče jo vpraša: »Ljuba Marija, kaj pa vendar ti tukaj delaš?« In Marija odgovori: »Proč grem iz te fare poljčanske.«
»Zakaj pa?« se začudi mežnar. »Ali ti manjka sveč na oltarju?«
»Ne!« odvrne Marija, »sveč imam dosti in vse mi prižgeš ob romarskih shodih.
»Kaj pa ti potem manjka?« zaskrbi mežnarja. »Ali se morda tu na Ljubičnem bere premalo maš?«
»Tudi zaradi tega ne grem proč,« pravi Marija. »Saj hodijo duhovniki radi k meni na Ljubično od vseh strani: iz Poljčan, iz Bistrice, iz Konjic, iz Slivnice in Lemberga (takrat je bila v Lembergu še farà, zdaj
je na Sladki gori), od Sv. Lenarta pod Bočem (zdaj je ta farà prenesena v Kostrivnico), od Sv. Križa pri Slatini, iz Rogatca in drugod. Vsi ti duhovniki tu pri meni na oltarju mašujejo. Pa celo iz Maribora, Ptuja Celja pridejo.«
»Kaj pa je, vendar vzrok, da nameravaš oditi od nas, kaj te je tako užalostilo?« hoče vedeti mežnar.
In takrat je Marija ljubičenska povedala: »Otroci so se mi izneverili in me zapuščajo, srca Poljčančanov so oledenela do mene in do mojega Sina, preklinjajo, mašo opuščajo, zakramente zanemarjajo, pijančujejo in v pijanosti razne nesramnosti uganjajo. Po krivih potih hodijo, bežijo od svoje Matere in od mojega Sina, zato grem proč in ne morem več tu ostati« »Kam pa hočeš iti, kje se misliš naseliti? ‘ je zaskrbelo mežnarja.
»Tja v Bistrico (to je sosednja farà Slovenska Bistrica) bom šla ali pa k svojim sestricam na Svete gore, tam bom našla več hvaležnih src,« upa Marija.
Mežnar zmaje z glavo in skoraj očitajoče vpraša: »Marija, pa si ti res dobro premislila, kaj delaš in kaj misliš storiti? Praviš, da smo Poljčančani slabi zdaj, ko imamo tebe med seboj in ti nas paziš z gore; kakšni pa bomo, ko nas boš ti zapustila, ko ne bomo imeli več Matere med seboj? O, to bi bila za nas največja nesreča. Nikar tega ne stori! Kleče te prosim: Ne hodi od nas, pri nas ostani, ne zapusti nas, o Mati Marija!«
Mežnar je padel na kolena, začel je jokati in prositi še bolj pretresljivo: »Marija, ne zapusti nas, Marija, ostani med nami!«
In takrat je rekla Marija: »Ostala bom, ker me tako prisrčno prosiš, toda nazaj na veliki oltar ne grem. Ostala bom tu pod zvonico. Tukaj mi postavite oltar v opomin vsem ljudem, da sem hotela oditi. Povej vsem, naj se poboljšajo.«
Tako je Marija ostala na Ljubičnem, svoj tron ima pod »zvonico«.

10. MARIJA POMAGAJ BREZJE

Na Brezjah so se zgodili marsikateri dogodki, izredna uslišanja, nenadna ozdravljenja, ki vlivajo vernikom zaupanje za njihove prošnje. Vendar je treba opozoriti, da Cerkev o dogodkih še ni ničesar izrekla, noben od izrednih primerov ni dobil uradnega potrdila Cerkve; pri presoji dogodkov, ki jih imajo ljudje za čudeže, je Cerkev zelo stroga, hoče namreč izključiti vse, kar bi izviralo iz človeške neuravnovešenosti, zanesenjaštva, živčnosti ali bolne domišljije. Kljub temu imajo določeni primeri veliko človeško vrednost. Omenimo vsaj nekatere!
