Luč sveta, sol zemlje – Svetniki
Trilogijo so zaključile jaslice 2002, ob katerih so se lahko obiskovalci poučili o najpomembnejših krščanskih svetnikih. Ob jaslicah je bila zloženka z besedilom, ki je bilo nekoliko daljše, a je vseeno lahko nudilo obiskovalcem le skromno pomoč pri prepoznavanju svetnikov. Njen namen je bil predvsem prebuditi zanimanje za tematiko, ob jaslicah jim je bila namreč na voljo še knjižica s kratkimi življenjepisi svetnikov ali legendo o njih. Takole je nagovorilo besedilo:
»Božje ljudstvo letošnjih jaslic niso ne eksotični nomadi, ki gradijo piramide in po suhem prečkajo morja, ne gobavci ter žene z izgubljenimi in spet najdenimi drahmami. Božje ljudstvo letošnjih jaslic je žlahtna bera dva tisočih let Cerkve.
Očetje Cerkve so apostoli in evangelisti. Umetnost je vsakemu od njih pridala simbol. Ker je Tomaž zgradil neko cerkev, je dobil v roke ‘vinkl’ in postal zavetnik arhitektov. Jerneja, jeruzalemskega škofa, so živega drli, zato ga pogosto rišejo s kožo v roki …
Sledijo jim mučenci rimske dobe. Mnoge od njih slovensko ljudstvo dobro pozna – Vida, ki so ga po legendi vrgli v kotel raztopljenega svinca in Lovrenca, ki so ga pekli na žaru. Pa Barbaro, ki jo je poganski oče zaprl v stolp in Lucijo, ki naj bi poslala svoje oči nadležnemu snubcu. Iz rimskih časov je tudi Florijan, ki ga videvamo po gasilskih domovih; ker so ga umorili tako, da so ga utopili v reki, je postal zavetnik gasilcev. Nenavadna je tudi Jurijeva usoda; ljudske zgodbe mu ne pripisujejo nič manj kot, da je ubil zmaja, ki so mu morali meščani sprva prinašati živino, kasneje pa že ljudi. Boštjana, ki so ga zaradi vere privezali na drevo in vanj streljali s puščicami, Draveljčani poznamo tudi po kipu iz stare cerkve.
Za Draveljčane je pomemben tudi ustanovitelj jezuitov, Ignacij Lojolski. Nekoč razigrani vitez se je po bolezni spreobrnil in odmaknjen od ljudi v votlini nad Manrezo spisal duhovne vaje. Odmaknjenost od sveta so si izvolili tudi mnogi drugi, denimo Anton Puščavnik, ki se je na stara leta umaknil na težko dostopno gorsko polico.
Cerkev je vedno posebej častila Marijo in vse, kar je bilo povezanega z njo – njene starše Ano in Joahima, mesti Lurd in Fatima, kjer se je prikazala Bernardki ter Luciji, Jacinti in Frančišku, pa sta postali veliki romarski središči.
Poslanstvo Cerkve je bila poleg skrbi za duše vedno tudi skrb za tostranski blagor ljudi. Kdo še ni slišal za albansko dobrotnico iz Kalkute Mater Terezijo? Ali pa poglejte Klemna Marijo Dvoržaka: da bi nasitil lačne, je prosjačil po dunajskih ulicah. Ko mu je mimoidoči pljunil v obraz, je Klemen mirno odgovoril: ‘To je bilo zame, hvala. Zdaj pa še nekaj za moje reveže.’ Janez Zlatousti, veliki cerkveni učitelj, je rad hodil poučevat reveže. Draveljski zavetnik Rok je skrbel za kužne bolnike; ko je sam bolan obležal v gozdu, mu je zvesti pes prinašal kruh. Vsem znani Miklavž si je sloves zaslužil, ko naj bi trem revnim dekletom omogočil poroko s tem, da jim je dal za doto zlata jabolka. Don Bosko je vzgajal mladino, med njegovimi varovanci je bil tudi Dominik Savio, zavetnik ministrantov.
Pomembne osebe v Cerkvi so tudi njeni cerkveni učitelji, modreci in mistiki – Avguštin, ter Velika in Mala Terezija. Pa Benedikt in Frančišek, prvi je ustanovil benediktince, drugi franciškane. Pomembnih menihov je še veliko, denimo ponižni Alojz in nenavadna Jožef Kupertinski in p. Pij. Za prvega pravijo, da je, kadar je molil, kar lebdel. Drugega so, čeprav je preživel skoraj vse življenje v samostanu, včasih istočasno videli tudi na kakem oddaljenem kraju, kadar je bilo potrebno tam kaj pomembnega opraviti. Zanimiv svetnik modernejše dobe je tudi Janez Vianej, župnik nekoč neznane vasice Ars, v čigar spovednico so se zgrinjale množice romarjev iz vse Francije. Da otroci ne bi grešili z ‘rabutanjem’ je dal celo posekati jablane v svojem vrtu. Janez Nepomuk pa je, tako legenda, končal v Vltavi prav zaradi spovedne molčečnosti.
