Vera, upanje, ljubezen
Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:
Ta božični dan, bralec, postoj ob naših jaslicah in si oglej luči upanja v zgodovini, ki nas navdajajo s pogumom in prepričanjem o zmagi Dobrega nad zlim.
Prva Mojzesova knjiga uči, da je največja ukana zla ta, da človeka napeljuje k misli o vsemogočnosti. Da bo, ako mu bo sledil, postal kakor Bog. Resnica je ravno nasprotna. Če mu bo sledil, ga bo pogubil. Zlo je zajedavec, ki naposled uniči svojo žrtev. Naj se človek še tako trudi, ga sam ne more izkoreniniti. Človek se mu lahko zoperstavi samo z obilo molitve in Božje milosti ter tako onemogoči njegovo širjenje. Nebeški oče je človeka za boj proti zlu opremil z vrednotami, ki predstavljajo temelj, po katerih naj ravna dejanja v svojem življenju. Brez dejanj, s katerimi bi potrdili te vrednote, so le-te mrtve in zategadelj neuporabne.
Zgodovina je polna gorja in zmag, ko je zmagalo hudo nad dobrim. To bi te, obiskovalec draveljskih jaslic, lahko žalostilo, če ne bi bilo tudi primerov, ko so se mu ljudje uprli. Ti primeri naj bodo za vzgled, in ne boj se jih, ako se boš znašel v podobni situaciji, posnemati. Mnogi te skušajo prepričati, da je družina vse kar se zanjo okliče. Pa je temu res tako? Boš kot kristjan prisluhnil nagovarjanju zla, ki prihaja iz njih, pod pretvezo svobodne izbire? Ne videč dejstva, da ta pot pelje v pogubo. Ali pa boš za vzgled družine vzel Jožefa, Marijo in Jezusa. Popolno družino. Modri z Vzhoda niso upoštevali navodil Heroda, ampak so sledili zvezdi repatici, ki jih je pripeljala do novorojenega deteta. Se obračaš kdaj k Bogu s prošnjo, da bi te blagoslovil s vsaj delčkom modrosti, ki so jo prikazali sveti trije kralji? Tudi grožnja s smrtjo ni odvrnila kristjanov v Rimu, da ne bi izpričali svoje vere v troedinega Boga. Bi ravnal enako? Premoreš toliko poguma, zaupanja? Si sposoben ljubezni sv. Damijana, ki jo je izkazoval gobavcem na otoku ali dobrote misijonarja Majcna? Ali pa ti vsakodnevni opravki slepijo oko pred ljudmi, ki so potrebni tvoje pomoči in tople besede, trenutka tvojega časa. Bi bil sposoben premostiti sovraštvo in Božični dan preživeti z osebo, ki ti je storila hudo. Mar ni občudovanja in posnemanja vredno premirje med Nemci ter Britanci in Francoz božičnega večera leta 1914? Ta dan je Dete v jaslih stopilo njih sovraštvo. Prepoznaš v gorečnosti pastorja Martina Luthra Kinga navdih, v pravici južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele moč in vztrajnost, ki sta jih izkazala, ko sta se zavzela za zatiranje tedanje družbe? Mar ti ne moreta biti za vzgled? Ali se boš boril proti krivici in oznanjal resnico, tako kot je to storil Giovanni Falcone v svojem boju z mafijo? Si sposoben njegove pokončne drže? Je mar mogoče, da nekdo odpusti svojemu atentatorju? Nemogoče! Nikoli videno! Pa saj ga je hotel ubiti! Pa vendarle je Janez Pavel II. premogel dovolj moči in ljubezni za odpuščanje skorajšnjemu morilcu. Zdravniki brez meja darujejo svoj čas in zanje, da rešujejo življenja v Afriki in drugod po svetu. Delajo v težkih pogojih, z malo zdravili, brez vode in elektrike. Kakšna predanost! Jo tudi ti premoreš? Zakaj se v težkih trenutkih življenja ne zgleduješ po čilskih rudarjih, ki so bili 70 dni ujeti globoko pod zemljo? Molitev in vera sta jim bila v tolažbo, jih navdajala z upanjem, da je rešitev mogoča in da Bog pazi na njih. Bi bil sposoben solidarnosti 7. b razreda? Obrili so si svoje glave. Tako njihov sošolec po terapiji zaradi bolezni levkemije na šoli ni izstopal.
Ko se te naslednjič »poloti« skušnjava, da bi rajši prisluhnil zlu kot Ljubezni, za trenutek premisli, kaj bi zgoraj opisani ljudje storili v tvojem primeru. Draveljski jasličarji upamo, da boš od letošnjega božiča naprej ravnal tako, kot bi oni. Velja?
