Jaslice 2009

Novice
Povej naprej!

»To je moje telo, ki se daje za vas«

Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:

Prvi dan nekvašenega kruha se je Jezus z učenci sprehajal po Jeruzalemskih ulicah. Ko se je bližal večer, je napočil čas, da se pripravijo na pashalno večerjo, zatorej so učenci vprašali Učenika: »Kje želiš, da ti pripravimo pashalno jagnje?« Odgovoril jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: »Učitelj pravi: moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.«« Učenci so storili, kot jim je naročil.

Zvečer so se Jezus in učenci zbrali v jedilnici okrog mize, ki se je nahajala v nadstropju, kot je zapovedal Gospod. Niso se še dobro posedli, ko je nekdo potrkal na vrata. Učenci so se začudili, saj niso pričakovali nikogar. Jezus je velel trkajočemu, naj vstopi, in mu rekel: »S čim ti lahko pomagam?« Vstopajoči je odgovoril: »Učitelj, nekaj bi te prosil. Ravno sem se mudil v mestu, ko sem izvedel, da boš v tej jedilnici obhajal pashalno jagnje. Mi dovoliš, da bi tokrat obedoval s teboj?« Jezus ga je milo pogledal in mu rekel, naj prisede. Učenci so se začeli vprašujoče spogledovati, saj za mizo ni bilo več prostora za novega povabljenca. Navkljub stiski s prostorom se je našlo mesto zanj. Niso se še dobro na novo posedli, ko se je že zaslišalo novo trkanje. Jezus je povabil trkajoče, naj vstopijo. Nato je na vratih stala družina. Oče je spregovoril: »Učitelj, slišali smo, da boš tu obhajal pashalno večerjo. Nadvse si želimo, da bi pashalno jagnje obhajali ob tebi. Nam dovoliš?« Dasiravno je bila miza premajhna, da bi lahko poleg sedečih gostila še družino, se je pri mizi prav tako našel prostor zanjo. Med ponovnim presedanjem in negodovanjem učencev je Jezus na vratih zagledal starejši zakonski par. Tudi onadva sta se želela pridružiti  pashalni večerji skupaj z Odrešenikom. Jezus je uslišal njuno željo. Premajhna miza je bila tudi tokrat dovolj velika, da sta zakonca lahko prisedla. Na vratih se je sedaj nabrala množica ljudi in prav vsak je želel vstopiti in obhajati pashalno večerjo skupaj z Gospodom. Jezus je vse povabil naprej. Tako so vstopili: otroci, ki so se vračali iz šole, nosečnice in matere z majhnimi otroki, očetje in matere, ki so se vračali z dela, študentje in profesorji, ki so končali predavanje, kmet in kmetica, ki sta odpravila živino, poslanec, ki je ravno zaključil s sejo, direktor podjetja, ki je za svoje podjetje ravno našel posel, misijonar, ki je nahranil otroka in ga poučil o veri v Vstalega Jezusa, duhovnik, ki se je ravno vračal od maše v bližnji podružnični cerkvi, ter mnogi drugi. V jedilnici je bila naposled zbrana nepregledna množica ljudi in glej, za vsakega se je našel prostor pri mizi in vsak je bil postrežen.

Medtem ko so jedili, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, ga dal vsakemu in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze,  ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.

Jezus je s pogledom zaobjel jedilnico in kar je videl, ga je razžalostilo. V ozadju se je na steber naslanjal nekdo, za katerega se je zdelo, da ga celotna stvar pravzaprav ne zanima. V tretji vrsti je nekdo žvečil žvečilni gumi. Naprej, v peti vrsti, sta se dva pogovarjala in komentirala ostale pri obedu. Malo dlje v ozadju je nekdo besno zatrjeval, da Jezusa pa že ne bo zatajil. Prav v tistem trenutku je nekdo odhajal iz dvorane; namenjen je bil k Velikemu duhovniku. Na koru sta se organist in dirigent pregovarjala, katero pesem naj se v nadaljevanju zapoje, medtem ko je zbor z veseljem prisluhnil polglasnemu pregovarjanju. Nekaterim se je zdelo nadvse nujno pozdraviti znanca, ki ga že dolgo niso videli. Neko ženo je jokajoče dete v bližini tako zelo motilo, da je čutila neizmerno potrebo po delitvi le-tega z nič hudega slutečo naglušno sosedo. Brat jokajočega se je igral s figuro risane serije. Ministrante je bolj zanimal brezrepi maček na strehi.  Nekaterim se je zdela jedilnica čisto preveč natrpana, bilo jim je prevroče, zatorej so rajši stopili ven, na svež zrak. Skupina moških je, tako kot vsako nedeljo, srečno ušla pridigi. Zatočišče so našli v bližnji gostilni. Duhovnika, ki je bil v neposredni bližini Učenika, je brezbožnost ljudi tako zelo motila, da zaradi tega tudi on ni bil z mislimi pri darovanju žrtvenega Jagnjeta. V mislih je iskal besede, s katerimi bo svojim brezbožnim župljanom med oznanili povedal, kar jim gre.

In Učitelj se je užalostil, kajti videl je, da vsi ti ljudje niso prišli na večerjo zaradi njega. Prišli so iz navade in dolgočasja, da bi pozdravili znanca, malo popasli firbec, ali pa, da bi malo pokramljali s prijatelji. Komaj so čakali, da bo celotne ceremonije konec in bodo odšli vsak na svoj dom in po svojih opravkih. In po licu so mu začele teči solze žalosti. »Mar med prisotnimi res ni nikogar, ki bi me imel rad?« se je spraševal. Naposled, ko mu je obup že skoraj napolnil srce, je v množici zagledal ljubeč in odrešen obraz, ki je s hvaležnostjo sprejel Kruh in Vino. Jezusu se je razvedril obraz, kajti vedel je, da njegovo darovanje na križu ni bilo zaman.

Tokratni Božič ti želimo, da bi te Jezus pri svoji daritvi prepoznal v tem obrazu

Draveljski jasličarji 

I. Izgon iz raja

Opis prizora:

V središču raja je drevo spoznanja dobrega in hudega, s prepovedanimi sadeži. Tam je tudi kača, ki predstavlja zapeljivca hudiča, ki je pregovoril prva človeka, da sta segla po prepovedanem sadu. Adam in Eva sta oblečena v koži, da bi prekrila svojo goloto. Sta skrita za grmovjem, kjer klečita, ker se pogovarjata z Bogom. Bog je prisoten kot luč, ki sveti nanju. V raju so tudi živali, ki se pasejo in predstavljajo harmonijo raja, kar dopolnjuje naravno okolje, že samo na sebi lepo. Morje, ki ga vidimo za tem prizorom, predstavlja svet izven raja, kamor sta se Adam in Eva izgnala.

