MARIJA, MATI CERKVE, – prosi za nas
Vabljeni k ogledu draveljskih jaslic. Ogled je možen v pred in po sv. mašah, popoldan od 15.00 do 20.00 in pa tudi po dogovoru.
Letošnje leto si za zgled vzemimo vero naših prednikov. Naše matere in očetje so se še posebno radi priporočali k ljubi materi Mariji, da bi nam pri Očetu izprosila milosti in blagoslova ter nas obvarovala hudega.
Vera jim je predstavljala spoštljiv in ljubeč odnos do Marije in Boga, ki sta bila prisotna v življenju vsakega posameznika, podobno kot sosedov Francelj, gospod župnik ali vaški gostilničar. Bog in Marija sta bila nekaj svetega, a nista bila skrita nekje v oddaljenem vesolju. Nista bila neka nevidna pozitivna energija, ampak sta bila še kako prisotna v vsakdanjiku takratnega časa. Priča temu je molitvica, ki se je ohranila vse do današnjih dni: »Jožef, Jezus in Marija, bodite moja zvesta kompanija. Zdaj in vekomaj. Amen.« Mar kompanija – družba ni mogoča samo med ljudmi? Zagotovo ni mogoča med človekom in pozitivno energijo.
Slovenski človek se je še posebno rad priporočal Mariji v varstvo. To pričajo mnoge slovenske cerkve, ki so posvečene Nebeški Kraljici. Varovala ga je pred smrtjo in turško sužnostjo. Branila je slovenske mornarje v valovih in vetrovih, ko so pluli po Jadranskem morju. Dečka je rešila iz gorečega zvonika. Preprečila je hudo nesrečo, ko je voz zdrsnil v sotesko. Na Dobrovi se je njena podoba vsak dan znašla na travniku, kjer jo je našel mlad pastir in jo je dan za dnem nosil domov. Verno ljudstvo ji je v zahvalo postavilo cerkev. O njej krožijo tudi zgodbe in legende, ki dokazujejo, kako je bila Marija prisotna v življenjih ljudi. V zgodbi o Petrovškovi Mariji je bil junaški vitez tako zelo prevzet nad njo in njeno lepoto, da je v zahvalo, ker ga je obvarovala smrti v bitki, vstopil v samostan. Manj navdušenja je Marija pokazala v drugi zgodbi. Poljčančani so se ji izneverili, saj so sv. mašo opuščali, preklinjali, pijančevali in grdobije uganjali. Bila je tako razočarana, da je želela oditi iz cerkve in se naseliti v drugem kraju. Mežnar, to videč, jo je z iskrenimi prošnjami prepričal, da je ostala. Tako govore zgodbe.
Še nečesa nas učijo prednamci: hvaležnosti in spominjanja. Obe drži sta zelo prepleteni. V znamenje hvaležnosti so se vsako leto istega dne, kot so bili uslišani, spominjali milosti, ki jim jo je pri nebeškem Očetu izprosila mati Marija. Njihova vrlina je bila ta, da niso brž, ko so bili rešeni hude nevarnosti, pozabili na velike reči, ki jim jih je storil Gospod. Prav nasprotno, v znamenje Božje dobrote so postavili znamenje, obeležje, kapelico ali cerkev in jo redno obiskovali. Tam so se s hvalnicami, petjem in molitvijo zahvaljevali Bogu in se spominjali njegovih čudovitih dejanj.
Vrnimo se malo nazaj in se vprašajmo, ali Marija danes ne razmišlja podobno kot Marija v oni zgodbi o odhodu iz naših krajev? Romanje k njej na Šmarno goro k protipotresni slovesnosti je v našem kraju iz leta v leto manj obiskano. Bomo dopustili, da se spomin in hvaležnost naših prednikov izgubi? Spremenimo posvetitev slovenskega naroda Nebeški materi iz besed v dejanja, da ne bomo končali v zgodbi o pobegu Marije z naslovom: šmarnogorska Marija gre drugam. Vprašanje, če jo bo lahko mežnar vnovič prepričal, da ostane v naših krajih.
Nekateri bodo ob prizorih in pisani besedi zamahnili z roko, češ, to so »buče« in »pravljice za otroke«. Nazadnjaško ljudstvo ni bilo izobraženo in je verjelo vse, kar so mu natvezili. Takim ljudem so srca zakrknila in ne vidijo, da svet brez kompanije Jožefa, Jezusa in Marije drvi zlu v objem. Ne uvidijo, da zavračanje Boga daje prostor zlu? Mar ni največja zmaga zla to, da človek zaradi zaverovanosti vase noče več prositi za pomoč? Da je sam sebi dovolj? Egoizem človeka osami in naposled uniči. Zakaj se bojimo biti podobni našim prednikom, ki so se često obračali k Mariji po pomoč? Kajti, ako za pomoč prosimo Marijo ali sočloveka, s tem vzpostavljamo odnos. Odnos, ki rešuje. Bog namreč ni izpeljal odrešitvenega načrta iz nebes s čarobno palčko. Najprej je z nami vzpostavil stik – odnos, tako da se je tistega večera v Betlehemu učlovečil. Zatorej bodimo rajši nazadnjaški v odnosu z Gospodom, kot sodobni in napredni, a pogubljeni brez Njega.
Naj vam bodo ob letošnjem božiču naši predniki, ki naj jim nebeški Oče nakloni večni mir in pokoj, zgled žive vere, trdnega upanja in dejavne ljubezni, in naj vam bodo Jožef, Jezus in Marija zvesta kompanija. Zdaj in vekomaj. Amen. To vam želimo draveljski jasličarji.