Najbolj simpatični pa so svetniki, ki jih je slovensko ljudstvo prikrojilo po svoje. Antona Padovanskega so, po ljudskem mnenju, kadar je pridigal, menda poslušale celo ribe. Izidorja je hotel gospodar zalotiti, ko zjutraj moli, namesto da bi delal, a je presenečen opazil, da v tem času namesto Izidorja orjejo angeli. Aleš naj bi na dan poroke ušel, se čez dolga leta vrnil in neznan umrl pod “gankom” lastne hiše. Martina, znanega po tem, da je dal pol plašča revežu, so gosi izdale, ko se je skrival ljudem, ki so ga hoteli razglasiti za škofa. Gosem se to zdaj vsako leto maščuje… Valentin ima ključ od korenin, pravijo. In na svet’ga Gregorja se ptički ženijo. Bonifacij, Pankracij in Servacij so ledeni možje in … kako gre že tisto z Zofko? Tudi Matiji je ljudstvo dodelilo pomembno vlogo.
Slovenci se bližamo svojemu ljudskemu svetniku, škofu Slomšku, ki je veliko naredil za slovensko narodno zavest. Upamo, da se mu bosta kmalu pridružila škofa Baraga in Gnidovec.
Vsak čas ima svoje svetnike. Dvajseto stoletje je bilo za mnoge narode stoletje mučencev. Ne le v času druge svetovne vojne, ki je dala junake, kot je Maksimilijan Kolbe, ki je šel prostovoljno v smrt namesto sojetnika, temveč tudi po njej. Iz te dobe imamo Slovenci svoja svetniška kandidata – Lojzeta Grozdeta in škofa Antona Vovka.
(…)
A z robom jaslic se dolga cesta ne konča. Nasprotno, najpomembnejši del jaslic je na naši strani ograje, na tisti strani, ki jo naseljujemo živi, ne rajni. Tudi današnji svet je žejen svetnikov. ‘Postati svet pravzaprav ni težko,’ je rekel Dominik Savio. In res, ni potrebno biti posebno pameten ali močan, utopljen ali preboden, znati leteti ali biti na dveh koncih hkrati. Oh, kje pa! Včasih sta dovolj že nasmeh in lepa beseda – talent, ki je bil dan prav vsakemu.«
Jaslice s svetniki so bile morda najbolj poučne izmed vseh draveljskih jaslic. Veliko obiskovalcev je povedalo, da so se morali k njim vrniti večkrat, saj so želeli v njih najti in prepoznati vse svetnike. Še več pa so se seveda naučili jasličarji, ki so morali – vsaj nekateri – vse to podrobno preučiti, opraviti izbor svetnikov, določiti prizore, v katerih se bodo pojavljali in simbole, ki jih bodo imeli. Mnogi jasličarji od teh jaslic naprej brez težav prepoznavajo svetnike v oltarnih kipih in slikah.
Najmarkantnejša stavba jaslic je bil gotovo mogočen samostan, v katerem so živeli menihi, npr. sveti Benedikt, sv. Alojzij in oče Pij. (Mimogrede, oče Pij je bil edina figura, ki jo je bilo potrebno narediti dvakrat: ta svetnik je znan tudi po daru bilokacije, možnosti pojavljanja na dveh koncih hkrati, zato je stal v samostanu in izven njega.) V teh jaslicah so bile strehe prvič izdelane tako, da so bile pokrite z iz kartona izrezanimi strešniki in prav zaradi njih je samostan deloval tako mogočno.
Med figurami so bili posebej posrečeni premraženi, z ivjem posuti ledeni možje, ki jim je sledila »poscana Zofka«. Le-to je bilo potrebno narediti tako, da je bila videti premočena (na njen god naj bi namreč navadno deževalo), seveda pa tega ni bilo mogoče doseči z vodo, saj bi jo morali tedaj pridno zalivati vse do svečnice. Prelita je bila z zelo posladkano vodo in bila videti premočena do kosti. Najbolj prepoznavni pa sta bila gotovo figuri p. Svoljška in br. Fricka, s katerima so se jasličarji spomnili teh nedavno umrlih ljubih draveljčanov.