Letošnjega božiča vam želimo vere kristjanov, ki so umrli mučeniške smrti v Koloseju, upanja čilskih rudarjev in ljubezni, ki jo je premogel sv. Damijan.
draveljski jasličarji
1. MIR
Mir je stanje urejenosti in ubranosti v človeku ali med ljudmi. V političnem smislu pa pomeni ne le stanje brez vojne, ampak življenjske razmere, kjer imajo vsi ljudje možnost za razvoj in so spoštovane človekove pravice. Sveto pismo razume mir kot popolno sožitje med ljudmi in narodi. Tak mir je Božji dar in sad prizadevanja ljudi. Jezus blagruje tiste, »ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5,9). Popolnega miru človeštvo ni sposobno doseči. Uresničil ga bo šele Bog ob dopolnitvi časov.
p. Jože Pucelj DJ
BOŽIČNO PREMIRJE
V severni Franciji so leta 1914, med prvo svetovno vojno na božični večer, častniki in vojaki Škotske in Francije na eni ter vojaki Nemčije na drugi strani, spontano za en dan položili orožje in se dogovorili za božično premirje.
Tistega svetega večera se je iz nemških jarkov kar naenkrat zaslišalo petje Svete noči in drugih božičnih pesmi. Zgodil se je čudež: Škoti so se jim pridružili z igranjem na svoje dude. Neki vojak je na rob jarka postavil božično drevesce, nato pa se povzpel na nikogaršnje ozemlje. Nihče ni streljal. Sovražniki so za hip pozabili na vojne grozote in na sovraštvo, ki so jim ga podtaknili politiki. Tistega večera je okoli 100.000 vojakov obeh sprtih strani skupaj praznovalo rojstvo našega Odrešenika. Kot bratje so si delili borno jedačo in pijačo, fotografije, spomine, igrali nogomet ter skupaj obhajali polnočno sveto mašo. Božično premirje je trajalo ves božični dan.
Pričevanje britanskega vojaka: »Za nič na svetu ne bi želel zamuditi tistega edinstvenega Božiča… Opazil sem nemškega oficirja, mislim, da je bil poročnik. Začela sva pogovor. Na uniformi je imel čudovite gumbe. Potegnil sem škarje za rezanje žice in odstrigel nekaj njegovih gumbov. V zameno sem mu dal nekaj svojih… Opazil sem, da je neki naš vojak, ki je bil v civilnem življenju frizer, strigel nekega nemškega vojaka, ki je imel zelo zanemarjene dolge lase.«
2. DRUŽINA
Družina je osnovna celica družbe, ki jo sestavljajo starši in otroci. Naloga staršev je, da skrbijo za svoje otroke, jih vzgajajo in pripravljalo za samostojno življenje. Stara zaveza pojmuje družino kot kraj srečanja z Bogom. Poglavar družine je oče, ki mora biti pokoren Božji volji hkrati pa izvršuje duhovniško vlogo v družini. Jezus poudarja vrednost družine. Sam se rodi in živi v družini, na svatbi v Kani naredi prvi čudež, v svojih prispodobah velikokrat uporabi družino. Vendar zanj družina nima absolutne vrednosti. »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37).
p. Jože Pucelj DJ
JEZUSOVO ROJSTVO
Matej 1,18-25
18 Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti,
zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus,
kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« 22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:
23 Glej, devica bo spočela in rodila sina
in imenovali ga bodo Emanuel,
kar v prevodu pomeni Bog z nami. 24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi 25 in ni je poznal,
dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.
3. MODROST
Modrost je preudarnost v delovanju. Predmet modrosti so vsa človekova dejanja, ker se pri vseh zahteva preudarnost, da bodo nravno dobra. Sveto pismo razume modrost kot Božji dar. Modrost človeka nagiba, da zna o pravem času molčati ali govoriti (Preg 10,19), da zna presojati ljudi (Preg 28,11), da zna prav svetovati (5 Mz 32,28), da je čuječ za Gospodov prihod (Mt 25,1 sl.).Sveti Pavel nas opozarja na paradoks v krščanski veri, da je »Božja norost modrejša od ljudi« (1 Kor 1, 23).
p. Jože Pucelj DJ
OBISK MODRIH
Matej 2,1-12
1Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri
z Vzhoda v Jeruzalem 2 in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda,
in smo se mu prišli poklonit.«3 Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. 4 Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. 5 Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku:
6 In ti, Betlehem, dežela Judova,
nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;
iz tebe bo namreč prišel vodnik,
ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«
7 Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. 8 Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« 9 Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti,
je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. 10 Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. 11 Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. 12 In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.
4. VERA
Vera je svoboden človekov odgovor na Božje razodetje. Z dejanjem vere se človek Bogu popolnoma izroči, kar pa ne more storiti brez Božje milosti.Tako je vera interakcija med Božjo milostjo in človeško svobodo. Stara zaveza pokaže očaka Abrahama kot prapodobo vere (1 Mz 12,1–4). V Novi zavezi veže Jezus vero na svojo osebo oziroma na pričevanje apostolov in njihovih naslednikov, po katerih govori on sam. »Kdor vas posluša, mene posluša …« (Lk 10,l6) Vera v Jezusa pa je združena tudi s preganjanjem ali celo s smrtjo. »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas … (Jn 15,20).
p. Jože Pucelj DJ
ZAČETEK PREGANJANJA KRISTJANOV
Za začetek preganjanja kristjanov zgodovinarji štejejo Neronov pokol leta 64 po Kristusu. Ker je v Rimu izbruhnil hud požar (nekateri viri pravijo, da ga je zanetil sam Neron, ki je bil znan po fanatičnih idejah in krutosti). Požar je uničil del Rima. Zaradi tega so se poslabšale ekonomske razmere. Ljudje so bili nezadovoljni. Za nastalo situacijo so krivili cesarja Nerona. Neron se je tega ustrašil in, da bi obrnil pozornost ljudstva drugam, je kristjane obdolžil požiga in s tem sprožil njihovo preganjanje. Tedaj je po izročilu umrl mučeniške smrti tudi apostol Pavel.