Leta 1863 je ozdravela 18-letna Marija Tavčar, doma iz Begunj na Gorenjskem. Božjast jo je tako strla, da ni mogla nikamor več. Dolgo časa je ležala, potem pa se komaj premikala. Razna zdravila ji niso nič pomagala. Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem je iskala pomoči, ji je naravnost rekel, da kot zdravnik ne more nič več pomagati. Odločila se je, da bo iskala zdravja pri Mariji Pomagaj. Pripeljali so jo na Brezje, kjer je med sveto daritvijo prisrčno prosila Marijo, da bi mogla spet hoditi. Nenadoma je začutila, da lahko giba z ohromelo nogo. Vstala je in v veliko začudenje prisotnih odložila bergle. Se isti dan, 22. septembra 1863, se je zdrava vrnila domov. Dočakala je visoko starost 85 let.
O ozdravljenju Marije Tavčar je slišala Marija Mulej iz Smokuča pri Radovljici. V 21. letu starosti je imela tako hude bolečine v glavi in revmatizem, da včasih po cel teden ni mogla jesti, ne piti in od časa do časa niti govoriti ne. Po sedmih letih neprestanih bolečin v glavi je bolezen tako napredovala, da se je bolnici desna roka v komolcu zvila. Nato ji je bolezen sključila prste leve roke, da si sama ni mogla pomagati. V zaupanju, da se je bo Marija usmilila, so jo 5. oktobra 1863 pripeljali na Brezje. Tu, je Marijo Pomagaj, prosila, da bi vsaj toliko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Bila je pri treh mašah. Med povzdigovanjem druge maše so nastopile bolečine, da se je v omedlevici zgrudila. Polagoma se je roka v zapestju in komolcu zravnala in postala prožna. Pri zadnjem evangeliju tretje maše pa se je po sedmih letih z desno roko spet mogla prekrižati. Med mnogimi ljudmi in več duhovniki, ki so vse to videli, je bil tudi 13-letni A. B. Jeglič, kasneje ljubljanski škof.
Tudi v novejšem času ne manjka raznih izrednih uslišanj. O tem pričajo mnoge zaobljubljene podobe, ki so jih že tisoči prinesli v zahvalo za uslišane prošnje. Koliko je pisem, v katerih se premnogi zahvaljujejo za srečno vrnitev iz vojnega ujetništva, iz izgnanstva, zahvaljujejo se za ozdravljenja! Še veliko več je takih uslišanj, ki niso nikjer drugje zapisana kot samo v srcih hvaležnih vernikov. Dušno ozdravljenje, ki ga mnogi pridobe prav na Brezjah, največkrat ostane skrito, je pa toliko več vredno, ker presega omejene razsežnosti človeškega zemeljskega življenja.
Danes Brezje, slovensko narodno svetišče letno obišče preko 400.000 obiskovalcev. Največ romarjev se zbira vsako leto ob prazniku Marijinega vnebovzetja – velikem šmarnu – 15. avgusta.
15. avgusta 1991, v prvem letu samostojnosti, se je slovenski narod posvetil Božji Materi Mariji. Vsako leto na veliki šmaren to posvetitev obnovimo.
Na predvečer praznika Marije Pomagaj, ki varuje in povezuje Slovence doma in po svetu (23. maja zvečer), je na Brezjah slovesno bogoslužje in procesija z milostno podobo.
Vsakoletna romanja bolnikov in invalidov na tretjo soboto v juniju od leta 1969 pripravlja revija Ognjišče. Bolnim in ostarelim romarjem pomagajo tudi mladi, ki jim na željo priskrbijo duhovnika za spoved in pogovor, v pomoč pa so jim tudi pri prevozih in drugi oskrbi.
Mladi vsako leto ob koncu šolskega leta organizirano poromajo peš na Brezje.
Na prvo septembrsko nedeljo obhajamo obletnico kronanja milostne podobe Marije Pomagaj.
Drugo septembrsko soboto je pri Mariji Pomagaj škofijski molitveni dan za nove duhovne poklice.
