Priložnost, da v življenju sodeluješ pri tako častni nalogi, je izjemno redka, gre pravzaprav za srečo. Treba jo je zagrabiti s hvaležnostjo, sem pomislila med tem duhovnim večerom. Predavatelj dr. Martin Kavčič iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije se tega zaveda. Pripoved o nastanku Aljaževega stolpa nas je pritegnila, strokovna razlaga o obnovi pa je bila tudi za nas, laike, dovolj jasna, da smo razumeli, s kakšno spoštljivostjo do tega našega simbola je bila opravljena za prihodnje rodove.
Tudi vizionarji, kakršen je bil v Šmartnem rojeni dovški župnik Jakob Aljaž, se ne rodijo vsak dan. Da znaš videti vnaprej, je dar, a samo ta ni dovolj. Aljaževa bistrost in odločnost, predvsem pa narodna zavest, so botrovale nakupu 16 m2 zemljišča na vrhu Triglava. Aljaž ga je aprila 1895 za zgolj 1 goldinar (kar je takrat pomenilo približno 3 bokale vina ali 8 hlebov kruha) odkupil od občin Dovje in Mojstrana z namenom, da zagotovi slovensko lastništvo našega najvišjega vrha v času, ko so naše planine z izgradnjo koč čedalje bolj osvajali Nemci. Sam je naredil načrt za stolp in njegov obod s kredo zarisal najprej na tla župnišča. Plačal je izdelavo pri mojstru Belcu v Šentvidu. Pred šentviško cerkvijo so pločevinasti stolp tudi prvič sestavili in prva je vanj stopila Belčeva žena Josipina. Z vlakom so razstavljenega prepeljali do Mojstrane in šest sestavnih delov je šest nosačev v tednu dni ročno znosilo na vrh. 296 kg težki stolp so postavili 7. avgusta 1895 v petih urah. Aljaž je poskrbel za notranjo opremo, ki bi jo utegnil potrebovati planinec, in z listkom opozoril na bližnje Staničevo zavetišče, ki ga je dal narediti v skalah za primer nevihte. Stolp so nekaj tednov kasneje tudi blagoslovili, poleg pesmi Ave Maristela pa zapeli tudi Aljaževo “Oj Triglav, moj dom”. Ob stalnem pravdanju s tujci je ta veliki mož neutrudno deloval naprej, malo kasneje dal postaviti kočo na Kredarici in Dom v Vratih. Poskrbel je, da je stolp prišel pod državno okrilje. V letu 1895, ki je potresno zaznamovalo naše glavno mesto, je nekaj mesecev kasneje torej nastal ta pomemben slovenski simbol, ki je kljub svoji majhnosti in preprostosti kljuboval času do danes.
Stolp je v 123 letih doživel številne preobrazbe, deloma zaradi političnih razlogov (barvni nanosi in vrh, zvezda namesto zastavice), deloma zaradi laične skrbi planinskih društev in posameznikov, ki so ga popravljali na kraju samem. Slabše kot zob časa je nanj delovalo neprimerno ravnanje nekaterih planincev. Ideja o temeljiti obnovi je tlela že dlje časa, udejanjila pa je se letos, v letu evropske kulturne dediščine, s pomočjo strokovnjakov omenjenega Zavoda, Narodnega muzeja ter Planinske zveze Slovenije.
V nadaljevanju je dr. Martin Kavčič zelo lepo prikazal prenos stolpa s helikopterjem v dolino, skrbno in spoštljivo ravnanje z njim, peskanje, razstavljanje, rentgensko analizo in odkrivanje posameznih slojev barve; nabavo ustreznih materialov, pločevine, oken in zaščite itd.. in tudi odločitev, kakšna naj bo podoba obnovljenega stolpa. Ohraniti elemente stolpa, kakršnega je do danes naredilo življenje; odstraniti samo tisto, kar mu škoduje. Sodobno podati informacije o njem v njegovi notranjosti s povezavami na svetovni splet. Zares pomemno strokovno in domoljubno delo, smo začutili. Opravljeno z ljubeznijo. Tudi pri postavitvi so naredili nekaj izboljšav. Ob tem je bil posnet dokumentarec ” Aljažev stolp.Ta pleh ima dušo.”
Dnevi, ko je bil stolp prvič v zgodovini “na dopustu” v dolini, so bili pravzaprav nekaj posebnega tudi za planince, ki jih je pričakal vrh brez njega.
Od 3. oktobra 2018 stolp v prenovljeni lepoti zre na našo domovino; tudi blagoslovljen je bil. Zato naj vztraja vsaj naslednjih 123 let in naj se vedno najde kdo, ki mu bo zanj mar.
Res, treba ga bo iti spet pozdravit.
Na TEJ povezavi lahko prisluhnete zvočnemu posnetku tega večera.
Besedilo: Marjetica Škrlec
Zvočni posnetek: Tomaž Celarec
Foto: arhiv ZVKDS Restavratorski center, arhiv KOV d.o.o., Vizualist, Slovenska vojska, Tomaž Celarec