V rimski družbi, ki je častila mnogo bogov, so bili kristjani s svojim verovanjem v troedinega Boga nadvse primerno žrtveno jagnje. Mnogi so v Koloseju z mučeniško smrtjo pokazali svojo vero v Jezusa.
Rimski zgodovinar Tacit pravi, da so kristjane oblekli v kože divjih zveri, jih vrgli med divje pse, jih križali ali sežgali. Ljudem so se zasmilili, čeprav, kot pravi Tacit, so kot kristjani smrt zaslužili. Spoznali so namreč, da jih niso razmesarili v korist obče dobrega, ampak, da bi potešili besno slo tirana.
5. UPANJE
Upanje ni navaden optimizem, češ saj se bo vse dobro izteklo. Pravo upanje temelji na popolnem smislu našega delovanja in teka zgodovine. Že v Stari zavezi so Izraelci upali zaradi Božje besede. Krščansko upanje pa temelji na vstajenju Jezusa Kristusa in njegovi obljubi učencem ter pričakuje vstajenje celotne osebe ne le duše (1 Kor 15,15–22). Hkrati pa se kristjan zaveda, da Očetova roka spremlja vsakega človeka in da tudi v brezizhodni situaciji ne sme obupati.
p. Jože Pucelj DJ
ČILSKI RUDARJI
33 čilskih rudarjev je bilo 69 dni ujetih 700 metrov pod zemljo. Po prvih 17 dneh jim je uspelo na površje poslati sporočilo, da so živi, čilske oblasti so nemudoma sprožile obsežno reševalno operacijo. Drama se je srečno končala 13. oktobra, ko so jih reševalci z najsodobnejšo tehnologijo rešili iz ujetništva v rudniku zlata in bakra San Jose na severu Čila.
Večina rudarjev je bila Rimo-katoličanov. Reševalce so prosili, da jim po jašku pošljejo kip Device Marije in kip sv. Lovrenca, zavetnika rudarjev. Papež Benedikt XVI. jim je poslal rožne vence, ki jih je blagoslovil. Le vera, molitev in upanje so jim preprečili, da zaradi ujetništva globoko pod zemljo niso zblazneli.
Pričevanje nekega rudarja je bilo sledeče: »Bil sem z Bogom in bil sem s Satanom, a na koncu me je rešil Bog.«
Rudarji, ki so toliko dni preživeli globoko pod zemljo, so sestavili tole molitev:
»Moj Bog, hvala ti, da si bil med 69-dnevnim bivanjem v globini 700 metrov pod zemljo ves čas z nami. Moj Bog, hvala ti, da si nam ohranil naša življenja, ki so vse dni visela na tanki nitki, da si nam stal ob strani v primežu tesnobe, bojazni pred smrtjo in paničnega strahu. O moj Bog, vekomaj bodi zahvaljen za težke ure negotovosti, za vse stiske, nepopisne trenutke gorja. O moj Bog, vekomaj bodi zahvaljen za ljudi, ki so si tako zelo prizadevali, da bi nas iz podzemlja rešili v svetlobo sonca, da si nas vrnil našim prijateljem, znancem, družinam, ki so ves čas trepetale za naša življenja. Zahvaljen bodi tudi za to, ker boš z nami, ko bodo po svoje orkestrirali nenadzorovani izbruhi zatrtih čustev – v obliki depresije ali klavstrofobije.«
6. ŽIVLJENJE
Človeško življenje se ne da zožiti le na neprekinjenost biokemičnih in psihičnih procesov, človek je presežno bitje. Sveto pismo že na začetku pove, da je Bog ustvaril človeka »po svoji podobi« (1 Mz 1,27). Človeško življenje je torej več kot rastlinsko in živalsko in je pod posebnim Božjim varstvom. Bog strogo prepoveduje umor. Nova zaveza postavlja človeka še na višjo raven, saj je za njegovo odrešenje bila prelita Odrešenikova kri (Mt 26,28). Zato smo kristjani poklicani k spoštovanju življenja od spočetja do smrti, ki pa se po besedah svetega Pavla ne konča s smrtjo. »Če smo s Kristusom umrli, bomo z njim tudi živeli…« (Rim 6,8). Iz povedanega je razvidno, da smo poklicani k skrbi za svojo in svojega bližnjega telesno, duševno, socialno in duhovno blaginjo.
p. Jože Pucelj DJ
ZDRAVNIKI BREZ MEJA
Organizacijo Zdravniki brez meja slikovito opisuje pričevanje Maje Kolšek Šušteršič, dr. med. (izsek).