Vsak dan pa so Brezje kraj molitve, sprave in umiritve. So studenec, iz katerega lahko zajemamo novo upanje in pogum za življenje.

11. LEGENDA O PETROVŠKI MARIJI

Ob dolgi, dolgi beli cesti, ki pelje v Maribor in na Dunaj in še dalje v širni svet, stoji med Petrovčami in Žalcem gostilna »Pri zlatem križu«. V mesečini je svetla in ljubka, kot bi bila zgrajena iz porcelana.
Pred njo se je ustavil mlad popotnik, namenjen v Novo Celje. Od dolge poti bi se rad odžejal, pa je stopil v gostilno, kjer ga je v prostorni sobi sprejela mlada gostilničarjeva hči. Gostilniški prostor je medlo razsvetljevala velikanska petrolejka, ki je visela izpod stropa. Dekle je poznemu gostu postregla z vinom. Ko sta že dolgo sedela in se molče ogledovala, se je odžejani popotnik oglasil in rekel mlademu dekletu. »Tako čudno tiho je v tem velikem prostoru, pripoveduj mi kaj!«
»Kaj naj ti pripovedujem, ko sem še tako mlada in neizkušena.«
»Pripoveduj mi karkoli, kar se nanaša na te kraje.« »Ali naj ti pripovedujem o petrovški Mariji?« »Kdo je ta?«
»Mati božja.«
»Aha, Mati božja.«
»Ali si bil kdaj v cerkvi petrovške Marije?« »Ne, nisem bil.«
»Videl bi, da je petrovška Marija zelo lepa in zelo mlada, kakor bi imela samo petnajst ali šestnajst let. Še truma angelov okrog nje je onemela v začudenju in orgle na koru so onemele prav tako. Te orgle
zaigrajo v veselju samo takrat, kadar priromajo velike skupine romarjev občudovat Marijino lepoto in se ji priporočati v svojih bridkostih in težavah. Njena bela roka … si videl njeno belo roko?« »Nisem je videl.«
»Si videl, kako je Marija upognila prst s prstanom proti dlani? In ali veš, da je ni sile na svetu, ki bi ji mogla ugrabiti ta prstan?«
»Nisem vedel.«
»Ali si slišal o vitezu, ki ji je podaril ta prstan?« »Nisem slišal.«
»Takrat, ko so Turki plenili po deželi, je živel vitez, ki se nikogar ni bal. Jezdil je na iskrem belcu in vodil svoje junake od bitke do bitke. Ni se bal niti ran niti smrti in Turki so bežali, če so le slišali njegov
bojni krik. Rešil je iz sužnosti tisočere, osvobodil je mlade fante in dekleta, ki so jih hoteli odpeljati v Carigrad. Silen je bil in ponosen in oči so mu žarele, kot bi v njih goreli kresovi, ki so jih prižigali tedaj po hribih in gorah.
Ko se mu je posrečilo, da je očistil Savinjsko dolino plenivcev, se je ljudstvo veselilo in od veselja rajalo po travnikih. Kamorkoli je prijezdil, so strmele mladenke za njim, grajske hčere so olepšale njegovega belca s cvetjem in ponujale vitezu svoje srce. On pa kljub vsem zmagam ni bil vesel, kakor bi slutil, da bo doživel še nekaj nenavadnega. Odjezdil je k petrovški Mariji, da bi se ji zahvalil, saj jo je zelo ljubil in spoštoval, ker ga je tolikokrat rešila smrti. Ko pa je pokleknil pred njeno podobo, je videl, da so Marijine oči še vedno temne in žalostne. Spoznal je, da se bližajo hudi dnevi za ljudstvo.