Teološka razlaga:
Adam in Eva v raju sta človeka v zelo osebnem stiku z Bogom. Dejansko živita skupaj z njim. Za raj je v hebrejščini uporabljena beseda gan, ki pomeni zaščititi, skriti, braniti. Iz hebrejščine v grščino je ta izraz preveden z besedo paradéisos (paradiž) ki izvorno označuje del omejenega zemljišča oz. zemljišča odrezanega od ostalega prostora.
Če strnemo oba pomena in upoštevamo kontekst Svetega pisma, ju lahko razlagamo kot oseben izključujoč odnos med dvema stranema, dvema partnerjema. Tak odnos oba zavezuje prostovoljno, ker ju k tej zavezanosti žene medsebojna ljubezen.

Te vrste odnosa naj bi bil tudi odnos Adama in Eve z Bogom, zato raj bolj kot nek prostor označuje odnos. Bog je s svoje strani namreč zanju storil vse, kar bi bilo lahko najbolje zanju, ker ju je ljubil. Zanju je ustvaril zemljo, živali in rastlinje, vendar tudi možnost svobodne izbire zanj ali proti njemu. Ljubi se lahko namreč le v svobodnem odnosu, kjer obstaja tudi druga možnost. To drugo možnost simbolizira drevo sredi vrta 1Mz 3,3. To drevo je poimenovano tudi drevo spoznanja dobrega in hudega 1Mz 2,16 ali drevo zakona oz. zapovedi, če o tem razmišljamo v okviru hebrejske tradicije. V razmerju iz ljubezni je temeljnega pomena zvestoba, kar pomeni držati se nekih pravil, za katere vesta oba, ki se ljubita.

Kača, ki simbolizira zlo, hudiča, zapeljivca, je skušnjava, privid, ki vzbudi dvom v ljubljenega. Skušnjavec Adama in Evo tako nagovarja k sadu spoznanja dobrega in hudega, ko jima obljublja, da izven zvestobe Bogu, od katerega sta ljubljena, obstaja lepši svet, nekaj čisto drugega, novega. Toda takoj po grehu pride spoznanje privida, občutek sramu, zavest prevare in razočaranje. Spoznata laž, ki bo odslej temeljni greh ljudi. Odslej preko laži vstopajo v človeka vsi ostali grehi. Počutita se razgaljena, naga, zato sta se skrila ter si sešila obleke iz kože. Njuna nagota pomeni začetek ranljivosti notranje in zunanje, ki je smrt. Podre se zaupanje drug v drugega, rodi se nezaupanje, nespoštovanje ter medsebojno obtoževanje.

V naših jaslicah ju vidimo še vedno v stiku z Bogom, čeprav sta že grešila, za njima, izven raja, je že morje, ki je v Svetem pismu navadno simbol smrti, nevarnosti, ločenosti (lahko pomislimo na vesoljni potop). Vržena sta v svet, v umiranje in hrepenenje po Bogu ter drug po drugem.

Zgodbo Adama in Eve na nek način doživlja vsak izmed nas v svoji notranjosti preko izkušnje greha, nezaupanja, strahu, iskanja Boga ter drugega človeka. Po tem človekovem padcu in odločitvi za ločitev od Boga, se Bog odloči za projekt odrešenja. Sklene zavezo najprej z Noetom. Ta zaveza zadeva celotno stvarstvo, kjer živi človek. Zatem sledi velika zaveza z Abrahamom glede potomstva in zemlje (obljubljene dežele), kar se je uresničilo z Mojzesom.

II. Abraham daruje Izaka

Opis prizora:

Prizor prikazuje, kako Abraham daruje svojega edinorojenega sina Izaka, ki sta ga s Saro zelo dolgo pričakovala. Njegovo rojstvo kljub Sarini starosti je bilo sad Božje obljube Abrahamu, kateri je veroval. Abrahama vidimo prav v trenutku, ko hoče zabosti svojega sina, vendar mu Božji angel to prepreči. Namesto Izaka bo žrtvovan oven, ki se je nenadoma pojavil tam v bližini. Abraham je dokazal zvestobo Bogu, za kar bo sledilo veliko plačilo s številnimi potomci in obljubljeno deželo.

Teološka razlaga:
Zaveza med Bogom in človekom se z Abrahamom obnovi. Božje delo odreševanja človeka se nadaljuje. Abraham sliši Božji klic na pot v obljubljeno deželo, ki postane podoba klica, ki ga je mnogo let kasneje slišal Mojzes, da se ljudstvo vrne v isto obljubljeno deželo, od koder je prišlo v Egipt. Bog tako že prek Abrahama pripravlja deželo in okolje, kjer se bo rodil Jezus Kristus.

Bog Abrahama preizkuša, da bi videl, kdo je zanj na prvem mestu; ali Bog, ki je njegov stvarnik ali pa njegov edini pravi potomec Izak, ki pomeni njegovo prihodnost. Pravzaprav ga preizkuša, koliko se zanaša le nase, koliko pa zaupa, da bo Bog sam poskrbel zanj. Ko prestane to preizkušnjo, je nagrajen z obljubo številnega potomstva in zemlje (obljubljene dežele).

Darovanje sina Izaka na oltarju je postalo znamenje zaveze med človekom in Bogom. Božja obljuba se glasi: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod: ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu.« (1Mz 22 16-17).

Abrahamov odnos do sina Izaka je tudi že podoba odnosa med Bogom Očetom in Sinom, ko Oče daruje svojega Sina kot spravno daritev za greh. Razlika je samo v tem, da je relacija tokrat obrnjena; ne odgovarja človek na Božje vabilo, pač pa se Bog iz ljubezni sam poniža pred človekom in mu da zgled z žrtvovanjem vsega kar ima, to je samega sebe.