»Ob prihodu v bolnišnico so nas pričakali stare železne postelje, prekrite z blazinami iz pene, razbita okna, tako da je bilo ves čas mrzlo, za pomikanje terapijskega vozička pa si potreboval kar precej prakse, saj je bil že zelo dotrajan. Ko smo videle sanitarije in »kopalnico«, smo se zgrozile. Sestre so zvečer večkrat delale ob svečah, ker je zmanjkalo elektrike, vodo pa je bilo treba shranjevati v posebnih sodih, saj je iz pip pritekla le dvakrat na dan za kratek čas.
Ugotovile smo, da imamo doma veliko stvari za samoumevne. Tam na primer ne poznajo nege bolnikov, ampak zanje skrbijo svojci. Ti jih umivajo, vozijo na stranišče in hranijo ter jim poleg dveh pustih obrokov, ki jih dobijo v bolnišnici, včasih kaj skuhajo. Poskrbijo tudi za rjuhe in odeje, ker jih tam večinoma zmanjka. Pogosto pa svojci ne morejo preživeti veliko časa z bolniki, saj imajo doma družino, za katero morajo skrbeti, in večkrat tudi polje, na katerem je treba delati, da preživijo. Bolniki so tako prepuščeni sami sebi, ležijo umazani po več tednov v posteljah na istih rjuhah, osamljeni. Takrat se je pokazalo, kako zelo so Zambijci povezani med sabo. Vedno si pomagajo in tako včasih svojci koga drugega priskočijo na pomoč bolniku, ki je v bolnišnici ostal sam, mu pomagajo do stranišča ali pri hranjenju.
Zdi se mi, da je bil za nas velik šok tudi spoznanje, da ne moreš vsem pomagati, in da pridejo nekateri (veliko mladih) v bolnišnico umret. V Zambiji je okuženost s HIV zelo velika, sploh pa je ta delež velik v bolnišnicah, kamor ljudje pridejo zaradi težav, ki nastanejo ob napredovanju okužbe, ko se že razvije aids. Pogosto pridejo v zadnjih vzdihljajih, saj najprej poiščejo pomoč pri tradicionalnih zdravilcih (vračih). Takšna vrsta medicine je v Zambiji še zelo navzoča in večkrat smo bile besne, saj so ljudje prišli prepozno, čeprav so imeli v osnovi bolezen, ki bi se jo dalo z ustrezno terapijo preprosto pozdraviti.
Kljub vsej bedi, v kateri živijo, med ljudmi še vedno vladata veselje in optimizem, ki sta na srečo nalezljiva. Po začetnih mukah smo se dobro vklopile v okolje, se zbližale z zdravstvenim osebjem in ljudmi v vasi. Ti so nas lepo sprejeli. Čeprav je težko verjeti, je na oddelkih še vedno vsak dan odmeval smeh, iz malega tranzistorja pa se je širila afriška glasba. Vse to nam je vlivalo voljo, da nismo obupale, ampak smo se trudile po najboljših močeh.«
7. LJUBEZEN
Ljubezen do bližnjega izraža nesebično dobrohotnost. Ker pa smo ljudje različni in v različnih življenjskih okoliščinah, se ne kaže vedno na enak način. Že Stara zaveza vedno znova poudarja sočutje in ljubezen do bližnjega. V priliki o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25). Jezus pokaže, kdo je naš bližnji. Vsak človek, ki je v stiski, čeprav sovražnik in ga morda nikdar več v življenju ne bomo srečali. Zgodovina krščanstva se zato kaže vedno znova kot zgodovina dejavne ljubezni v smislu diakonije in karitasa.
p. Jože Pucelj DJ
SVETI DAMIJAN JOŽEF DE VEUSTER
Za misijonarsko pot se je Damijan odločil po velikem misijonu leta 1858. Z željo, da bi pomagal najrevnejšim v daljnih deželah, se je odpravil od doma v Louvain, v samostan redovnikov presvetega Srca Jezusovega in Marijinega. Zaprosil je za vstop v noviciat ter si privzel ime Damijan. Leta 1864 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo že obhajal v misijonih, v Honolulu-ju. Tu se je začelo njegovo bogato misijonsko delovanje. Sledila sta še misijon v Koholi in devetletno delo pri Kanakih na Havajih. Odločilno zanj pa je bilo srečanje s škofom Maigretom, ki mu je pripovedoval o težavah na otoku Molokaj, kjer so gobavci umirali brez duhovnika, saj nihče ni zdržal med njimi. Damijan se mu je takoj ponudil in leta 1873 odplul na »otok zavrženih«. Gobavci so ga z navdušenjem sprejeli in kar niso mogli verjeti, da se je našel duhovnik, ki se bo za stalno naselil med njimi in delil z njimi njihovo žalostno usodo. Potem ko je za silo poskrbel za najbolj revne in zapuščene, je začel postavljati trdne in lesene hiše namesto prejšnjih koč iz ločja. S pomočjo lažjih bolnikov je sam stesal okoli 400 hiš za tisoč gobavcev, oskrbel vodovod, zgradil bolnišnico in sirotišnico. S svojim vztrajnim pisanjem in poročili je pripravil tudi vlado, da mu je začela pošiljati pomoč, zdravnike in strežno osebje. Pod njegovim vodstvom in skrbjo so gobavci spet zaživeli človeka vredno življenje. Poleg tega je požrtvovalno opravljal tudi svoje duhovniško poslanstvo: maševal, pridigal in delil zakramente. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu in vsem, kar so videli, da je zanje storil, spreobračali in se dali krstiti. Dvanajst let je oče Damijan ostal zdrav in trden, v trinajstem letu pa je opazil, da je bolezen napadla tudi njega. Štiri leta jo je potrpežljivo prenašal, nato pa ji tudi sam podlegel.
