Poleg svoje lastne pesniške ustvarjalnosti, omenimo pesniško zbirko Svetloba timijan, je France Pibernik znan predvsem kot raziskovalec slovenskih književnih ustvarjalcev, posebno še tistih, ki so bili v domovini dolgo časa nezaželeni in s strani uradne literarne zgodovine zamolčani. Omenimo njegove monografije o Francetu Balantiču, Ivanu Hribovšku, Karlu Mauserju, Antonu Vodniku, Jožetu Udoviču, Janezu Jalnu, Edvardu Kocbeku in Antonu Slodnjaku. Zelo dejaven je tudi kot urednik: tako je med drugim uredil zbrano delo Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Antona Vodnika, p. Vladimirja Truhlarja in Jožeta Udoviča.
Slovenska kultura torej dolguje ogromno Francetu Piberniku. Z vztrajnim delom zbira podatke o književnikih, ki bi bili drugače zapisani pozabi. Prav njegovo delo je postavilo temelje za literarne raziskave takšnih velikanov slovenske poezije, kot sta France Balantič in Ivan Hribovšek, ki jima je življenje vzela krvava revolucija.
Pogovor smo posvetili pesniku Francetu Balantiču. Že v osemdesetih je naš tokratni gost z obiski pri družini pokojnega pesnika, prijateljih, sošolcih in drugih začel sistematično zbirati gradivo o enem izmed največjih slovenskih pesnikov. France Balantič je bil obdarjen z izredno pesniško občutljivostjo, ki je v njegovem ustvarjanju našla izraz v presunljivih podobah, ki se prepletajo v njegovih pesmih. Zdi se, da je vse njegovo ustvarjanje zaznamovano s slutnjo smrti – pesnik je prodrl tako globoko v skrivnost življenja, ker je tako močno občutil svojo lastno končnost. In ravno odnos končnega človeškega bitja do neskončnega, absolutnega, božjega je po Pibernikovih besedah ključ do razumevanja Balantičeve poezije.
Že zgodaj je Balantič začel kazati zanimanje za poezijo. Od slovenskih so ga posebej zaznamovali Prešeren, Murn, Vodušek, A. Vodnik, od tujih predvsem Rimbaud. Študij slavistike je prekinila druga svetovna vojna, Italijani ga internirajo v Gonars. Po vrnitvi domov se v zanj mučnem položaju v Ljubljani in po dolgotrajnem prigovarjanju prijatelja Franceta Kremžarja odloči za vstop med vaške stražarje v Grahovem pri Cerknici. Partizani grahovsko posadko napadejo v zadnjih dneh novembra 1943. Med žrtvami v goreči Krajčevi hiši je tudi pesnik France Balantič.
Tragedija pesnika Franceta Balantiča, ki je bil v svoji zadržanosti povsem nepolitična osebnost, je tragedija svečenika Lepote v svetu, ki jo prezira. Toda pesniku se razodene, da je Lepota močnejša od sveta, in tedaj zapoje:
»Nekoč bo lepo,
nekoč bomo roke v prst zakopali
in bomo življenja sokove spoznali,
takrat bo lepo.«
(Iz pesmi Nekoč bo lepo)
Na priloženi povezavi lahko prisluhnete celotnemu pogovoru.
Besedilo: Sergej Valijev
Zvočni posnetek in foto: Tomaž Celarec