V grmu vidimo ovna. Žgalna daritev živali v Stari zavezi simbolično ponazarja zavezo med Bogom in človekom, zavezo, ki je zagotovljena z živalsko krvjo in mesom, kot nadomestek za človeško kri in meso. Navadno so pred žgalno daritvijo živali prepolovili (glej 1Mz 15, 9-21). Na ta način so nakazali to, kar naj se zgodi s tistim, ki bi prelomil zavezo; naj bo razpolovljen, kot ta žival. Po drugi strani dve polovici predstavljata obe strani, ki sklepata zavezo. Zaveza je samo celota; obstaja samo tedaj, ko sta polovici združeni. Žival ne more živeti, če je razpolovljena, tako tudi dva partnerja v odnosu ne, če med njima ni zavezanosti zvestobi, spoštovanju, ljubezni.

III. Jakobov boj z Bogom

Opis prizora:

Izaku, Abrahamovemu sinu se je rodil Jakob, ki je od Boga, po borbi z njegovim angelom, dobil ime Izrael, ki pomeni oče izvoljenega ljudstva. To bližnje srečanje z Bogom je pomenilo začetek velikega uresničevanja Božje obljube, dane Abrahamu. Očaka Jakoba v prizoru vidimo v situaciji proti koncu boja z Božjim angelom pred hudournikom Jabok, ki je poln vode. Z eno roko se drži za kolk, z drugo drži angela za roko, ker hoče preprečiti nov udarec. Angel ima v drugi roki znamenje blagoslova, med katerim Jakobu podeli novo ime »Izrael«.

Teološka razlaga:
Jakob je prevaral svojega brata Ezava, da bi si pridobil prvorojenski blagoslov od očeta Izaka in tako postal vključen v Božjo obljubo. Zaradi tega je moral napraviti nekakšno pokoro, se za to odkupiti, čeprav je v sanjah od Boga dobil obljubo glede zemlje in potomcev. Ta pokora je bil beg pred svojim bratom, katerega najpomembnejši del je postal boj z Bogom v sanjah ob hudourniku Jabok, tik preden se je srečal in spravil s svojim bratom. Hudournik Jabok lahko torej beremo, kot simbol ločitve med njima.

Vse se je zgodilo tik zatem, ko je Jakob čez Jabok, ki je veljal za zelo nevaren hudournik (v puščavi hudourniki v času deževja pridrvijo z veliko silovitostjo), na brodu spravil vse svoje domače in vse imetje. Ta dogodek je že podoba prehoda Izraelcev čez Rdeče morje. Ko je vse spravil čez, je ostal sam ter imel sanje, kakor pravi 1 Mz 32, 25-33: Nek mož se je bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. Tisti mož, ki je bil angel, je videl, da Jakoba ne bo uspel premagati, zato ga je udaril v kolk in mu izpahnil kolčni sklep. »Potem je rekel: ‘Spusti me, kajti zarja že vstaja!’ Rekel je: ‘Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.’ Rekel mu je: ‘Kako ti je ime?’ Pa je rekel: ‘Jakob.’ In je rekel: ‘Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in zmagal.’ Jakob je vprašal: ‘Povej, prosim, kako ti je ime?’ Pa je rekel: ‘Čemu sprašuješ po mojem imenu?’ Potem ga je tam blagoslovil. Jakob je tisti kraj imenoval Penuél: ‘Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ.’ In Sonce je vzhajalo nad njim, ko je šel mimo Penuéla in pri tem šepal zaradi kolka.«

Zmaga Jakoba nad Bogom pomeni zmago njegove vere in vztrajnosti in ne kakšno fizično ali drugačne vrste zmago. To je bila preizkušnja, ki ga je napravila ponižnega in odprtega za Božje delo po njem samem. Pomenila je zavezo med Bogom in njim. Jakob, ki se je odslej imenoval Izrael, je tako postal začetnik izvoljenega ljudstva, ki se je po njem začelo imenovati Izraelci.

IV. Jakob se naseli v Kánaanu

Opis prizora:

Jakobu se je rodilo 12 sinov, ki so postali začetniki 12 Izraelovih rodov. Njihova imena so, od najstarejšega do najmlajšega: Ruben, Simeon, Levi (iz njega je izšel duhovniški rod, imenovani Leviti), Juda (tega rodu je bil kralj David in Jezus), Dan, Neftali, Gad, Aser, Isahar, Zabulon, Jožef (ki je bil od bratov prodan v Egipt) ter najmlajši Benjamin. Najpomembnejši med njimi, glede na tedanji trenutek v zgodovini odrešenja, je bil Jožef, ki so ga bratje prodali trgovcem, kar jim je odpustil in jih v času lakote z vsemi njihovimi potomci sprejel v Egipt, kjer so edino lahko preživeli. Tam se je rodil tudi Mojzes. Za nadaljno zgodovino odrešenja pa je bil najpomembnejši Juda, ki pa je prišel do izraza šele mnogo let kasneje, ko je bilo severno Izraelsko kraljestvo uničeno. Iz Judovega rodu je izšel kralj David, prištet pa mu je bil tudi Jezus.
V našem prizoru vidimo Jožefove sanje s snopi, ki napovedujejo njegovo oblast nad svojimi brati in so napoved bivanja Izraelcev v Egiptu.

Teološka razlaga:
Jakobovi oz. Izraelovi sinovi so postali začetniki 12 Izraelovih rodov in tako predstavljajo začetnike izvoljenega ljudstva. Dvanajsteri Izraelovi sinovi so podoba dvanajstih apostolov, ki jih bo kasneje izbral Jezus. Odrešenih naj bi bilo vseh dvanajst Izraelovih rodov, taka je želja Kristusa, vendar kot vemo, niso bili vsi apostoli zvesti. Vedno obstaja možnost drugačne odločitve, pretrganje zaveze, kar se je dogajalo že z nekaterimi od Izraelovih rodov. Nekateri od njih so skozi zgodovino dejansko izginili, se asimilirali z ostalimi narodi. Vendar Božja želja je drugačna. Bog želi rešiti vse, ohraniti zavezo z vsemi, saj število 12 pomni polnost, se pravi vsi ljudje.

Ritualna oblika spominjanja zaveze z Bogom so vse do odhoda iz Egipta ostale klavne in žgalne daritve, ki so bile nadaljevanje tradicije Abrahamove daritve. Žgalne daritve zaklanih živali na oltarju so kot pri Abrahamu simbolizirale smrt tistega od partnerjev v zavezi, ki bi se tej zavezi izneveril. Lahko bi rekli: Kdor se bo izneveril zavezi, bo končal z nasilno smrtjo, kakor ta žival ali kakor te živali. Hkrati so bile te žrtvovane živali nadomestna zadostilna žrtev Bogu za grehe ljudstva. Žrtvovali so namreč tisto od svojega imetja, kar jim je pomenilo največ. Živali so jim pomenile preživetje, saj gre za nomadsko in ne poljedeljsko ljudstvo.