Ime: krstno ime Jožef, redovno ime Damijan.
Rodil se je 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo (Belgija), umrl pa 15. aprila 1889 na otoku Molokaj na Havajih.
Zavetnik: gobavcev, priprošnjik proti gobavosti.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije (v klobuku, z okroglimi naočniki), umetniki pa ga upodabljajo v redovni obleki.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 4. junija 1995, za svetnika pa Benedikt XVI. 11. oktobra 2009.
Goduje: 10. maja.
8. ODPUŠČANJE
Odpuščanje je odločitev, ki omogoča, da preneha zaradi neprimernega ravnanja ali vedenja negativen odnos do nekoga, ki nas je prizadel. Ni vedno lahko odpustiti, zlasti če nas je nekdo močno prizadel. »Maščevanje je sladko,« pravi pregovor. Vendar maščevanje ničesar ne reši, temveč zastruplja človekovo srce ter sproži novo zlo, ki se nadaljuje kot nepretrgana veriga. Že Stara zaveza govori o odpuščanju (Sir 28,2). V priliki o služabniku, ki ni hotel odpustiti (Mt 18,21), Jezus učencem razloži, zakaj je treba vedno znova odpuščati. Če se zavedamo, kaj vse nam je Bog odpustil, potem ne moremo odreči odpuščanja svojemu bratu ali sestri.
p. Jože Pucelj DJ
ATENTAT NA BLAŽENEGA JANEZA PAVLA II.
13. maja 1981 je turški nacionalist Mehmet Ali Agca streljal na papeža Janeza Pavla II. in mu skorajda zadal smrtne rane. Agca je na svetega očeta z domnevno smrtonosne razdalje streljal trikrat. Ko ga je Janez Pavel II. konec leta 1984 obiskal v strogo varovanem zaporu Rebibbia, ga je vznemirjalo le eno vprašanje: »Zakaj niste mrtvi? Dobro vem, da sem natančno meril.«.
Janez Pavel II. je takrat svoje preživetje pripisal priprošnji fatimske Matere Božje. Krogla, ki je 13. maja 1981 zadela Janeza Pavla II., je že od leta 1982 vdelana v krono Marijinega kipa v Fatimi.
Agca je papeža izčrpno izprašal o »mogočni boginji iz Fatime«, ki ga je očitno spravila iz nevarnosti, piše kardinal Stanislav Dziwisz v svojih spominih, ki so izšli leta 2007. Papež je bil povsem gotov: ena roka je streljala, druga, »materinska roka, pa je vodila smer leta krogle« in mu dopustila, da je ostal na pragu smrti.
Spodleteli atentat 13. maja 1981 je precej pozornosti v medijih zbudil tudi ob nedavni razglasitvi Janeza Pavla II. za blaženega. Med ganljiva poročila o tedanjih pričah sodi tudi danes dvaintridesetletna Sara Bartoli.
»Papež me je držal v svojem naročju, ko je Ali Agca meril nanj«, je Bartolijeva, ki živi v bližini Rima, povedala v pogovoru za časnik Corriere della Sera. Pokazala je tudi fotografijo Janeza Pavla II., ki v očetovo naročje vrača otročiča s svetlimi kodri. Ta otroška glavica, ki se je nenadoma znašla v vidnem polju cilja, naj bi za hip zmedla atentatorja. Njegovi streli domnevno zaradi tega niso bili smrtni.
Agca so 18. januarja 2010 izpustili iz turškega zapora. Štiri mesece kasneje je Benedikt XVI. obiskal Fatimo. Tam je izrazil tudi mnenje o atentatu na svojega predhodnika. Kot je dejal sveti oče, je »Fatima okno upanja, ki ga odpira Bog«. Marijino prikazanje 13. maja 1917 sestrici in bratcu Marti in Luciji dos Santos je bilo ljubeče znamenje Boga, da bi med ljudmi okrepil vez bratske solidarnosti.
9. PRAVICA
Pravica pomeni, da vsak dobi tisto, kar mu pripada. Kaj pa komu pripada, o tem si ljudje v zgodovini niso bili edini. Nastale so diskriminacije glede na spol, raso, vero, imetje, družbeni položaj. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi …« (l Mz 1,27), piše v Stari zavezi, kar pomeni, da je vsem ljudem brez izjeme treba priznati človeško dostojanstvo. Nezdružljivost diskriminacije v Jezusovem nauku pa najbolje izrazi sveti Pavel: »Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28).
p. Jože Pucelj DJ
GIOVANNI FALCONE
Giovanni Falcone je bil italijanski tožilec, ki se je specializiral za preganjanje mafije in preiskovanje njenih zločinov. Bil je trdno prepričan, da je potrebno to kriminalno družbo, ki je uničila toliko življenj in stori toliko ostudnih zločinov, izkoreniniti. O tem pričajo naslednje njegove besede: »He who is silent and bows his head dies every time he does so. He who speaks aloud and walks with his head held high dies only once.« (prevod: »Kdor je tiho in skloni glavo, umre vsakokrat, ko to stori. Kdor govori naglas in hodi z vzdignjeno glavo, umre samo enkrat.«).