Ni minilo niti leto dni, ko so prihiteli glasniki od meja turškega cesarstva in oznanili, da zbira turški car veliko vojsko, s katero misli planiti na naše pokrajine. Z vseh strani so se zbirali junaki v trume, da bi pohiteli na bojišče turškemu carju nasproti. Vitez pa je postal tih in zamišljen. V sanjah je videl samega sebe, kako leži na bojišču mrtev; nad njegovo glavo sije polmesec, pod polmesecem krožijo jastrebi, sedajo na njegove prsi m mu kljujejo srce.
Pohitel je k petrovški Mariji. Pokleknil je pred njeno podobo, snel prstan s svojega prstanca, vstal in nataknil prstan Mariji na prst: »Vselej si me rešila smrti, zmerom sem se vračal zdrav iz boja in prihajal k tebi in ti gledal v oči. Le tebe edino sem ljubil v življenju. Zdaj pa so mi hude sanje pokazale smrt in zmago polmeseca. Izročam ti ta prstan, kakor ga izročajo drugi nevestam in, če se povrnem še živ v ta kraj, ti ga ne bom vzel nazaj, da, bi ga drugi podaril v znamenje zvestobe. Le tebi, Marija, bom ostal zvest in tvoji lepi podobi.«
Tako je govoril in z desnico na svojem meču prisegel Mariji večno zvestobo. Tedaj se je Marija blago nasmehnila in vitez je vedel, da mu ne bo treba umreti. Prisrčno se ji je zahvalil in še dolgo strmel v njeno podobo. Ko je odhajal, so ga pozdravili angeli, ki plavajo nad korom.«
»Ali verjameš vse to, kar sem ti pripovedovala o petrovški Mariji?« je vprašala deklica mladega gosta.
»Le pripoveduj dalje!« ji je prikimal.
»Strašna je bila bitka in ni bilo take ne sto let poprej in ne sto let pozneje. Kri je tako napojila polja in travnike, da je še danes zemlja rdeča kakor makov cvet. Vsi junaki so padli, le vitez, ki je Mariji obljubil večno zvestobo, je ležal hudo ranjen sredi bojišča. Pri njem je stal njegov belec in žalostno povešal glavo nad njegov obraz. Visoko pod nebom so plavali jastrebi, poletavali k mrtvim junakom in jim kljuvali srca. V turškem taboru pa so udarjali bobni in zvenele cimbale v divjih godbah; turške lepotice so rajale v divjih plesih in vojaki so pijani od zmage prepevali divje bojne pesmi. Vsi so slavili zmago polmeseca.
Carja je spremljala na bojišče najmlajša hči Fatima, ki jo je oče tako ljubil, da se niti za dan ni mogel ločiti brez nje. Ko je Fatima videla junake, kako mrtvi leže na bojišču, se je zbudilo v njenem srcu usmiljenje. V noči je odšla k njim z vrčem vode, da bi tistim, ki so morda ostali živi, olajšala kruto usodo. Toda namesto z vodo je le s solzami pomilovala junake, saj so bili vsi mrtvi razen viteza, do katerega je končno vendarle prišla. Po ustnicah, ki so se mu premikale, je spoznala, da je v njem še življenje. Nastavila je vrč k ustom in vitez je pil. Ko je odprl oči, je Fatima ostrmela nad bridko žalostjo, ki je odsevala iz njih. Pokleknila je k njemu, odvila beli šal s svojih prsi in mu povezala rane. Ko se ji je v hvaležnosti nasmehnil, se je njeno srce vnelo v ljubezni. Stekla je nazaj v šotor, objela očeta in ga prosila, naj ne ubije ranjenega mladega junaka. Oče jo je tako ljubil, da ji ni mogel odreči želje, in ukazal je vojakom, naj ranjenega viteza nalože na njegovega belca in pripeljejo v šotor.