V. Pasha in praznik nekvašenega kruha

Opis prizora:

Izraelci so vrsto let po Jožefovi smrti postali sužnji v Egiptu, vendar so se številčno tako hitro širili, da so se jih Egipčani začeli bati in pospešili njihovo zatiranje. Rešitev iz te neznosne situacije je prišla z Mojzesom, ki jih je popeljal iz suženjstva. Preden so odšli iz Egipta, so imeli zadnjo skupno večerjo, za katero jim je natančne predpise dal Mojzes po Božjem naročilu. Po obredu te zadnje večerje se še danes ravna judovska pasha, obred pa je postal osnova za Jezusovo zadnjo večerjo ter današnjo sv. mašo.

Žrtvovana žival, predpisana od Mojzesa po Božjem naročilu, je bilo jagnje, s čigar krvjo so Izraelci namazali podboje vrat pri svojih hišah. Morilna šiba angela, ki je imel nalogo pomoriti egiptovske prvorojence, jih je tako obšla. Najpomembnejša prisotna elementa pri tej zadnji večerji sta meso jagnjeta, ki ga jedo, ter kri, s katero so namazali naddurje vrat.

Prisoten je tudi nekvašen kruh ter grenka zelišča; skratka hrana, ki se jo uživa v puščavi, saj jih na poti čaka puščava. Pomembno je, da se ves obred dogaja v krogu skupnosti, ki je bila pri njih družina. V družinskem krogu praznujejo pasho še danes.

Teološka razlaga:
Kri jagnjeta na podbojih vrat, kot znamenje za bližnjo prihodnost (dogodki, ki se bodo zgodili neposredno za tem), je predvsem znamenje pripadnosti in zaščite, zato znamenje zaveze. Izraelci se tako poistovetijo izključno z Bogom in niso več last faraona. Zadnja večerja v Egiptu, pred odhodom, se kaže kot preroško znamenje najpomembnejšega ali temeljnega dogodka za Izraelce v bližnji prihodnosti, ki je prehod čez Rdeče morje. Prehod čez morje je bil neke vrste prehod preko smrti v obljubljeno deželo.

Zadnja večerja pred odhodom je postala hkrati tudi znamenje daljne prihodnosti, to je obreda praznovanja pashe iz roda v rod oz. spominjanja neponovljivega dogodka prehoda čez Rdeče morje. Pri obredu pashe se srečata vsakokratna izraelska skupnost ter sam dogodek prehoda čez Rdeče morje. Meje časa in prostora tukaj odpadejo, saj gre za teološko razumevanje, v katerem so Izraelci, ki praznujejo pasho toliko let kasneje, dejansko prisotni pri dogodku prehoda. Torej ne gre le za spomin, pač pa dejavno vključitev v sam dogodek.

Z obredom zadnje večerje pred odhodom so Izraelci postali Božja last. Trpljenje pod faraonom je bilo znamenje kazni za njihovo krivdo, za vse kar so grešili, čeprav v Egiptu ni natančno definirano, kaj je bil njihov greh. Pečeno jagnje, katerega kri je bila na vratih, je postalo njihov namestnik za krivdo in kazen. Pri obredu so se torej očistili krivde in postali svobodni od kazni zanjo. Zato je že zadnja večerja pred odhodom znamenje osvoboditve in znamenje, da je njihov prvi vladar in vodja postal izključno Bog sam.

VI. Bog reši Izraelce čez morje

Opis prizora:

Prehod čez Rdeče morje je najpomembnejši dogodek v zgodovini Izraelcev, saj pomeni dokončno pripadnost samo Bogu. Je prehod čez smrt suženjstva v svobodo. V prizoru vidimo Izraelce ki gredo po suhem sredi morja, saj so se vode razdelile, za njimi pa se poganjajo Egipčani na bojnih vozovih.

Teološka razlaga:
Odhod iz Egipta pod vodstvom Mojzesa je bil najpomembnejši ali temeljni dogodek za Izraelce in zato temelj njihovega liturgičnega praznovanja pashe (njihove velike noči). Morje je kot simbol v antičnem svetu pomenilo smrt, nevarnost, grožnjo. Ker je bil antični svet večinoma veliko v stiku z morjem, je imel neposredno izkušnjo te ogromne količine vode. Čeprav mu je morje dajalo hrano in predstavljalo komunikacijsko pot, je predstavljalo tudi številne nevarnosti, saj je, kot vemo, zelo nepredvidljivo. Prehod skozi Rdeče morje Izraelcem pomeni prehod skozi smrt. Morje, smrt, ki se na jaslicah nahaja onstran paradiža je z izgnanstvom Adama in Eve iz raja postala sestavni del blodečega človeka po zemlji. Prehod Izraelcev čez to smrt, čez to morje, je spremenilo njegov pomen, saj jim je postalo rešitev, smrt pa njihovim nasprotnikom Egipčanom. Na nek način je tisto, kar je bilo simbol smrti, postalo simbol rešitve; kot kasneje pri Jezusu križ, ki je sam na sebi simbol sramotne smrti, postane simbol rešitve. Prehod čez Rdeče morje je tako že napoved Kristusove zmage nad smrtjo.

V prehodu skozi Rdeče morje ima svoj izvor krščevanje z vodo. Tako Janez Krstnik krščuje v reki, kristjani v prvih stoletjih s potapljanjem v bazenu, danes pa se novokrščence z vodo obliva. Krščenec namreč gre čez smrt grehu, da bi bil rešen v Kristusu.

VII. Jezusovo rojstvo

Teološka razlaga:

Center oz. ključ za razlago letošnjih jaslic je gotovo prav osrednji dogodek vsakega božiča in osrednji prizor vsakih jaslic; to je Jezusovo rojstvo. Letos je poseben poudarek jaslic na evharistiji, zato je Jezusovo rojstvo tu predstavljeno kot ključ evharistije, kot jo praznujemo kristjani. Jezusovo rojstvo pomeni njegovo učlovečenje, z Izraelske perspektive prihod dolgo pričakovanega mesije in odrešenika. Tako že od spočetja, na vsem viden način pa od rojstva dalje, lahko govorimo o evharistiji v sveti družini sami. Marija, je bila sama tabernakelj za Jezusa, ko je bila noseča, po rojstvu pa je postala tabernakelj vsa njihova družina, z njihovim bivališčem vred, kamor so Jezusa prihajali častit pastirji, trije kralji, ter vsi, ki so po posebnih Božjih znamenjih spoznali njegovo rojstvo.