Falcone in njegov prijatelj Paolo Borsellino sta najbolj zaslužna za uspešno in eno največjih sojenj proti mafiji v Italiji. Takrat je za zapahi pristalo kar 360 mafijcev. Ob tem se je zavedal, v kakšni nevarnosti je, kar pričajo sledeče besede: »My life is mapped out: it is my destiny to take a bullet by the Mafia some day. The only thing I don’t know is when.« (prevod: »Moje življenje je zapečateno: določeno je, da me bo mafija nekega dne ubila. Edino, česar ne vem, je, kdaj«).
Mafija je Giovanni Falcone-ju na avtocestnem odseku blizu Palerma postavil zasedo. Ko se je njegov avto peljal mimo, so sprožili bombo. Giovanni Falcone je bil na mestu mrtev skupaj s svojo ženo Francesco Morvillo in še tremi policisti iz spremstva. Danes je na tem mestu avtoceste moč videti spominsko obeležje.
10. RESNICA
Resnica je v skladu s tem, kar obstaja. Danes se vedno bolj uveljavlja pragmatizem, da je resnica to, kar komu trenutno koristi, ne glede na prihodnost ali sočloveka. V Stari zavezi preroki vedno znova zavračajo malike, kajti le pravi Bog osvobaja in daje blagoslov. »Jaz sem pot, resnica in življenje,« (Jn 14,6) pravi Jezus svojim učencem. Kdor mu sledi, sledi resnici. Postaja svoboden in vedno bolj uresničen v svoji človečnosti, čeprav mora zato marsikaj žrtvovati, včasih morda tudi življenje.
p. Jože Pucelj DJ
NELSON ROLIHALAHLA MANDELA
Mandela je bil eden vodilnih borcev proti apartheidu v Južnoafriški republiki, ki si je s svojim gverilskim delovanjem in sabotažami prislužil ugled herojskega borca za svobodo. V 50. letih 20. stoletja je postal aktivist Afriškega narodnega kongresa (ANC), ki se je zavzemal za enake pravice vseh državljanov ne glede na raso. Leta 1962 so ga zaradi delovanja v oboroženem krilu ANC (»Umkhonto we Sizwe«) zaprli, kazen pa leta 1964 podaljšali v doživljenjsko. Zaradi pritiska ANC in tujine je tedanji južnoafriški predsednik Frederik Willem de Klerk februarja 1990 Mandelo izpustil, kar je obema prislužilo Nobelovo nagrado za mir za leto 1993. Maja 1994 je bil izvoljen za predsednika države. Po izteku mandata leta 1999 je ostal dejaven v prizadevanjih za svetovni mir in v boju proti AIDS-u.
Iz njegovih spominov:
»Nekaj minut kasneje smo se izkrcali s tovornjaka na kraju, ki sem ga prvič videl, ko sem bil na otoku leta 1962, v kamnolomu apnenca. Pričakal nas je poveljujoči častnik, polkovnik Wessels, dokaj brezbarven mož, ki ga je skrbelo le za strogo pokoravanje zapornim predpisom. Stali smo »v pozoru«, ko nam je povedal, da bo delo, ki ga bomo opravljali, trajalo šest mesecev, pozneje pa nam bodo do konca naših kazni dodelili lažje naloge. Njegova časovna ocena je bila precej zgrešena. V kamnolomu smo ostali naslednjih 13 let. Po pogovoru poveljujočega častnika so nam podali krampe in lopate ter nam povedali osnovna navodila za izkopavanje apnenca.
Neoboroženi pazniki so se sprehajali med nami in nas priganjali, naj delamo hitreje. »Gaan aan! Gaan aan!« (»Dajmo! Dajmo!«), so kričali, kakor bi bili govedo. Okrog enajste ure, ko je bilo sonce že visoko na nebu, smo začeli slabeti. Do takrat sem bil že premočen od znoja. Pazniki so nas tedaj gnali še močneje: »Nee, man! Kom aan! Kom aan!« (»Ne, stari! Gremo! Gremo!«) so kričali…
Po prvih nekaj dneh v kamnolomu smo podali uradno zahtevo za sončna očala. Oblasti so jo zavrnile. To ni bilo nepričakovano, saj nam tedaj niso dovolili nositi niti očal za branje. Med naslednjimi nekaj tedni in meseci smo znova in znova zahtevali sončna očala. Vendar je trajalo skoraj 3 leta, preden so nam jih dovolili, in še to le za tem, ko je sočutni zdravnik potrdil, da moramo nositi očala, da bi ohranili vid. Za nas so bile takšne bitke – za sončna očala, dolge hlače, privilegij študija, enako prehrano – dodatki k boju, ki smo ga zastavili zunaj zapora. Kampanja za izboljšanje razmer v zaporu je bila del boja proti apartheidu.«
11. GOREČNOST
Gorečnost je velika prizadevnost za doseganje nekega cilja. Se pa gorečnost lahko sprevrže v prizadevanje iz koristoljubja v zatiranje drugače mislečih. Sveto pismo poudarja zlasti gorečnost za Božjo čast, kot jo kažejo Mojzes, Jozue, Matatija v knjigi Makabejcev in mnogi drugi. Jezus zavrača politično gorečništvo, ki je s silo hotelo pregnati Rimljane iz dežele. Zavrne Petra, ki ga je hotel braniti z mečem (Mt 26,51sl.). V Jezusovih besedah in dejanjih se kaže gorečnost za Božjo čast in dobra dela. Jezusovi učenci naj bi bili po zgledu, ki jim ga je dal njihov učitelj, »ljudstvo vneto za dobra dela« (Tit 2,14).
