Doktor Andrej Capuder (rojen l. 1942 v Ljubljani) je diplomiral in l. 1980 doktoriral (z disertacijo o nadrealistu Andréju Bretonu) na Oddelku za romanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je od leta 1973 tudi predaval francosko književnost. Leta 1967 se je poročil in si ustvaril družino – je oče treh hčera in ima osem vnukov. V letih po prevodu Božanske komedije (to izredno obsežno Dantejevo delo, ki obsega nad 14 tisoč verzov, je prevajal deset let) je začel pisati romane, tako je l. 1975 izšel roman Bič in vrtavka, kasneje pa so sledili še Mali cvet, Rapsodija 20, Iskanje drugega in Reka pozabe. Konec osemdesetih je izdal zbirko esejev z naslovom Romanski eseji, kjer je razmišljal o avtorjih, ki so ga še posebej zaznamovali. V Povesti o knjigah, zbirki esejev, za katero je l. 2015 prejel Rožančevo nagrado, se je posvetil knjigam, ki so mu v posameznih obdobjih njegovega življenja vtisnile svoj pečat. Zbirka esejev Zamrznjene besede, ki je letos izšla pri celovški Mohorjevi založbi, je nekakšno nadaljevanje Romanskih esejev, saj se dr. Capuder vrača k možem, ki so ključno vplivali na njegovo misel. Iz bogatega književnega opusa je treba omeniti še pesniški zbirki Rimski soneti in Pasijon ubogih in njegove prevode Petrarce, Camõesa, Pierra Teilharda de Chardina.. Dr. Andrej Capuder je bil tudi slovenski veleposlanik v Parizu (1993-1997, 1999) in Rimu (2003-2009).
Tri so zvezde vodnice evropskega duhovnega neba, ki so našega gosta posebno zaznamovale: italijanski pesnik Dante Alighieri, danski filozof Kierkegaard in francoski filozof judovskega rodu Henri Bergson. Seveda so nanj vplivali tudi mnogi drugi, ob katerih je razmišljal, jim posvečal študije ali jih prevajal, a vendar se je, tako pravi sam, najbolj prepoznal ravno v teh treh: Dantejeva Božanska komedija ga je že kot mladega tako navdušila, da se je njenega prevoda v slovenščino, ki je terjal deset let napornega dela, lotil še kot študent; v Kierkegaardu, tem velikem mislecu človeške drame, je našel duhovnega brata in sopotnika skozi življenje in Bergsonov uvid, da je človek obdarjen z intuicijo, ki seže globlje od vsakega znanstvenega spoznanja, je v dr. Capudru naletel na bralca zelo sorodnega doživljanja sveta.
Dokler človek ne vzame knjige v roke in prebere nekaj misli, ki ga nagovorijo, knjiga še ne živi povsem. Niti misel. Kajti misel je živa, ko jo nekdo misli. In beseda, ki je zamrznjena, se šele v bralcu odtaja in zaživi. Zato sem našega gosta prosil, naj nam pove več o Kierkegaardovem razumevanju tesnobe, obupa in upanja. Tesnoba in obup sta povezana z odločitvijo, možnost napačne odločitve zbuja tesnobo, iz katere se lahko razvije obup. A vendar obup za kristjana Kierkegaarda ni nujno zadnja beseda človeškega življenja, krščanstvo tu ponudi novo možnost, ki je antika ni poznala: možnost kesanja, ki je začetek odrešenja. Iz obupa se tako lahko rodi upanje, ki je mnogo močnejše od upanja pred tesnobo in obupom. In, dodaja dr. Capuder, za upanje nasproti obupu se je treba odločati vsak dan.
In če bi danes stopil med mlade v gimnazijskem razredu ali univerzitetni predavalnici – kako bi jih spodbudil k upanju? Kako bi v času, ki se na površini trudi izgledati srečen in morda ne ve, da je tudi to lahko znamenje obupa, mladim razkrival globlje plasti človeka? Naš gost odgovarja, da mu je blizu drža Sokrata, grškega modreca, ki se ni pretvarjal, da ima odgovore na vsa vprašanja, ampak je želel biti le opora svojim sogovornikom pri njihovem iskanju resnice – tako kot babica pomaga ženski pri porodu. Posebno vlogo ima pri tem umetnost, ki kaže na lepo, dobro in resnično.
Čeprav dr. Capudra skrbi trenuten družbeno-politično položaj v Sloveniji in čeprav, kot sam pravi, včasih obupuje nad njim, ima vendarle zadnjo besedo upanje. To je upanje, ki izvira iz povezave s Stvarnikom, s katerim je človek povezan v svojem bistvu. In to upanje, v katerem se človek lahko zoperstavi zlu in ga premaga, se našemu gostu, kot sam pravi, razkriva prek soljudi, prek družine in vseh velikih duhov, ki so ga spremljali na njegovi ustvarjalni poti.
Dr. Andreju Capudru se iskreno zahvaljujemo, da je z nami delil svoje misli, ki se na koncu iztekajo v upanje.
Besedilo: Sergej Valijev
Foto: Tomaž Celarec