Jezus se je s spočetjem in rojstvom učlovečil, postal človek, da bi nam bil čisto blizu. Čeprav v njem ni bilo greha, je s svojim rojstvom sprejel nase posledice greha, med katerimi je temeljna in najtežja za človeka smrt. Rojen je bil torej tako, kot mi vsi; za smrt. Če ga postavimo v kontekst stare zaveze, znotraj katere se je rodil kot težko pričakovani odrešenik, bi lahko rekli, da je bil skupaj z Izraelci rojen v Egiptovsko suženjstvo.

Kot vidimo na naših jaslicah, ima votlina Jezusovega rojstva predor na drugo stran gore. Ta prehod ali tunel, z vsem, kar je nad njim in predstavlja vrh gore, pomeni v Božjem načrtu vrh odrešenja. Tunel z obema vhodoma nakazuje najpomembnejši začetni in končni dogodek božjega načrta odrešenja človeka po Kristusu. Povezuje rojstvo z vstajenjem, skratka dva dogodka, ki sta temeljnega pomena za našo vero in garancija za naše vstajenje od mrtvih. Kristus nam je s svojim rojstvom odprl novo stran življenja, novo perspektivo, ki jo bomo videli na drugi strani gore naših jaslic. Ko se bomo od tam skozi prazen božji grob zazrli nazaj sem v votlino rojstva bomo razumeli, kako globoko je šel v človeško revščino (rojstvo v revnem hlevu v prisotnosti vola in osla) in kako jo je vso odrešil z vstajenjem.

Jezusovo zemeljsko življenje se v naših jaslicah nahaja nad tunelom in predstavlja vrh jaslic. V ta del spada vse, kar je Kristus storil za nas, da bi nam pokazal konkretno pot, ki naj jo hodimo. Med drugim je rekel, da je pot, resnica in življenje. Glavna dogodka, ki predstavljata vrh njegovega človeškega življenja in zato tudi vrh jaslic, lahko gledamo še s te starozavezne strani. To sta zadnja večerja ter križanje, ki sta že neposredno zazrta na drugo stran. To pot naj bi prehodil tudi vsak izmed nas, saj hodimo v upanju na to, kar vidimo skozi predor na drugo stran. Naša vsakdanja pot gre preko hriba, sledi križu, zato je pogosto kar naporna, vendar razgled od tam poplača ves trud.

Kot lahko vidimo, so vsi dogodki Jezusovega zemeljskega življenja, tako kot jaslice, zakoreninjeni v stari zavezi, zato se nahajajo na tej strani gore, hkrati pa imajo svojo novozavezno razlago na drugi strani.

Jezusovo rojstvo ali učlovečenje lahko tukaj navežemo na sam začetek človeštva. Kot se je z Adamovim stvarjenjem začelo staro človeštvo, z njegovim grehom pa suženjstvo grehu in smrti, tako se je z Jezusovim rojstvom, rojstvom novega Adama, začelo novo človeštvo, novozavezno človeštvo, ki mu je Kristus odprl novo perspektivo, novo stran naših jaslic.

VIII. Postavitev Gospodove večerje

Opis prizora:

Prizor prikazuje Jezusa s svojimi učenci pri zadnji večerji. Jezus je oblečen v belo oblačilo, Juda Iškarijot je oblečen v črno, z rdečim pasom. Jezus ima razprte roke v obliki sprejemanje vsega in vseh, v njih pa drži kruh in kelih z vinom. Na mizi sta razpolovljen hlebec kruha in kelih z vinom. Hlebec in kelih z vinom sta na belem prtičku, kar želi spominjati na sv. mašo, kot jo praznujemo danes. Na krožnikih je meso. Apostoli jedo vsak svoj kos kruha, kakor je še danes pri obhajilu. Pred seboj imajo enake krožnike, kot jih ima judovska družina pri obhajanju pashe oz. kot so jih imeli Izraelci pri zadnji večerji pred odhodom iz Egipta.

Teološka razlaga:
Zadnja večerja, ki jo ima Jezus s svojimi dvanajsterimi učenci, je postavljena v okvir stare zaveze; Jezus s svojimi učenci praznuje izraelsko oz. judovsko pasho. Praznuje isto pasho kot so jo praznovali vsi Izraelci več kot 1200 let (vse od zadnje večerje pred odhodom iz Egipta). Jezus ponovi judovsko pashalno liturgijo, le da jo premakne mnogo globlje in širše; je globlja, saj se namesto pashalnega jagnjeta daruje on sam in širša, saj ne praznuje odrešenja le enega naroda, pač pa vsega človeštva. To ima za posledico, da poglobi odrešenje od osvoboditve fizičnega suženjstva na osvoboditev od duhovnega suženjstva; to je od greha ter smrti. Dvanajsteri apostoli predstavljajo novo ljudstvo, ki se po Kristusovem vstajenju začne razpoznavati kot Kristusova Cerkev, lahko bi rekli, da predstavljajo odrešitev 12 izraelovih rodov, ki za kristjane simbolično pomenijo vse človeštvo.

Zadnje večerje in z njo tudi današnje sv. maše torej ne moremo prav razumeti, če je ne postavimo v odnos z zadnjo večerjo Izraelcev pred odhodom iz Egipta. Prav tako, kot je bila zadnja večerja pred odhodom iz Egipta preroško znamenje, je preroško znamenje Jezusova zadnja večerja z učenci, le da seže globlje kot tista v Egiptu. Pri zadnji večerji je Jezus vnaprej pokazal, kaj se bo zgodilo z njim; da bo krvava žrtev in odrešitev za mnoge, še posebej ko je izgovoril besede posvetitve, ki jih še danes izgovarja duhovnik med povzdigovanjem: »To je moje telo… To je moja kri… To delajte v moj spomin.« Že vnaprej je vnesel v evharistijo to, kar se je časovno gledano zgodilo šele za tem in to je bilo izdajstvo, obsodba ter križanje. Oba dogodka (zadnja večerja in križanje) sta zato tesno povezana, tako kot večerja pred odhodom iz Egipta in prehod skozi Rdeče morje. Kot pri judovskem obredu, se preroška napoved v obliki obreda (zadnja večerja) ter temeljni dogodek (križanje in vstajenje) povezujeta v liturgiji, ki sledi temeljnemu dogodku, in se vanj vedno znova vrača. Sta dejansko eno. Pri sv. maši sta oba prisotna, zato bi morala biti oba na istem nivoju v teh jaslicah. Oba sta prelomna dogodka s perspektive stare zaveze, in kot taka odpirata pogled na drugo stran, v vstajenje, v novo zavezo.