p. Jože Pucelj DJ
MARTIN LUTHER KING
Leta 1955 je bil Martin Luther King pastor v baptistični cerkvi na Dexterski aveniji v Montgomeryju v Alabami, ko so aretirali neko črnko, ker se ni hotela premakniti v zadnji del avtobusa, ki je bil namenjen črncem. Mladega pastorja je dogodek tako razžalostil, da se je nenadoma znašel na položaju voditelja bojkota avtobusov. Dosegel je ukinitev ločenih oddelkov na avtobusih in si v javnosti ustvaril sloves bojevnika za socialno pravičnost. Kot predsednik Konference voditeljev kristjanov Juga se je spustil v odločilen boj za državljanske pravice, s katerimi so črnci pridobili več kot v vseh prejšnjih tristotih letih.
Ključ Kingovega uspeha je bila njegova krščanska zavzetost. Vzgojen je bil v črnski evangeličanski tradiciji, v duhu socialnega evangelijskega gibanja in je videl v krščanstvu silo, ki lahko preobrazi ne le posameznika, ampak vso družbo. S svojo kombinacijo Jezusovega sporočila (»Ljubite svoje sovražnike!«) in ghandijevske metode (nenasilnega odpora) je gibanje za pravice črncev filozofsko in strateško utemeljil. Uporaba nenasilja kot sredstva za doseganje socialne pravičnosti v družbi je bila všeč tako črncem kot belcem.
Martina Luthra Kinga so leta 1968 umorili, starega komaj 39 let. Čeprav je postal žrtev sovraštva, je svetu zapustil svoje prepričanje in mu dokazal, kako močna je ljubezen nad sovraštvom.
»I Have a Dream« (slovensko Imam sanje) je naslov slovitega govora, ki ga je 28. avgusta 1963 govoril Martin Luther King mlajši na velikem protestnem shodu Afroameričanov v Washingtonu, kjer je bilo zbranih več kot 250.000 protestnikov.
»Imam sen, da se bo nekega dne ta narod dvignil in v polnosti živel pravi pomen svoje vere: »Te resnice imamo za samoumevne:da so vsi ljudje ustvarjeni kot enakopravni.
Imam sen, da bodo nekega dne na rdečih gričih Georgie sinovi nekdanjih sužnjev in sinovi nekdanjih lastnikov sužnjev spodobni skupaj sesti k mizi bratstva.
Imam sen, da se bo nekega dne celo država Mississippi, puščavska država, ki vzdihuje v vročini nepravičnosti in zatiranja, spremenila v oazo svobode in pravičnosti.
Imam sen, da bodo moji štirje otroci nekega dne del naroda, ki jih ne bo presojal po barvi njihove kože, temveč po vsebini njihovega značaja.
Imam sen, danes.«
12. DOBROTA
Dobrota je drža človeka, ki ima odprto srce za bližnjega. Dober človek je velikodušen, ne išče v bližnjem slabega, ampak vedno najde kaj dobrega. Ni zavisten, z veseljem priznava drugim talente, tudi če jih sam nima. Pomembnost dobrih del poudarja Stara zaveza: »Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo!« (Iz 1,17). V Novi zavezi Jezus radikalizira sporočilo Stare zaveze, ko postavi pomoč ljudem v stiski kot kriterij za vstop med izvoljene pri vesoljni sodbi: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (Mt 25,35).
p. Jože Pucelj DJ
BOŽJI SLUŽABNIK ANDREJ MAJCEN
Andrej Majcen se je rodil v Mariboru leta 1904.
Duhovniško posvečenje 2. julija 1933 je pomenilo izpolnitev materinih želja in molitev, zanj pa velik izziv.
Andreja Majcna je Bog v misijone najprej vodil na Kitajsko. Prvi nastop mu je razodel skrivnost uspeha na misijonski poti. Njegov prvi nagovor, in sicer kar v kitajščini, je bil nadvse kratek, a nadvse uspešen: »Rad vas imam!«, kar je izrekel z značilnim kitajskim priklanjanjem. Povzel je vso skrivnost don Boskovega uspeha. Imeti mlade rad. In to nesebično in odkrito priznati in pokazati. Srca so se mu odpirala, lahko je misijonaril.