In glej, tudi carju je bil vitez všeč, saj niti malo ni potožil, čeprav je bil hudo ranjen. Fatima mu je stregla in ga negovala tako dolgo, da je lahko zopet zajahal svojega belca. Medtem je prepevala pesmi o ljubezni, ga božala in ljubkovala. Od dneva do dneva je postajal vitez bolj omamljen od njene lepote, od njenih kot noč črnih oči, od njenega kipečega telesa in belih rok, ki so mu gladila lica. Ko so jezdili proti Carigradu, se mu je zdelo, da jezdi v pravljičnih sanjah skozi čudovite dežele na krepkem belcu poleg živahnega vranca, na katerem je jezdila Fatima, ki so jo carjevi vojskovodje imenovali – kraljico zvezdnih noči.
Car, kateremu se je vitez prikupil, mu je rekel: »Mohamedov polmesec je zmagal. Videl si polmesec, ki je dokazal, da tvoja vera ni prava. Prvi med vsemi si si pridobil vso naklonjenost moje hčere Fatime, ki je najlepša od vseh žena na svetu. Njene oči so globoke kot noč in njeno srce je privlačno kot raj, ki nam ga je Mohamed obljubil. V svoje srce je sprejela tvojo podobo, ti pa sprejmi vero Mohameda. Pojdemo pred Dunaj in tvojo glavo bo Alah ovenčal s slavo, ker si resnično velik junak.«
Vitez je odgovoril: »Polmesec je zmagal in Mohamed je Alahov prerok. Ni lepše žene nikjer na tem svetu, kot je Fatima. Sprejel sem njeno podobo v svoje srce. Toda v svoji domovini sem podaril prstan drugi ženi. Dovoli, car, da pojezdim z belcem domov in vzamem tisti ženi prstan, potrdilo zvestobe, in ga prinesem Fatimi, ki je močnejša in lepša kot ona. Vzel ji bom prstan in ga nataknil, ko se vrnem, na prstanec najlepše roke tega sveta.«
Zajezdil je belca in dirjal na njem dolge dneve in dolge noči. Nikjer se ni ustavil, da bi malo počival, kajti silno hrepenenje po Fatimi ga je gnalo, da bi se čim prej vrnil v daljni Carigrad.
Ko je prijezdil pred Marijino cerkev v Petrovčah, je planil s konja in stopil k vratom, ki so se nenadoma sama od sebe odprla pred njim. Vitez si je mislil, da mu sam Alah hoče olajšati pot do oltarja.
Pokončno in skoraj prešerno se je bližal Mariji, ki je gledala nanj z oltarja s strogim obrazom. On pa jo je nagovoril: »Ljubil sem te in mislil sem, da si nepremagljiva. Ti pa si dopustila, da so padli junaki in si morala kloniti, zakaj polmesec je bil močnejši od tebe. Srečal sem oči, ki jih ima kraljica zvezdnih noči, in tiste oči so lepše od tvojih sinjih. Ko je tako govoril, so postale Marijine oči neskončno žalostne. Videl je to žalost, ki pa ga ni presunila; stopil je k njej, da bi ji snel prstan. Tedaj je Marija krčevito upognila prstanec proti dlani in tisti hip je vitezu ohromela desnica, ki jo je bil dvignil.
Vitez je spoznal svojo zmoto; zastrmel je poln groze in strahu v Marijin obraz in videl, kako sta se potočili dve solzi iz njenih sinjih oči na bleda lica. Zgrudil se je na kolena in se ves skesan s čelom dotaknil hladnih tal. Ko je v strahu in spoštovanju spet dvignil svoj obraz, se mu je Marija nasmehnila in v svoji desnici je spet začutil življenje.
Obrnil se je in šel proti izhodu. Medtem so se oglasile orgle, kot da so same od sebe zaigrale, saj ni bilo nikogar v cerkvi. Pred vrati je klečal njegov belec na pragu. Vitez ga je zajezdil, pohitel na njem v Celje, kjer je stopil v samostan, da bi laže služil Mariji in laže pozabil Fatimo.«
Mlad gost se je zamislil, si natočil vina in pil. Zamišljen se je odpravil spat in v sanjah se mu je ponovila vsa zgodba o petrovški Mariji.