IX. Jezusova smrt

Opis prizora:

Na vrhu gore so trije križi. Srednji je Kristusov in predstavlja dopolnitev Jezusovega zemeljskega življenja. Jezus sam je rekel na križu: »… ‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19, 30). Križ je tudi simbol kristjanov, saj nas je Kristus na njem odrešil. S križa je bil snet in položen v grob, ki ga predstavlja tunel pod križem, skrivnostna povezava med rojstvom v hlevčku in praznim grobom. Vztrajal je v zvestobi Očetu do zadnjega trenutka in opravičil svoje rojstvo za smrt, ki jo je premagal.

Teološka razlaga:
Križanje ima za nas kristjane podoben pomen kot prehod čez Rdeče morje za Izraelce. Oboje je prehod skozi smrt v osvoboditev, v življenje, le da je za Izraelce osvoboditev od fizičnega suženjstva ter odhod v obljubljeno deželo, za kristjane pa osvoboditev od greha in smrti same, saj je Kristus pred nami prehodil pot, prebil tunel v vstajenje od mrtvih.

Kristus je kot žrtveno jagnje nase prevzel krivdo in kazen vsega človeštva, zato se vsak, ki želi vstati od mrtvih in biti odrešen, lahko obrne nanj, kakor so se Izraelci obračali na dogodek prehoda skozi morje kot garancijo politične svobode. Obstaja pa neka razlika: Pri dogodku križanja se za mnoge Izraelce ustavi Jezusovo poslanstvo, dlje stara zaveza ne vidi in dlje ne vidijo tudi mnogi naši sodobniki, ki se lotevajo Jezusovega življenja zgolj s sociološke, zgodovinske ali psihološke plati. Njegova zgodovinska prisotnost naj bi se zanje končala z dogodkom njegove smrti, z dogodkom križanja. Vendar pa pojdimo pogledat na drugo stran naših jaslic, kjer se odpre nova perspektiva, v katero nas vabi Jezus sam s križa in v katero nas vabi njegovo rojstvo za vstajenje.

X. Jezusovo vstajenje

Opis prizora:

Vidimo prazen grob z odvaljenim kamnom. Jezus je vstal od mrtvih. Ob vhodu so zloženi platneni povoji, tam blizu pa stoji angel. Mariji ga sprašujeta oz. poslušata. Stražarji so prestrašeni in bežijo stran.

Teološka razlaga:
Prazen grob je temeljni dogodek za razumevanje novega pogleda, nove perspektive na zgodovino odrešenja. Jezusovo rojstvo, njegovo učlovečenje, dobi pravi smisel šele z vstajenjem. Vstajenje od mrtvih je velika zmaga nad smrtjo in ključ za razlago vseh dogodkov za nazaj. Celotna stara zaveza, gledana s tega zornega kota, dobi nov, globlji pomen; izkaže se namreč kot stopnjevanje priprave na Kristusovo učlovečenje, trpljenje in vstajenje. Jezus je s svojim rojstvom v bornih jaslih pokazal, da ne začenja političnega kraljestva moči in oblasti, pač pa kraljestva odrešenih in vstalih od mrtvih, kraljestva notranjega miru, kraljestva svobodnih od zla.

Prav tako, kot se je z Jezusovim spočetjem in rojstvom v jaslih vnaprej začela nova zaveza, ki je ljudje večinoma še niso razumeli, se z vstajenjem začenjajo nove jaslice, ki so umevanje nove zaveze, umevanje tega, kar je storil Jezus. To umevanje, ki se je začelo s prihodom Svetega Duha, vodi v nastanek Cerkve. V moči tega umevanja, se povežejo mnoge stvari, ki so bile apostolom prej nerazumljive. Ena od teh novih povezav je povezava med Kristusovim rojstvom ter vstajenjem in posredno tudi povezava angela ob Jezusovem spočetju ter angelov ob rojstvu z angelom ob praznem grobu, ki ženam in učencem oznani njegovo vstajenje.

Jezusovo rojstvo in njegovo trpljenje z vstajenjem sta postala dva najpomembnejša dogodka v krščanskem liturgičnem letu, zato liturgično leto tudi delita na božični in velikonočni čas. Božični čas je perspektiva onstran gore, perspektiva stare zaveze, medtem ko je velikonočni čas perspektiva nove zaveze. Eden brez drugega ne moreta in za kristjane se v vsakem nahaja tudi drugi. Zato težko govorimo o božiču brez velike noči in o veliki noči brez božiča. Razlika je bolj v tem, da enkrat razmišljamo oz. meditiramo o Kristusu z ene strani gore, drugič pa z druge.

Tako sta tudi nova in stara zaveza tesno povezani; stara utemeljuje novo, nova pa dopolnjuje in do konca odreši staro. Prelomni trenutek s stališča praznovanja liturgije je zadnja večerja, ki združuje staro in novo zavezo, novost pa je v tem, da starozavezno krvavo daritev jagnjeta nadomesti novozavezna krvava daritev Božjega Sina samega.

Pri vsaki maši se torej v liturgični obliki, v obliki rituala, vračamo k dogodku križanja in vstajenja, tako kot so to delali Izraelci ob letnem praznovanju pashe. Tako kot v judovstvu, sta tudi v krščanstvu čas in prostor nepomembna. Kjerkoli in kadarkoli praznujemo sv. mašo, se pridružujemo dogodku križanja in vstajenja, ki se je sicer časovno gledano zgodil nekaj manj kot 2000 leti. Po človeški zaporedni časovni logiki je to nemogoče, je pa mogoče po Božji teološki logiki. Tako se Jezusova daritev pri vsaki maši ne ponavlj, pač pa gre za vrnitev k istemu dogodku zadnje večerje, križanja in vstajenja, ki se je zgodovinsko odvijal pred nekaj manj kot 2000 leti. V Kristusovem križanju in vstajenju so namreč vnaprej vključeni vsi prihodnji časi, vse do konca sveta, ko pričakujemo njegov drugi prihod.