Zlata doba njegovega misijonskega delovanja je trajala 21 let v Vietnamu. Vietnamce je vzljubil kot svoje. Ljudje so mu vračali z enako mero. Postal je njihov Patriarh – častitljivi Oče (tako so ga vedno klicali, tudi pozneje, vse do smrti in še danes!). Žívi don Bosko za Vietnamce, z Vietnamci, po vietnamsko. Postal je ustanovitelj salezijanske družbe v Vietnamu: iz nič je v 20 letih »zrastlo« 141 salezijancev (samo eden je bil starejši od 30 let!) z mnogimi cvetočimi ustanovami, z velikim številom poklicev, … Niti ni toliko pomembno, da je bil ravnatelj, inšpektorjev vikar, ampak zlasti to, da je bil učitelj novincev – magister, tisti, ki jih uvaja v don Boskovega duha. Vietnamce je učil biti salezijanec – vietnamski.
Začelo se je blagoslovljenih 20 misijonarjevih zadnjih misijonskih let. Omenimo glavne tri stvari:
1. Še dolgo je bil voditelj salezijancev v Vietnamu: za vietnamske salezijance je bil namreč edina vez s svetom in vodstvom v Rimu. Kot oče je skrbel za svoje otroke, duhovno in gmotno.
2. Bil je pobudnik vsega misijonskega v inšpektoriji, pa tudi širše v slovenski misijonski resničnosti. Brez njega ne bi nastalo 14 zvezkov misijonskih pričevanj.
3. Bil je univerzalen, odprt za vse, nikdar zaprt v svoj lastni krog: navduševalo ga je vse misijonsko, pa naj bo karkoli.
Bil je kot Jakobov vodnjak, iz katerega smo vsi zajemali živo vodo misijonskega navdušenja. Za vse je bil bogata duhovna zakladnica osebnih izkušenj in izkušenj drugih. Pri njem je ideja ali zamisel pomenila nujo utelesiti se v življenju.
V največje veselje mu je bilo, da je lahko kaj napravil za misijone. Skrbno je zbiral, razporejal, prosil, se zahvaljeval. Hotel je biti povsod zraven, dokler je le mogel. Bolelo ga je, če je opazil nezavzetost, če je kdo kaj opustil, kar bi bilo treba storiti za misijone in za misijonsko propagando. To misijonsko delo in poslanstvo še ni povsem ovrednoteno in navzoče v naši zavesti.
Msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof je dne 4.8.2010, v imenu ljubljanske nadškofije izdal ODLOK O ZACETKU POSTOPKA ZA BEATIFIKACIJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA SDB.
13. SOLIDARNOST
Solidarnost je pripravljenost na medsebojno pomoč. Načelo solidarnosti temelji na nravni dolžnosti, da se ljudje med seboj podpiramo. Vsi sedimo v istem čolnu in smo med seboj soodvisni. Človek ne sme biti prepuščen samemusebi. Kristjani verujemo, da smo vsi ljudje otroci enega Očeta, ki je po Kristusu rekel človeku svoj dokončni »DA«. Zato še posebej Nova zaveza poziva kristjane k solidarnosti in graja egoizem. Sveti Pavel graja zlorabe pri Gospodovi večerji, ki nasprotujejo solidarnosti: »Vi se res zberete, a temu se ne pravi jesti Gospodovo večerjo, saj se vsem mudi pojesti svojo večerjo – in tako je eden lačen, drugi pa pijan«(l Kor 11,21). Seveda pa solidarnost pomeni medsebojno pomoč ne le v gmotni, ampak v vseh človekovih potrebah in stiskah.
p. Jože Pucelj DJ
ZGODBA 7.B RAZREDA
V neki družini je potekal tale pogovor…
Mama: »Nočem, da to narediš. Če boš naredila, bom zgubila živce.«
Hči: »Mama, to moram narediti. Če ne, bom v razredu izstopala. Vsi smo se zmenili, ves razred, vsi skupaj. Začela je jokati.« Oče in brat sta se tiho smejala.
Mati je rekla: »V redu, naredi, kar hočeš, ampak videti boš kot pošast.« V ostalih 23 družinah je bila zgodba enaka. Tisti dan je razred 7. b sprejel močno odločitev.
V 25. družini je bilo nekoliko drugače. Boris se je gledal v ogledalo in jokal. »Nočem v šolo. Vsi se mi bodo smejali. Imeli me bodo za norca. Pavel in Irena se mi že tako in tako posmehujeta.« Oče ga je tolažil: »Veš, Boris, zdravnik je rekel, da se dobro zdraviš in da ti bodo kmalu zrasli lasje. Prebolel boš levkemijo in ozdravel.« Boris se je vsaj 25-krat pogledal v ogledalo, da je videl, kako mu pristoji čepica. Odšel je v šolo. Po poti je razmišljal, da bo v razred vstopil minutko pred začetkom, da ga nihče ne bo opazil.
Kmalu zatem stoji pred vrati razreda. Srce mu bije močno in podivjano. Ko odpre vrata, ga prizor osupne. Zbrani sošolci ga pozdravijo: »Dobrodošel!«. Boris je namreč ugotovil, da si je vseh 24 sošolcev obrilo svoje glave… Tudi učitelj je nosil čepico in se smejal. Še on jo je snel in pokazal svojo golo glavo, vendar brez skrbi; tako in tako je pleško že več let.
