Jaz sem pot resnica in življenje (Nova zaveza)
Leto 2001 je nadaljevalo trilogijo in prikazovalo Jezusovo življenje od rojstva do vstajenja. Za lažje razumevanje so bile jaslice urejene v primerni kombinaciji tematskega in kronološkega reda; zgodba je tokrat tekla od spredaj nazaj, saj je bilo tako primerneje zaradi prizorov križanja, ki so se morali dogajati na vzpetini in raja, ki je moral biti povsem zgoraj. Mestni del je kazal začetke javnega delovanja in dogodke, ki so se zgodili v mestu, npr. svatba v Kani Galilejski in Jezusovo odpuščanje grešnici. Poseben, nekoliko odmaknjen del je bil namenjen prilikam, denimo hiši, zgrajeni na pesku, priliki o usmiljenem Samarijanu in priliki o vinogradniku. Ob prehodu v gornji del je Kristus nabiral učence tako, kot je opisano v Svetem pismu: Petra in Andreja je zalotil z mrežami v rokah, Jerneja, denimo, pa je prvič videl, ko je ta bral pod smokvinim drevesom. Sledili so najpomembnejši govori in dogodki, govor na gori, pomnožitev kruha, spremenjenje na gori in drugi. Na prepričljivem hribu, ki je gotovo uspešno preslepil obiskovalcev s svojo »kamnitostjo«, čeprav je šlo v resnici za posrečeno prebarvan mavec, je stal Jeruzalem s slovesnim Jezusovim vhodom na osliču. Za Jeruzalemom je stal žaloben Getsemanski vrt s krvavi pot potečim Kristusom in spečimi učenci, še bolj zadaj rdeče osvetljeni križi na Golgoti in za njimi skrivnostno svetlikajoča se prazna votlina. Čisto zadaj zgoraj je jaslice zaključeval prizor z nebeškim jagnjetom iz Razodetja.
Jaslice so imele še več figur kot prejšnja leta, predvsem pa je bilo potrebno izdelati veliko število duplikatov. Kristusov je bilo okrog deset, več pa je bilo tudi nekaterih apostolov, denimo Petra in Janeza, ki sta se pojavljala, ko ju je Jezus poklical, pa ob spremenjenju na gori, v Getsemanih… V teh ozirih so se jaslice držale svetopisemskih navedkov, kolikor je bilo le mogoče in smiselno.
Prvič se je resneje pojavil problem, ki je pestil izbiro scen tudi v prihodnjih letih: prizori v zaprtih prostorih. Da bi jih prikazali tako, da bi imele nekatere hiše odprte stene, ne bi bilo estetsko, poleg tega pa velikost figur ni sorazmerna velikosti hiš. Večina obiskovalcev na to verjetno ni pozorna in navsezadnje so tudi na otroških slikah ljudje običajno veliki tako kot cele hiše in ne kot vrata, ki vodijo vanje, a to nikogar ne moti. Pri morebitnem postavljanju figur v hiše pa bi morale biti te figure precej manjše, kar se ne bi ujemalo z ostalimi figurami, ali pa bi morale biti vse hiše v jaslicah večje – v tem primeru pa bi morale biti bistveno večje tudi celotne jaslice.
V tem letu se je bilo mogoče notranjim prizorom izogniti, edini večji dogodek, ki ga je bilo potrebno vsaj na simbolen način vključiti, pa je bila zadnja večerja. Pred eno od hiš v Jeruzalemu je zato stal skrivnostni mož z vrčem – ki so ga obiskovalci videli, ali pa tudi ne. Bil pa je to, seveda, mož, h kateremu je Jezus poslal učenca, da bosta pri njem dobila dvorano za večerjo.
Tehnična novost jaslic je bilo predhodno sestavljanje določenih delov. Tako je bilo že pred samim postavljanjem bolj ali manj končano mesto v spodnjem delu jaslic (prizor z grešnico ipd.) ter hrib z Jeruzalemom. Shranjeno je bilo zadaj, v kineti in ga je bilo pri postavljanju potrebno samo prinesti na ustrezno mesto. Tako je pri postavljanju, v zadnjem tednu, vsaj nekoliko manj dela.
Medtem ko je bil od prejšnjega leta predelani Jeruzalem še narejen iz kartona, je bilo mesto prvič izdelano iz kapa-plošče, premazane z mavcem. Na ta način je bilo mogoče dokaj preprosto narediti večje število hiš. Ista tehnika je bila uporabljena v vseh prihodnjih letih.
Najzahtevnejši prizor jaslic je bil tisti, v katerem Jezus pomiri vihar na morju. Težava je seveda v tem, kako ustvariti valove, ki bi bili dovolj visoki, da bi gugali čoln, a z napravo, ki bi jo lahko skrili pred ljudmi. Po precej preskušanja se je našla preprosta rešitev: droben motorček, ki je v primernem ritmu (malo hitreje od sekunde) dvigoval in spuščal lesen plovček. Za krmiljenje je spet poskrbel računalnik, ki je nekaj časa burkal morje, potem pa malo nehal, da se je vihar umiril. Preprosta pripravica, ki jo je bilo mogoče brez težav skriti za kamen na obali, je delovala tako dobro, da je v času viharja čoln res izgledal, kot da bo vsak čas zajel vodo in se prevrnil; učenci so torej imeli za kaj biti preplašeni (tudi jasličarji so bili).