Celoten liturgični ali evharistični sprehod, ki smo ga napravili skozi zgodovino odrešenja z one strani gore na to stran, lahko še enkrat strnemo v malo bolj pregledno shemo:

BOŽJI NAČRT ODREŠENJA V STARI ZAVEZI:

PREROŠKO ZNAMENJE: zadnja večerja pred odhodom iz Egipta

TEMELJNI DOGODEK: prehod Rdečega morja
↓ ↑
RITUALNA, LITURGIČNA OBLIKA: hebrejsko letno praznovanje pashe, ki jemlje svojo obliko iz preroškega znamenja zadnje večerje pred temeljnim dogodkom prehoda prek Rdečega morja, h kateremu se vedno znova vrača.

BOŽJI NAČRT ODREŠENJA V NOVI ZAVEZI:

PREROŠKO ZNAMENJE: Jezusova zadnja večerja z dvanajsterimi apostoli v okviru judovske pashe in premik od judovske liturgične oblike (ki jo predstavlja jagnje) h kruhu in vinu, ki postaneta znamenje Jezusa, kateri je sam postal žrtveno jagnje za vse čase; daritev enkrat za vselej.

TEMELJNI DOGODEK: križanje in vstajenje od mrtvih
↓ ↑
RITUALNA, LITURGIČNA OBLIKA: nedeljska in vsakodnevna sveta maša -evharistija, ki jemlje svojo obliko iz preroškega znamenja zadnje večerje pred temeljnim dogodkom križanja in vstajenja, h kateremu se vedno znova vrača.

XI. Pot v Emavs

Opis prizora:

Dva učenca in Jezus sedijo pred krčmo. Sedijo enako kot pri zadnji večerji, saj se jima je dal spoznati v evharistični obliki; ob lomljenju kruha. Enaki krožniki kot pri zadnji večerji nas vodijo nazaj v dvorano zadnje večerje, bel prt pod kruhom in vinom pa nas spominja na prihodnost, na današnjo sv. mašo.

Teološka razlaga:
Dogodek z dvema učencema na poti v Emavs je za nas teološko tako zelo pomemben zato, ker se jima je Jezus razodel prek lomljenja kruha tako, kakor pri zadnji večerji, ter s tem sam pokazal povezavo obhajanja sv. maše z zadnjo večerjo. Hkrati je nakazal, da se bo prav preko praznovanja evharistične liturgije (sv. maše) najbolj razodeval svojim učencem in vsem, ki z njim želijo priti v stik. Pokazal je tudi, da obhajanje evharistije ne obstaja brez skupnosti, saj ni s kom lomiti kruha, če le-te ni. Učenca namreč predstavljata skupnost, ki se zbira in skupaj lomi kruh ter pije vino v spomin na Jezusovo smrt in vstajenje. Vendar to ni le spomin v današnjem pomenu besede; je resnično vračanje k dogodku zadnje večerje, križanja in vstajenja, saj je prisoten kruh, vino ter vstali Jezus s svojimi ranami, kot znamenji trpljenja.

XII. Jezus in Tomaž

Opis prizora:

Učenci so zbrani v zaprtem prostoru. Vrata so zaklenjena, saj na njih vidimo veliko ključavnico oz. zapah. Tomaž kleči pred Jezusom, ki mu kaže svoje prebodene roke. Stran njegove obleke je prerezana, kar nakazuje, da je bil preboden s sulico.

Teološka razlaga:
Jezus nas od svojega vstajenja dalje nikoli ni zapustil. Vedno je z nami. Učencem se je prikazoval ob različnih priložnostih. Vsako od teh prikazanj je želelo učence nekaj naučiti. Eno smo že videli pri učencih na poti v Emavs, ko ju uči, naj se kristjani zbirajo ob evharistiji in poslušanju božje besede.

Zelo posebno je bilo srečanje s Tomažem, ki ne veruje v njegovo vstajenje preden ne otipa ran od žebljev na Jezusovih rokah ter rane od sulice na prsih. To srečanje govori o veri in neveri v Kristusovo prisotnost med nami po njegovem vstajenju; torej tudi o veri in dvomu v njegovo prisotnost v kruhu in vinu pri sv. maši. Zdi se, kot da bi Jezus na primeru Tomaža nam vsem hotel reči: Če me ne morete videti s fizičnimi očmi, pa me lahko z notranjimi duhovnimi. Bistva evharistije same ne morete otipati, lahko pa ga duhovno izkusite. Lahko pa otipate posledice evharistije, ki so Jezusove poveličane rane, ki jih lahko doživimo v trpečih ljudeh, ki v moči evharistije zmorejo nositi trpljenje. Otipamo jih lahko tudi preko ljubezni, ki žene človeka, polnega Kristusa in na še mnoge druge načine. Jezus nam dvoma gotovo ne zameri, saj smo na poti iskanja, pričakuje pa vsaj iskreno spraševanje in odprtost za skrivnost.

XIII. Jezus se prikaže sedmim učencem

Opis prizora:

Jezus je na obali jezera, kjer na žerjavici peče ribe. Kruh je ponovno na belem prtu kot navezava na sv. mašo saj je učence ponovno zbral okrog evharistije (lomljenja kruha). Učenci vlečejo ven mreže z ribami in v čolnu je prav tako veliko rib. Peter plava proti obali.

Teološka razlaga:
Dogodek, ko se Jezus prikaže sedmim učencem, zaključuje evangelij po Janezu. Janez Evangelist nas v svojem evangeliju vodi v izredne duhovne globine, zato ima vse pri njem globoko teološko razlago. Če je prav ta odlomek postavil prav za zaključek svojega evangelija, mora imeti zelo velik pomen. Po eni strani (kar je hitro vidno na zunaj) Jezus ponovno zbira učence okrog evharistije, ko jedo kruh in ribe, po drugi pa ima dogodek še drug pomen. Govori namreč o poslanstvu Petra in apostolov, da lovijo ribe; se pravi da gredo oznanjat ljudem evangelij. Ribe pri tem simbolizirajo ljudi, morje pa svet. To da uživajo ribe, bi lahko razlagali kot Jezusovo naročilo, naj se hranijo z doživljanjem duhovne tolažbe, ko Kristus sam po njih spreobrača ljudi, da postanejo kristjani.
V odlomku sta torej poudarjena evharistija (zbiranje skupnosti ob njej) ter poslanstvo oznanjevanja drugim ljudem. Tudi nas danes Kristus v moči evharistije pošilja oznanjat tja, kjerkoli živimo.

