Pot Bojžega ljudstva
Jaslice leta 2000 so bile prvi del trilogije, ki je kazala staro zavezo, novo zavezo in življenje Cerkve v naslednjih dva tisoč letih. Simbolno so bile povezane tudi z delovanjem Boga Očeta (stara zaveza), Sina (nova zaveza) in sv. Duha (Cerkev). Jaslice je izkoristilo precej katehetov iz bližnjih in daljnih župnij, ki so pripeljali veroukarje na »verouk v živo«. Jaslice so tekle kronološko, od raja na vrhu proti Jeruzalemu in hlevčku na dnu. Takole je njihovo vsebino povzelo spremno besedilo:
»Božič je praznik učlovečenja božje besede. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega (Jn 1, 1-3). Božja beseda je Adamu in Evi prepovedala jesti od sadu drevesa spoznanja, onadva pa sta prepoved prekršila in se tako oddaljila od Boga. Prav tako se je izpred Božjega obličja pregnal morilec Kajn. S pravičnim Noetom pa se začenja zgodovina Božjega ljudstva, zgodovina vračanja k Bogu. Bog mu je zapovedal zgraditi ladjo in da je z njo rešil sebe, svojo družino in živalstvo sveta, medtem ko je voda vesoljnega potopa z zemljinega površja izmila vso nečistočo. Abrahama je Bog preskušal: bo človek pripravljen darovati Bogu svojega sina edinca? Božja previdnost je Izraelcem preskrbela zastopnika v Egiptu, za nekaj srebrnikov prodanega Jožefa, ki je kasneje gostil svoje izdajalske brate in njihov rod, ko jih je pestila lakota. Ko je bilo judovsko ljudstvo kasneje zasužnjeno, se jih je Bog spomnil: iz gorečega grma je Mojzes zaslišal Božjo besedo, ki je izpeljala ljudstvo po sredi prek morja iz Egipta. Bog je ljudstvu dal zapovedi in ga ni zapustil niti, ko mu je to obrnilo hrbet in po božje častilo zlato tele. Ne, popeljal ga je prek puščave in Jordana v obljubljeni Jeruzalem, kjer sta David in Salomon zgradila sijajen tempelj, da so vanj postavili skrinjo zaveze.
Z Jezusovim rojstvom Bog še aktivneje vstopi v človeško zgodovino. Tako kot so se očaki na egiptovskih in palestinskih hribih približevali Bogu, se je Bog približal človeku, ko se je spustil na betlehemske griče. Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila. Iz zemlje bo pognala zvestoba, z nebes bo gledala pravicnost (Ps 85, 10-12). Angeli zdaj ne branijo več drevesa življenja, temveč vabijo k njemu. Bog pošilja svojo skrinjo zaveze – kot Abraham tudi Bog daruje sina edinca, da bo, prodan za nekaj srebrnikov, na onem svetu pripravil prostor za svoje brate.«
Ker so bili Izraelovi očaki navadno »poslovno uspešni«, kar je v tistih časih pomenilo, da so premogli velike črede živine, je bilo potrebno za te jaslice izdelati večje število ovac. Za to je bilo to leto porabljenega največ časa, končno število ovc je bilo okrog 300. Izdelane so iz gline in, kot edine figure, tudi pečene, tako da bodo lahko služile tudi prihodnjim generacijam jasličarjev.
Do tehničnih novosti je prišlo tudi pri človeških figuricah. Namesto iz lesa, so bile izdelane iz das mase (plastelinu podobna snov, ki pa se na zraku strdi), obleke pa niso bile več šivane, temveč lepljene s pištolo za plastiko. Na pogled takšne obleke niso prav nič drugačne od šivanih, morda celo lepše, saj se lahko lepijo direktno na figurico, zato pa je izdelava neprimerno preprostejša in hitrejša. Ogrodje figuric pa je bilo sestavljeno iz trižilnega električnega kabla, ki je prerezan tako, da so iz njega potegnjene roke in noge. Tako narejena figurica ni statična, temveč jo je preprosto postaviti v potreben položaj.
Prvič se je zgodilo, da je bilo kako figuro potrebno izdelati v več izvodih. Šlo je, seveda, za Mojzesa, ki je nastopal pred gorečim grmom, ob prehodu čez Rdeče morje, ob desetih zapovedih… Da bi bila njegova identiteta očitna, je povsod nosil nekoliko opaznejšo, rdeče–belo haljo.
Posebej izstopajoč del jaslic je bil Jeruzalem, s templjem, tempeljskim dvoriščem in stopnicami, mestnimi hišami in obzidjem.
Jaslice so to leto prvič, žal, dobile ograjo, saj so bili otroški prsti prejšnja leta preveč radovedni in so tudi kaj malega polomili. Vandalizem iz prejšnjega leta, ko se je nek pubertetnik odločil jaslice prilagoditi svojemu (nekoliko nižjemu) nivoju in pri tem naredil tudi nekaj škode, se hvala Bogu ni več ponovil.
