Sveta dežela je daleč,  a nam, kristjanom, tudi blizu. Vse, o čemer slišimo pri maši, se je večinoma zgodilo tam. 

Zato smo tudi romarji, ki smo se na pot podali pod odličnim vodenjem Komisariata za sveto deželo, menili, da se podajamo v napol domače kraje, ki pa so zaradi svoje verske in politične zgodovine vendarle tudi svet, drugačen od našega. 

Zdaj, ko smo se z romanja vrnili, nam je Sveta dežela še bliže, nekatere predstave so se spremenile; s tem pa tudi spoznanje, da je težko ubesediti doživetje krajev, kjer je pred 2000 leti živel in oznanjal Jezus. 

Ko skušamo predstaviti kraje, tako pomembne za nas, naletimo na težavo. Ogromno smo videli v kratkem času, zaslutili smo tok in veličino dogodkov, zaradi katerih se v našem življenju lahko veselimo večnosti. 

Radi bi to predali naprej, pa so besede premajhne. Tam smo bili  “le” romarji z oranžnimi čepicami, zdaj pa se zdi, da imamo dolžnost, kot je bila zapisana v misli na listku, nalepljenim na vrata cerkve svete Katarine v Betlehemu: 

” Če vstopaš sem kot turist, odidi kot romar. Če vstopaš kot romar, odidi od tod svetejši.” 

Ta večer poskušamo predati vsaj nekaj vtisov iz krajev, ki smo jih doživeli. 

Naj bodo v pričevanje o vsem, v kar verujemo, obenem pa spodbuda še komu, da jih obišče.

Vtise z romanja v Sveto dežeklo v organizaciji Komisariata za Sveto deželo so z nami delili Marjetica Škrlec, Tomaž Horvatič, p. Stanko Grošelj in p. Egon Hriberšek.

Besedilo: Marjetica Škrlec