XIV. Prihod Svetega Duha

Opis prizora:

Učenci so zbrani na enem kraju, v sredi med njimi pa je tudi Marija, Jezusova mati. Nad njimi so plameni. Vsi klečijo ker prejemajo Svetega Duha.

Teološka razlaga:
Prihod svetega Duha je po eni strani mejnik v oznanjevanju apostolov; takrat so namreč prejeli pogum za oznanjanje med ljudmi. Sveti Duh (ali Kristusov Duh, kakor so ga imenovali v prvih krščanskih stoletjih) jim je dajal navdiha in ostale darove kot potrdilo Kristusove prisotnosti in pomoči, hkrati pa je gradil skupnost Cerkve. V sredi prve cerkvene skupnosti sedi Marija, ki je v svojem srcu nosila vse dogodke s Kristusom v zvezi od spočetja dalje in zato predstavlja prvo tradicijo Cerkve, prvi spomin Cerkve. Hkrati je tudi pričevalka za Kristusa preko lastne izkušnje. Po svetem Duhu je Kristus prisoten tudi danes med nami in dejansko konkretno deluje, pri praznovanju evharistije pa je Sveti Duh tisti, ki posveti darove kruha in vina v Jezusovo telo in kri oz. nas popelje ter pridruži temeljnemu dogodku Jezusove smrti in vstajenja.

XV. Življenje prvih vernikov

Opis prizora:

Vidimo katakombe, kjer so kristjani zbrani okrog oltarja pri lomljenju kruha in pitju iz keliha, kar sv. mašo povezuje z zadnjo večerjo. Jezus se daje vsakemu, zato ima vsak od prisotnih svoj kos kruha (že po razdelitvi, čemur bi danes rekli sv. obhajilo). Okoli vidimo postavljene hiše v obliki vasice, kjer imajo kristjani vse skupno. To je čas preganjane Cerkve, saj sv. mašo kristjani praznujejo na grobu mučenca. Ti grobovi so postali osnova za današnje oltarje v cerkvah, v katerih so vložene relikvije mučencev.

Teološka razlaga:
V apostolskih delih beremo o prvih kristjanih, torej prvi Cerkvi, kako so živeli po prejetju svetega Duha: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. (Apd 2, 42-47). V tem stavku so omenjene vse prvine evharistije: se pravi besedno bogoslužje (nauk apostolov), evharistično bogoslužje (lomljenje kruha), prošnje ter ostale molitve (molitev) in med vrsticami skupnost kristjanov sama, ki se zbira okrog evharistije. Živeli so v skupnostih in si vse delili.

Vendar pa je za kristjane kmalu prišlo okoli 240 let preganjanja: od Neronovega (l. 64) pa do Dioklecijanovega, ki je bilo najhujše (med leti 303 in 305). Znano je, da so se v Rimu in tudi drugod po rimskem imperiju kristjani večkrat zbirali v katakombah, grobovih pod zemljo, ki so bile značilna rimska pokopališča tistega obdobja. Tja so pokopavali tudi mučence. Mučenci so bili tisti, ki so umrli v preganjanju zaradi dejstva, da so kristjani. Ker je mučeništvo za Jezusa (martyria) pomenilo največje pričevanje vere, so bili prav mučenci prvi svetniki, ki so bili vsem ostalim zgled. Prav zato so na njihovih grobovih darovali sv. mašo, se zbirali k evharistiji, v zavesti, da so združeni z njimi in da mučenci prosijo zanje. Od maše na grobovih mučencev se je razvil današnji oltar z relikvijami (posmrtnimi ostanki mučencev in ostalih svetnikov) pri maši pa se tudi danes pridružujemo zboru svetnikov in angelov.

Tipične svetnice-mučenke tistega časa so: sv. Cecilija, sv. Lucija, sv. Perpetua in Felicita, sv. Agnes (Neža) ter med mučenci zlasti apostoli ter prvi papeži in škofje: sv. Peter, sv. Kalist, sv. Klemen…

V tem obdobju skupnost kristjanov doživlja Kristusovo trpljenje v evharistiji zelo blizu, saj so smrt zaradi Kristusa izkušali vsak dan. Tako v zgodovini Cerkve poznamo obdobja, ko je bolj poudarjeno trpljenje (izkušnja preganjanj, vojnega časa), ter obdobja, ko je bolj poudarjeno vstajenje (obdobja miru za kristjane). Kljub različnim poudarkom v različnih obdobjih sta oba elementa vedno najtesneje povezana. Skupnosti kristjanov ali Cerkev na ta način potuje skozi zgodovino.

XVI. Evharistija – naše srečanje z Jezusom

Opis prizora:
Vidimo posnetek draveljskega oltarja, na katerem so prizori našega vsakdanjega življenja, ki ga pri vsaki maši prinašamo na oltar. Sv. maša je smiselna, če vanjo prinašamo sebe, to kar živimo; trpljenje in veselje in tako vse naše življenje postaja evharistija, darovanje, lomljenje samih sebe z drugimi kot lomljenje kruha. Vidimo upodobljene ljudi v različnih poklicih in opravilih vsakdana kot so: učitelj, poslovnež, redovnice (tukaj usmiljenke), revež, duhovnik, delavec, zdravnik, medicinska sestra, bolnik, otroci, ministranti, znanstvenik (Einstein), lahko pa si vsak zamisli še druge, ki jih pozna (predvsem pa svojega) ter jih v srcu prinese na oltar.

Teološka razlaga:
Draveljski oltar na katerem so ljudje, ki opravljajo različne poklice, predstavlja našo sodobno evharistijo, v času in prostoru, kjer živimo. Vse kar delamo, za kar se trudimo, lahko položimo na mašni oltar, da Kristus vse to sprejme v svoje trpljenje in odreši z vstajenjem. Tako vse naše življenje, ki ga živimo, postane evharistija, maša, če ga le darujemo, izročamo Kristusu v molitvi, še posebej pa pri mašni daritvi ob prisotnosti krščanske skupnosti. Oltar je prostor, kjer se lahko prekine veriga zla. Zlo, ki so ga drugi naložili na nas ali smo si ga sami privzeli, nam ni potrebno prenašati naprej na druge ljudi, pač pa ga lahko izročimo Kristusu, ki jemlje nase vse grehe sveta kot žrtveno jagnje. Tu je ventil, vrata, skozi katere zlo lahko spravljamo s sveta.

Opis prizorov in teološko razlago je napisal p. Marjan Kokalj DJ.

Prejšnji prispevek
Jaslice 2008
Naslednji prispevek
Jaslice 2010